Članica igralskega ansambla MGL Jana Zupančič se je po daljši porodniški odsotnosti (po sinu je povila še dvojčka, hčerko in sina) na odrske deske vrnila s komedijo francoskega dramatika in komediografa Eugèna Labicha Slamnik v režiji Diega de Bree, in to v glavni ženski vlogi.
Kako je biti nazaj?
Super! Po dveh letih je zelo fajn. Zaradi situacije z epidemijo se je vse skupaj še malo podaljšalo … In zdaj smo se končno vrnili tudi pred občinstvo.
V predstavi igrate nevesto, ki je ves čas za petami ženinu. Ste tudi v realnosti tako zagreti za poroko?
Ja, samo mi ne uspe. (smeh) Poročno obleko sem na odru res nosila že kar nekajkrat. Mislim, da petkrat.
Predstavo sicer uprizarjate na zunanjem pokritem prizorišču, in sicer v Šiški, v industrijski coni Litostroj v Hali L56. Kaj to pomeni za vas?
Nič posebnega. Malo prilagoditev. Igralci smo sicer navajeni prostora, v katerem se predstava »rodi«, zato imamo tudi na gostovanjih vedno orientacijsko vajo. Prostor, v katerega smo se preselili s predstavo Slamnik, sem prvič videla na fotografiranju za plakat. Imeli smo štiri vaje, da smo uprizoritev adaptirali na nov prostor. Študij zanjo je namreč potekal na našem odru v MGL-u.
»Prejšnjo soboto smo začeli snemati nadaljevanje Jezera, Leninov park in Dolino rož. Novo nadaljevanko s šestimi deli. Taras Birsa ima na srečo še vedno ženo. (smeh) Snemali bomo čez poletje, junija, julija in avgusta.«
Imate sicer raje intimnejše predstave tako v smislu prizorišča kot zasedbe ali večje?
Rajši imam intimnejše.
Kar nekaj igralcev mi je dejalo, da je imelo kar tremo, ko so po sedmih ali še več mesecih spet nastopili pred živim občinstvom. Ste jo imeli tudi vi?
Ja, ampak takšno pozitivno, ki sem se je v bistvu veselila.
Ste sicer, ker ste bili – sklepam, da – polno zaposleni s tremi otroki, sploh kaj čutili to prisilno zaprtje gledališč in odsotnost kulture v živo?
Jaz bi se v tem obdobju vseeno manj udeleževala kulturnih dogodkov, sem pa kljub temu, da sem bila odsotna, spremljala situacijo preko stikov s kolegi in preko medijev. Veseli smo, da smo spet nazaj.
Že kaj veste, kaj vas čaka v prihodnji sezoni?
Najprej me z režiserjem Januszem Kico čaka uprizoritev drame Družina, zgodba o družini, ki se zbere doma, ko izgine oče. Po drami je bil posnet film August: Osage County. Jeseni bom delala z režiserjem Žigo Divjakom.
Kako kaj kaže s snemanjem nadaljevanja Jezera, Leninovim parkom in Dolino rož?
Prejšnjo soboto smo začeli snemati nadaljevanje Jezera, Leninov park in Dolino rož. Novo nadaljevanko s šestimi deli. Taras Birsa ima na srečo še vedno ženo. (smeh) Snemali bomo čez poletje, junija, julija in avgusta.
Jana Zupančič je nase opozorila že v času študija, saj je za igralske kreacije v dveh diplomskih uprizoritvah (odigrala je Bogomilo v Kerstu in več vlog v Ovidijevih Metamorfozah - oboje v režiji Jaše Jenulla) leta 2003 prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Tega leta se je tudi zaposlila v MGL, ki mu je ostala zvesta vse do danes. V 18 letih je v njem nanizala ogromno zapomnljivih vlog, med drugim v mjuzikalu Sugar – Nekateri so za vroče, Cenci, Mački na vroči pločevinasti strehi, Plesu v dežju, 3 zimah, Snu kresne noči, Kresnicah in v Tartuffu.
Dolgčas vam tudi sicer ob treh otrocih ne bi bilo, kajne?
Ne, to pa ne. (smeh)
Boste po končanem snemanju Leninovega parka in Doline rož odšli kam na počitnice?
Ja, avgusta bomo šli na morje. Lovit ribe. Jaz bom brala. Sin mi je rekel: »Jaz bom z očijem, ti boš lahko pa brala.« Sem ga vprašala: »Kje bosta pa ostala dva, ki si ju pozabil?« (smeh)
Se sicer razumejo med sabo? Kako je starejši sprejel sestrico in bratca?
Starejši bratec ju je zelo lepo sprejel. Mlajša dva bosta kmalu stara dve leti in trenutno ni najbolj enostavno, sta v fazi preizkušanja mej. Pa dva sta in ena in ista igrača … pestro. (smeh)
»Z gledališčem so me spoznali starši. Tudi jaz bom svoje otroke. Želim si, da bi ga spoznali, ne da bi postali igralci, ne nujno, da bi ga imeli radi, bi se mi zdelo pa fino.«
Se tudi doma pred otroki kdaj prelevite v igralko, jim je to všeč?
Zanimivo, ni jim všeč, sploh moje interpretacije pravljic ne. »Beri normalno,« je navodilo.
Zelo rade jo imajo tudi kamere oziroma tisti za njimi. Nastopila je namreč v celovečernih filmih: Pokrajina št. 2 in Inferno Vinka Möderndorferja, 9:06 Igorja Šterka, Gremo mi po svoje 1 in 2 Mihe Hočevarja, Vaje v objemu Metoda Pevca, Nočno življenje Damjana Kozoleta, Prebujanja in Gajin svet Petra Bratuše, Korporacija Mateja Nahtigala, v televizijski nanizanki Na terapiji Nejca Poharja in v televizijski kriminalni seriji Jezero po romanu Tadeja Goloba v režiji Matevža Luzarja in Klemena Dvornika.
Vaš priimek je v našem igralskem miljeju zelo pogost. Tako se je pisala na žalost že pokojna Iva Zupančič in še vedno zelo aktivna Milena Zupančič. Ste v sorodu z njima?
Ne.
Sta vseeno kaj posredno vplivali na to, da ste se tudi vi odločili za to pot? Ste ju kje gledali in ste se zaradi njiju navdušili nad igro?
Ive Zupančič nisem gledala, Mileno Zupančič pa velikokrat. V srednji šoli sem imela namreč abonma v Drami in MGL-u. Mislim, da so vsi kolegi, ki sem jih takrat gledala v gledališču, posredno vplivali name in me navdušili za igro. Z gledališčem so me spoznali starši. Tudi jaz bom svoje otroke. Želim si, da bi ga spoznali, ne da bi postali igralci, ne nujno, da bi ga imeli radi, bi se mi zdelo pa fino.
Kako so starši sprejeli vašo odločitev za igralsko pot?
Starši so me vedno podpirali, jim je pa šlo takrat malo na živce, ko sem si izmišljevala, kaj bi študirala. Ni jih motila izbira Akademije – vidijo, da to rada počnem, in to jim je najbolj pomembno.
