Iz družine Valič izhajajo številni znani igralci. Pokojni Aleksander Valič je bil Daretov stric, njegov sin Iztok Valič, ki ima sinova Vida in Domna, je torej Daretov bratranec. Potem je tu še igralec Aleš Valič (s sinom igralcem – Maticem), ki je z njimi v daljnem sorodstvu. Klan Valičev se na dve leti srečuje v vasi Skrilje v Vipavski dolini, od koder izhajajo. »Celo po 250 nas je včasih že prišlo,« je povedal Dare in dejal, da so Valiči v glavnem veseli ljudje.
Odkar se je leta 2005 upokojil, smo ga le še redko videli igrati, prav tako se je skoraj popolnoma umaknil iz javnosti. Intervjujev zadnja leta sploh ne daje, že prej jim ni bil najbolj naklonjen, tako da na žalost nismo mogli poklepetati z njim, je pa vseeno prav, da se velikemu igralcu ob osemdesetletnici poklonimo vsaj s portretom.
V nasprotju z nekaterimi kolegi Dare Valič ni aktivni upokojenec, ampak raje uživa v zasluženem počitku. »Fino je biti penzionist,« je pred petimi leti izjavil v enem od intervjujev ob prejemu Borštnikovega prstana. »Sem spočit, delam po eno stvar na dan in mirno spim. Živim zelo polno in prvič imam čas, da se lahko kaj pogovorim sam s sabo. Prej nisem imel časa zase, razdajal sem se teatru in družini.« Za njim je več kot sto gledaliških vlog, največ seveda v ljubljanski Drami, ki ji je bil zvest več kot trideset let, posodil je glas številnim risanim junakom ter zaigral v okoli petindvajsetih filmih, med njimi v kar nekaj slovenskih klasikah, kot so Poletje v školjki, To so gadi, Vdovstvo Karoline Žašler in Cvetje v jeseni.
VOJNI OTROK
Rojen je bil v Banjaluki, takrat še Kraljevini Jugoslaviji, tik pred drugo svetovno vojno, staršem Primorcem, italijanskim državljanom, ki so iz Italije prebegnili v domovino ter pristali v Bosni, kjer je oče dobil delo na železniški progi. Ob nastopu vojne je oče odšel v partizane, brata so poslali v Postojno, Dare pa se je z mamo zatekel na Kozaro, kjer sta preživela ofenzivo, potem pa so ju ujeli četniki in v ujetništvu sta dočakala konec vojne, ko sta se spet srečala z očetom in so se skupaj vrnili v Slovenijo. Najprej so se pogosto selili, ko si je oče iskal delo, kasneje so se ustalili v Ljubljani. Zanimiva anekdota: s starejšim bratom sta kot otroka pomagala mami šivati gumbe na modrčke, da so zaslužili nekaj dodatnega denarja.
IGRALSKA POT
Leto dni je študiral tekstilno tehnologijo, nato pa presedlal na AGRFT – znana je anekdota, kako je na akademiji zamudil vpis, »zato sem tajniku lagal kot nor, da imam že vse pripravljeno, in dosegel, da so se me usmilili«. Menda še danes ne ve, kaj ga je pravzaprav gnalo tja, saj prej še nikoli ni igral, je pa tekom študija in potem z delom ugotovil, da je »narejen za gledališče«, in se v njem našel. Najprej je bil nekaj let na svobodi, kar je bilo kar težko, mezde so bile nizke in se je včasih bal za svoj obstoj, nato pa se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal do upokojitve. Se je pa upokojil takoj, ko je za to izpolnil pogoje, saj je želel dati prostor in priložnost mlajšim. Nikoli ni zavestno sklenil, da po tem ne bo več delal, preprosto se mu ne ljubi. »Jaz sem len človek, rad sem doma,« prizna. Ena redkih vlog, ki jo je potem še zaigral, je v filmu Srečen za umret (2012). Zakaj? »Ko sem bral scenarij za film, sem se zelo zabaval, in bi to šel delat po trepalnicah, hitro sem se odločil,« je takrat povedal. Pretehtala pa je tudi dobra ekipa, predvsem glavni igralec Evgen Car, Jeni, kot ga kliče, s katerim sta prijatelja že od pamtiveka.
BORŠTNIKOV PRSTAN
Dare je bil vedno skromen in se nikoli ni rad hvalil, pravzaprav je raje večkrat poudaril, da je naredil tudi nekaj zanič predstav, da je bil kdaj tudi zares zares slab. A da je imel ogromno srečo, ker je dobival vloge, ki so mu ustrezale. Čeprav je veljal za odličnega komika, je še posebej rad igral like, ki so bili čim bolj drugačni od njega, po možnosti negativci. »To me je vedno zanimalo – človek, ki ima malo slabe vesti, je bolj zanimiv kot tisti, ki je umirjen.« In inspiracijo za njih je največkrat našel v gostilnah, kjer je opazoval ljudi in od njih »kradel« ideje za like. Za svoje delo je prejel številne nagrade, najprestižnejšo, Borštnikov prstan, pa so mu podelili šele leta 2016, torej deset let po upokojitvi – zato kakih deset let prepozno, meni Dare. »Igralec Dare Valič je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin. […] Odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost – to so slogovnoestetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli – a še vedno ne do konca – Valičevo igralstvo,« je med drugim v obrazložitvi nagrade zapisal dramaturg Blaž Lukan. A od vseh priznanj je Daretu vedno največ pomenil aplavz občinstva. »Občinstvo sem imel zelo rad in upam, da ono tudi mene,« po dejal v enem od intervjujev.
DRUŽINA NA PRVEM MESTU
Kljub vsem nagradam in pohvalam pa je prepričan, da nikoli ni bil najboljši igralec, ker se temu ni popolnoma posvetil in je bil premehek, zanj je bila namreč na prvem mestu vedno družina. »Raje sem imel otroke kot kariero, veliko raje,« je poudarjal. Ali pa: »Moja družina je bila vselej pred igralsko družino.« Z ženo Dunjo, za katero pravi, da je bila vedno tista, ki je držala družino skupaj in je še vedno potrpežljiva z njim, imata štiri otroke: Nino, Blaža, Laro in Majo. Prva dva sta šla po njegovih stopinjah in sta tudi igralca, Nina dela v Drami, Blaž pa v SNG Nova Gorica. Dare pravi, da takrat sploh ni vedel, da sta se odločila za ta študij, če bi, bi jima to odsvetoval. Vsi njegovi otroci so kljubovalni in mislijo s svojo glavo, vse, kar so naredili, so naredili sami, trdi. Kljub temu je na vse strašansko ponosen in tudi za Nino in Blaža prizna, da sta odlična igralca in sta se prav odločila. Vedno znova je trdil, da je njegova največja vloga v življenju vloga očeta. Zdaj pa seveda uživa tudi v vlogi dedka, za svojih šest vnukov (dve deklici in štirje fantje) pove, da so imenitni.
NEVERJETNE ZGODBE
Brez težav je tudi vedno priznal, da je živel razvratno in se ni nikoli pazil; kadil je, pil, nič kaj dosti športal. »Upam, da bom do konca razuzdan,« se je pred leti smejal v intervjuju. »Živeti se ne bojim, umreti še manj, nasprotno.« Žal so ga po sedemdesetem letu začele pestiti zdravstvene težave, tako da je kajenje in pitje moral opustiti. A se še vedno dobro drži in uživa v življenju, pravijo njegovi otroci. In se zdaj, ko ima čas, nedvomno sprehaja po svojih spominih, čudovitih življenjskih zgodbicah, ki jih je dal slutiti, nas z njim mamil, a nikoli do konca potešil, v svojih intervjujih. Mnogokrat so ga že spraševali, ali ne bi svojih neverjetnih doživetij prelil v knjigo. A pravi, da mu tega nikakor ni treba, saj je oplodil žensko in vsakemu vnuku zasadil po pet dreves, torej izpolnil svojo moško dolžnost. To je dovolj za njegovo zapuščino, pišejo pa naj drugi. Škoda, zagotovo bi bilo njegovo biografijo zanimivo brati.