Včeraj je na VOYO prišla originalna humoristična serija presežkov: Ja, Chef! z Jurijem Zrnecem na čelu.
Prvo epizodo od skupno 120 (trenutno je posnetih 30 delov, v prvi rundi pa si jih bo mogoče na mah ogledati 10) smo si v družbi glavnega zvezdnika serije Jurija Zrneca, režiserjev Marka Naberšnika in Igorja Gajiča, producenta Matjaža Stražišarja, glasbenega producenta Raaya in programskega direktorja PRO PLUS Branka Čakarmiša ter ob izbrani jedači in pijači, ogledali na prizorišču snemanja.
Kako dobro gre vihtenje nožev Juriju v zasebnem življenju in kaj njega najbolj nasmeji, pa preverite v nadaljevanju.
Kaj vas je prepričalo, da ste rekli »ja« Ja, Chefu?
Ta projekt je tudi malo moj. O njem sva se začela z Matjažem pogovarjati že pred približno tremi leti. Želela sva sestaviti ekipo, ki bi dobro funkcionirala – tako po igralski kot po človeški plati. Iskal sem osebe, ki so v prvi vrsti odlični ljudje, nekonfliktni, zabavni, prijazni ter seveda, da imajo ta komični naboj, in moram reči, da nam je to vrhunsko uspelo. Celotna ekipa je fantastična. Zdi se mi, da komaj čakamo, da pride snemalni dan. Vlada tako družinsko vzdušje. Česa takšnega ne doživiš. Vsaj jaz sem prvič doživel to v takšni razsežnosti. Komaj se čakamo in res se imamo dobro ter se tudi zelo narežimo.
Kaj vas najbolj nasmeji?
Različne situacije, človeške lastnosti, dobre stvari. Tako, kot tudi zajokam rad, če je kaj takšnega.
Kaj vas je nazadnje nasmejalo do solz?
Neka bizarnost na internetu. Sem si prav rekel: »Na tem svetu živijo res nori ljudje!« Živimo v obdobju bizara. Zdi se mi, da ni več nobenih norm, nobene mere in v bistvu je zdaj samo še za smejati. Najokali smo se že po mojem.
V seriji igrate kuharskega mojstra. Kako pa se v kuhinji znajdete zasebno?
Zelo veliko kuham že leta. Rad kuham. V bistvu mi je to meditacija. Seveda ne pripravljam teh nobel jedi – saj veste, doma je treba dati hitro na mizo. Zdaj že tudi otroka malo zanima in potem kdaj skupaj delamo makarone ali njoke. Luštno je.
Ste kuhali že tudi, ko ste živeli s starši, ali ste začeli, ko ste šli na svoje?
Seveda v glavnem potem. Moj dedek je bil en tak hecen ljubljanski gospod, ki je za celo Rdečo hišo, tam, kjer smo živeli, za vse otroke delal sladoled in pripravljal svoje cmoke, babica pa je delala odlične riževe narastke. In me je potem seveda zanimalo, kako te slastne stvari nastanejo, tako da sem že kot zelo majhen zraven malo asistiral. S hrano pa nisem imel prav veliko težav, to mislim, da je očitno. (smeh) Seveda vse to delam za vlogo. Moram paziti na kontinuiteto. (smeh)
Kot ste dejali, gre pri vas hrana zelo lepo skozi želodec, pravijo pa, da gre tudi ljubezen …
Ja, tudi.
Ste kdaj s hrano poskušali osvojiti kakšno simpatijo?
Najprej moraš imeti rad sebe, da imaš lahko druge. Tako da sem seveda najprej začel pri sebi, da sem sebe dobro spravil v to ljubezensko stanje, nato pa seveda še simpatijo. Če nisem sam delal, sem jo pa ven peljal pojest kaj izbranega.
Kaj je vaša specialiteta?
Zelo rad imam stare jedi, zelo se vračam v svoje otroštvo, spomini na moje starše pa tako hodijo od riževih narastkov naprej. Moja ta mala hčerka si je predlanskim za rojstni dan namesto torte zaželela moj rižev narastek z malinovcem. Dal sem vse od sebe. Otroci so sicer najprej gledali, kaj je ta čudna hrasta, potem so pa jedli. Zelo rad poskušam tudi nove stvari. Ideje iščem na spletu. Zdaj sem bil leto in pol vegetarijanec, a sem spet začel uživati meso, ker mi je zmanjkovalo energije, pa tudi zadišalo mi je spet, roko na srce.
Kaj je bila največja nezgoda, ki se vam je pripetila v kuhinji?
Hvala bogu nisem imel nobene hujše nezgode, »pridelal« sem zgolj kakšno ureznino. Zelo se bojim požarov. Sploh te indukcijske plošče znajo biti nevarne, ker se znajo prižgati. Če kaj gor pustiš, ni fajn.
Se je komu kaj neljubega pripetilo na snemanju?
Prvič, ko je Klemen v roke vzel nož, je bila ranica. A sem ga potem naučil, kako se to dela. Nože imamo zelo ostre. Jaz vedno težim, če so premalo ostri, ker tudi rad kaj zrežem prav na hitro, in s topim ne moreš. Ampak za zdaj – trkam – se nobenemu ni pripetilo nič hujšega.
Kaj naredite s hrano, ki jo pripravljate na snemanju?
Hrano, ki je mišljena za lepotne kadre, pripravlja naša ekipa profesionalnih kuharjev. Meni je sestavil Bine Volčič. Ni pa ta hrana za uživanje. Meni se je ob tem pojavilo etično vprašanje, saj se mi ne zdi prav, da bi užitno hrano metali stran. Tako da delamo s hrano, ki ni več za prodajo, razen če je kaj zelo posebnega. A pri tem res zelo pazimo. Tudi kar se v kuhinji zreže zelenjave – tega je veliko – se shranjuje, kolikor dolgo se da. Imamo prav poseben prostor za to, tako da se dela res minimalna škoda.
Jurij Zrnec tokrat stopa v natikače Chefa, kuharskega maga neskončnih talentov, še večjega ega in lastnika najboljše restavracije v Ljubljani, Chateau de Philippe, Ljubomira Bohinca. V jezi zna biti Chef strašen, v razvedrilu nepremagljiv in v odpuščanju kraljevski – še posebej, ko gre za njegove lastne napake. Pod seboj ima mnogo ljudi, vsak od njih ima svojo zgodbo. Med njimi pogosto prihaja do zabavnih situacij, iz katerih se rešijo, kakor se pač znajo. Ljubo (kot ga kličejo le najpogumnejši) ima številčno ekipo prestrašenih kuharjev, zvitih pomočnikov, introvertiranega slaščičarja, izjemno učinkovito vodjo restavracije, hitre natakarje in strašno počasnega barmana. Najbolj se ga boji njegov glavni pomočnik, tako imenovani dvometrski los, Štefan Čuk (Matej Puc). Ob boku mu stojijo mesni strateg in veliki priliznjenec Tomi Šuler (Luka Cimprič), ribji virtuoz Zdravko Keuc (Mario Ćulibrk) in slaščičarski polbog Lovro (Jernej Kogovšek). Najbolj zvit je kuharski pomočnik Luka Čeh (Klemen Janežič). Velike sanje tega preprostega, a iznajdljivega fanta iz malega mesta so postati slaven kuhar. Bič vodje restavracije vrti ledena Pika (Katarina Čas). Mlada in uspešna je pripravljena iti čez vse, da bi restavraciji ohranila naziv najboljše restavracije v prestolnici. Edini, ki jo ubogajo, so barman Miha Kos (Domen Valič), hostesa Moni (Liza Praprotnik) in natakarici Nastja (Viktorija Bencik) ter Saša (Tina Vrbnjak). A Ljubo ima tudi lastnika restavracije Chateau de Philippe, ki se ne boji njegovega renčanja, tuljenja in leteče zelenjave. Igra ga Bojan Emeršič. Z vsemi gladko pomete čistilka Šefika, ki jo igra Faketa Salihbegović Avdagić. Z njo res ni dobro kave piti. Če je ne skuha ona. Ponavadi jo pije z Ljubom. In vsaj takrat je v restavraciji mir. Dokler ne pride kuharica iz konkurenčne restavracije, Marjeta Kolmanič (Tjaša Železnik). Takrat je spet veliko sikanja, v resnici nastane kar štala. Je pa le kuhala v Indiji. Pa New Yorku. Česar za Ljuba ne bi mogli trditi. On ima raje Pariz.
