Brez čebel se tudi nam slabo piše, opozarjajo čebelarji, ki tako slabe sezone ne pomnijo in se bojijo, kako bodo oslabljene čebele preživele do naslednje pomladi. »Čebelarji česa takšnega ne pomnimo. Če smo lani in predlani, ko smo dobili osem do devet kilogramov medu na panj, rekli, da je sezona slaba, nas je letos strah, da medu sploh ne bo. Glavni meseci za pridelavo so april, maj in junij. Namesto tega moramo čebele krmiti, kar se nam je v preteklih dveh desetletjih v tem času zgodilo le dvakrat ali trikrat, in še to smo čebelam le dodali nekaj malega, da so preživele krajše obdobje. Letos smo jih morali hraniti ves maj. Brez naše pomoči bi pomrle,« pravi dr. Peter Kozmus, strokovni vodja rejskega programa za kranjsko čebelo v Sloveniji pri Čebelarski zvezi Slovenije in podpredsednik svetovne čebelarske organizacije Apimondia.
Za čebele je bilo v minulih dneh najbolj moteče nenehno deževje. Kot pravi Peter Kozmus, ki doma na Pilštanju čebelari že tri desetletja, potrebujejo čebele daljše suho in sončno obdobje cvetenja, potem ko je zgodnja cvetoča drevesa uničila zmrzal. Čebelarji jih hranijo z raztopino sladkorja in vode, da bodo preživele. Opozarja ne le na izgube čebelarjev, ampak tudi na dolgoročnejše posledice vsega tega za čebele in opraševanje. Dodana hrana namreč ni optimalna za čebele, ki v medu dobijo številne pomembne snovi za to, da so odporne na stres in morebitne bolezni. Tovrstno hranjenje bo zagotovo vplivalo tudi na zmožnost njihovega preživetja čez zimo. »Posledice bomo občutili še prihodnjo pomlad, saj bodo čebele prezimile v slabšem stanju in bodo lahko odmrle,« opozarja Peter Kozmus.
Domačega medu torej ne bo?
Ne morem trditi, da ne bo nič domačega medu, ampak za zdaj kaže na katastrofo. Akacija je pomrznila, cvetlic ni, smreka in hoja slabo kažeta. Računamo le še na lipo in kostanj, če bodo razmere kaj boljše. A čebelje družine same potrebujejo najprej dovolj medu, da se najejo in obnovijo zaloge. Mi lahko jemljemo le viške. Želim le, da bi se dobro najedle in v čim boljšem stanju prezimile, tudi če medu letos ne bom točil.
To verjetno pomeni še več tujega medu nedoločljivega izvora na trgovinskih policah ...
Verjetno si trgovci že manejo roke ... Vemo, kdo so glavne proizvajalke medu v svetu, le da izvor ni označen na kozarcih v trgovini. Ena od teh je Latinska Amerika, kjer imajo zemljo multinacionalke in pridelujejo poceni hrano z uporabo GSO ter z veliko škropljenja s pesticidom glifosatom, ki se nalaga v zemlji in skozi rastlino celo pride v med. Naši trgovci se temu medu izogibajo, saj lahko uprava za varno hrano hitro najde ostanke pesticidov v medu in zahteva njegov umik s polic. Podobno velja za med iz Ukrajine. Viški medu so tudi v Vietnamu, Indiji in na Kitajskem, kjer trgovci iščejo poceni med. A ni takšen, ki bi ga nabrale čebele, ampak gre za industrijski med, ki se pri nas še vedno lahko imenuje med. V Italiji so to težavo deloma rešili, saj imajo tri različne vrste medu, to so ekološki, naravni med in med. Pri slednjem vemo, da gre za industrijski izdelek. Potrošniku lahko že cena pove, za kakšen izdelek gre, čeprav ime zavaja. Težava je tudi, da Slovenci pojemo veliko več medu, kot ga pridelamo. V normalni letini ga pridelamo 1700 ton, potrebujemo ga 4000 ton. Ko domačega zmanjka, je treba ponj v trgovine. Zato želimo, da bi potrošniki vedeli, od kod med izhaja in ali gre za naravnega ali ne. Upamo, da bodo prihodnje leto o tem odločali evropski poslanci in ob vedno večji osveščenosti uredili zakonodajo na tem področju.
Kako je z uporabo pesticidov v kmetijstvu, kar je tesno povezano z dobrimi pogoji za življenje čebel? Zadnje čase na srečo ne slišimo o množičnih zastrupitvah zaradi škropljenj ...
V Sloveniji imamo visoko gostoto čebel. Če gre v kmetijstvu kaj narobe, čebelarji to hitro vidijo, saj jim čebele umrejo. Že leta 2011 smo zato v Sloveniji prepovedali uporabo okolju in čebelam škodljivih pesticidov neonikotinoidov. Evropa je čez nekaj let temu sledila. Težave s pesticidi nam je uspelo v veliki meri rešiti, saj kmetje tudi vedno bolj vedo, kako je treba škropiti, da ne škodijo čebelam. A lahko se še vedno zgodi kakšna nesreča ali napaka. V državah z večjimi kmetijskimi površinami in monokulturami je mogoče škropiti z marsičim, saj čebele ne poginejo, ker jih ni. Pri nas se napaka hitro vidi in razkrije.
Je torej večja težava bolezen varoza, ki jo pri čebelah povzroča zajedavska pršica varoja?
Ta nam vsako leto povzroča težave. Zlasti letos, ko je imunski sistem čebel prizadet, bo varoja naredila večjo škodo. Čebelarji se moramo proti njej stalno boriti, sicer lahko ostanemo v dveh letih brez čebel.
Vremenske spremembe obetajo še več težav, in to ne le za čebele. Ali to pomeni, da bomo ročno sami opraševali drevje?
Napovedi so sicer slabe, za čebele prihajajo vedno težji časi. Podatki kažejo strmo padanje pridelave medu v zadnjih 15 letih. Upam, da se bo začelo obračati na bolje. Pri nas je opraševanje še očem skrito in se nam ni treba s tem ukvarjati. V Avstriji večji sadjarji že najemajo čebele pri čebelarjih, da jih pripeljejo v njihove sadovnjake za obdobje cvetenja. Ročno nam ne bo treba opraševati, mogoče bodo morali večji sadjarji z najemom čebel skrbeti za opraševanje.
Ali letos čebelarji pričakujete pomoč države zaradi izpada prihodka?
Pričakujemo določeno pomoč in solidarnost, a to ne more nadoknaditi letošnje izgube. Deset kilogramov medu predstavlja približno sto evrov. Od države bomo dobili povrnjeno za sladkor, torej približno pet evrov.
SKRB ZA AVTOHTONO KRANJICO
Za čebele je bilo v minulih dneh najbolj moteče nenehno deževje, saj potrebujejo daljše suho in sončno obdobje cvetenja, potem ko je zgodnja cvetoča drevesa uničila zmrzal.
V Sloveniji želimo ohraniti kranjsko čebelo, ki je najbolj prilagojena na tukajšnje vremenske razmere in pašo, zato lahko v primerjavi z drugimi državami pri nas leta le avtohtona kranjica. Ministrstvo za kmetijstvo ima rejski program in dr. Peter Kozmus kot njegov strokovni vodja sodeluje z vzrejevalci matic ter skrbi, da v Sloveniji ostaja čista kranjska čebela. Pri ohranjanju čebel je torej pomembno tudi delo vzrejevalcev matic. V Sloveniji jih je približno 35 in letno vzredijo 45 tisoč matic. Prodajajo jih tako doma kot v tujino, saj so tudi tam zaželene zaradi obilice dobrih lastnosti. Čebelarjem ni treba kupiti cele družine, ampak zadošča le matica, ki jo je mogoče poslati po pošti celo na drug konec sveta. Obiskali smo Gabrove na Ljubečni, kjer se je s čebelarstvom in vzrejo matic več let ukvarjal Viktor Gaber, zadnja leta pa je to dejavnost prevzela hči Mateja Gaber Žveplan. S 500 do 600 vzrejenimi maticami letno spada med manjše vzrejevalce.Za čebelarstvo je Viktorja Gabra navdušil stric. Kot otrok mu je pomagal in delo s čebelami mu je bilo všeč, a ko je hodil v službo, časa za to ni bilo. Po upokojitvi je uresničil svojo željo in počasi širil dejavnost. Ugotovil je, da je lahko vzreja tudi poslovna priložnost. Veselje do dela s čebelami je prenesel na hčerko. Mateja pravi, da je ta dejavnost kar obetavna, saj je povpraševanje po maticah večje od ponudbe. »Veliko mlajših se odloča za čebelarstvo in kljub razmeram imajo veselje,« ugotavlja. Za to, da kupijo matico iz Gabrove vzreje, se morajo postaviti v vrsto. Veliko se je naučila že pri delu z očetom, nekaj znanja je dobila na tečaju. Praksa po njenem mnenju da največ izkušenj. »Vidiš, da je v praksi malo drugače kot v teoriji in tudi v čebelnjaku se vedno ne da narediti tistega, kar želiš, saj čebele včasih delajo malo po svoje,« pripoveduje sogovornica o svojih izkušnjah in doda, da pikov sploh ne šteje več. »Čebela žgečka, ko leze, in točno vem, kdaj me bo pičila, ker takrat drugače hodi.« Menda še vedno velja, da so piki koristni proti revmi.
ČEBELE ZANIMAJO TUDI NAJMLAJŠE
Brez mladih čebelarjev ta dejavnost nima prave prihodnosti, se zavedajo tudi v Čebelarskem društvu Vojnik, ki je eno najdejavnejših in bo letos oktobra praznovalo stoletnico. Že 12 let ga vodi Peter Babnik, ki je skoraj štiri desetletja tudi sam čebelar, sicer pa terenski svetovalec pri ČZS za deset občin v regiji. »Ko sem se poročil, sva z ženo kupila dva panja. Zdaj jih imam 40 na dveh mestih,« pravi Peter Babnik, ki ga čebele navdihujejo pri delu in v življenju nasploh. »Poleti, ko je največ dela, bi rad že nehal, a spomladi spet komaj čakam, da priletijo iz čebelnjaka,« pravi prizadeven čebelar, ki vodi največje društvo v regiji s 160 člani, od tega je 40 krožkarjev iz osnovnih šol v občini. Tako imajo krožke in svoje šolske čebelnjake učenci v Vojniku, Socki, Novi Cerkvi, v Šmartnem v Rožni dolini ter na Frankolovem. »Otroke to zelo zanima, tako spoznajo pomen opraševanja čebel za našo prehrano,« pravi Babnik. Šolske čebelnjake je društvo postavilo s pomočjo donatorjev in sredstev z razpisov pri ČZS. Dobro sodeluje tudi s celjsko in z vojniško občino, ki se je letos uvrstila med pet čebelam najbolj prijaznih občin v Sloveniji. Približno tretjina otrok iz krožkov se kasneje v življenju ukvarja s čebelarstvom.
