Po vaši objavi na družbenem omrežju sklepam, da ste se odpravili na prvomajsko potovanje, ali ste v Bruslju delovno? Kakšna je nova normalnost potovanj, ki ste jo zdaj izkusili, kaj nas čaka?
V Bruslju sem bila delovno. Snemali smo reportažo za oddajo Dan Evrope, ki bo na sporedu 9. maja na TV Slovenija. To je bilo moje prvo potovanje v tujino letos in bilo je kup zapletov okoli dovoljenj ter sledenja. Tudi v Belgiji so nekateri ukrepi nejasni ali se hitro spreminjajo. Na koncu smo čakali še evropskega komisarja, ki je moral v karanteno. Če bi potovala zasebno, se ne bi tako živcirala, a če te preganjajo roki, res ni prijetno. Na koncu se je vse dobro končalo.
Se boste zaradi potovanj cepili, ko se boste lahko?
Vsekakor se bom cepila, upam, da čim prej. Tako res ne moremo živeti in delati. Moje delo je izrazito terensko in nenehno sem v stiku z veliko ljudi. In sploh bi končno rada objela očeta, preživela praznik z družino. Razumem dvom nekaterih glede cepiva, a za zdaj je rešitev, da lahko vsaj približno normalno zaživimo in delamo.
Že 20 let na TV Slovenija pripravljate popotniško oddajo Čez planke. Se boste za prihajajoče oddaje podali v oddaljene dežele ali boste ostali v regiji, v Evropi, že veste kje? Se bomo kot turisti zdaj obnašali drugače, kaj menite? Ste bolj previdni, pazljivi, ko ste na poti?
Trendi v turizmu se nagibajo k zelenim in varnim destinacijam, stran od množic in velikih središč. To je velika priložnost za Slovenijo. Tudi v oddaji Čez planke bom letos ostala v Evropi in predstavila nekaj zanimivih in varnih destinacij za slovenske popotnike. Rodos in Malta sta že med njimi. Zelo si želim posneti popotniško oddaji v našem zamejstvu, saj ga zares ne poznamo. Že ta občutek, da greš čez planke in si med ljudmi, ki govorijo tvoj jezik, pripadajo tvoji kulturi, a vendarle živijo v krajih, drugačnih, kot so doma.
Po fotografijah sodeč, se vas leta izogibajo, nimate ne gub ne odvečnih kilogramov. Imate kakšen čaroben napoj ali kakšne posebne navade, pogled na življenje? Je starost zgolj predsodek, kaj menite?
Vsa leta so prava leta za srečo in zadovoljstvo. Vse življenje kar naprej poslušam, kako se bo vse spremenilo, ko bom prišla v dvajseta. Pa potem trideseta. Ne vem, no, zdaj sem na napačni strani štiridesetih in še vedno nisem spregledala. Še vedno je dobro. Sploh pa – ne čakaj na maj. To sem se naučila v teh koronačasih. Živi tukaj in zdaj, kaj veš, kaj bo jutri. Morda je to bolj nepredvidljivo, bolj drzno kot prej, a zagotovo zajemam vsak trenutek s precej večjo žlico.
