Mineva štiriindvajset let od štirikratnega umora v Tekačevem, 5. marca 1997 so na domačiji Poharc sosedje našli štiri mrtve: v glavo ustreljenega 75-letnega gospodarja Štefana, tri leta mlajšo ženo Frančiško ter njuni podnajemnici, 32-letno Heleno Krošlin in njeno mladoletno hčer Viktorijo, dijakinjo srednje trgovske šole v Celju.
S podstrešja hiše je izginilo nekaj kilogramov zlata in okoli milijon današnjih evrov v devizah. Edini, ki so ga do zdaj povezovali z zločini, je Kristijan Kamenik, ki je bil takrat star 25 let. Sodnega epiloga pa primer še nima, tudi zato, ker Kamenik prebiva po zaporih v tujini zaradi pečanja z drogo, trenutno v pridržanju v Srbiji. A se lahko zgodi, da bo morilec ostal neznan, saj so športni copati znamke Nike, ki so bili za tožilce ključni dokaz, da je bil Kamenik na kraju zločina, romali iz spisa, ker jih je policija zaplenila nezakonito.
Mafijske uganke s preloma tisočletja
Nerazrešen je tudi primer s konca devetdesetih, likvidacija medijsko okronanega kralja ljubljanskega podzemlja Veselina Jovovića alias Vesa 3. junija 1998. Tistega dne je spet prišel v svoj omiljeni lokal Latino bar v ljubljanski Župančičevi jami, sedel za mizo s prijatelji, vrgel karte, kmalu zatem pa obležal mrtev. Videza strelca, ki je 41-letnika večkrat zadel v glavo, ni znal natanko opisati nihče od gostov lokala, pa čeprav je kvartanje nekaj časa opazoval izza točilnega pulta. Priče si niso bile enotne niti o tem, ali je strelec s kraja zločina s pajdašem, ki ga je čakal pred lokalom, pobegnil z jugom ali golfom.
11. septembra 1999 je v lokalu Bounty na Zaloški cesti prišlo do strelskega obračuna med skupino neznancev in žrtvijo, 36-letnim bosanskim državljanom Nerminom Arnautom. Policija je za umor sicer nekoga osumila, a je prebegnil v BiH in je zato za naše organe nedosegljiv.
19. januarja 2000 se je 40-letni Premil Stojanović proti večeru vračal domov, pred blokom na Brodarjevem trgu v Fužinah pa ga je pričakal neznanec in hladnokrvno ustrelil. Po večmesečni preiskavi, ki ni dala rezultatov, je policija razpisala celo nagrado v vrednosti milijon takratnih tolarjev za koristne informacije, a morilec do danes ostaja neznan. Govori se, da je bil Stojanović žrtev notranjih čistk ljubljanskega kriminalnega podzemlja.
Žrtev mafijskega obračuna naj bi bil tudi 25-letni Zoran Nikolić, ki se je 2. avgusta 2001 okoli 22. ure udeležil boksarskega treninga v ljubljanski Hali Tivoli, po njem pa mrtev obležal na sedežih lastnega golfa. Nikoliću so takrat na koprskem okrožnem sodišču sodili zaradi vpletenosti v trgovino z mamili, zato se je v javnosti razširila domneva, da je bila njegova likvidacija povezana s sodnim postopkom.
Bubi: prerešetan na domačem kavču
V tančico skrivnosti bo najbrž za vselej zavita tudi smrt 28-letnega Mustafe Rastoderja alias Bubija 19. januarja 2009 na Litostrojski cesti v Šiški. Eden od sosedov ga je še večer prej videl, kako je okoli bloka sprehajal psa, okoli ene ure pa se je domov vrnil v družbi neznanega moškega. Potem je po pričevanju soseda sam odšel v blok, zjutraj pa so ga našli mrtvega, pokritega z odejo in bundo, na krvavem kavču. Vhodna vrata v stanovanje so bila odprta. Šest nabojev je Rastoderja zadelo v prsni koš, eden v levo stegno, iz neposredne bližine pa je strelec že hudo ranjeni žrtvi zadal usodna strela pod brado in v tilnik. Za umor oziroma uboj so večkrat sodili bratu Rastoderjeve partnerice, ki naj bi se Bubiju tako maščeval, ker je njegovo sestro in svojo soprogo zalagal s heroinom, vendar je bil naposled po letih maltretiranja na sodišču pravnomočno oproščen.
Usodnega strela ni slišal niti psiček Feri
Nepojasnjeni umor izolskega ribiča
Konec decembra 2018 so 46-letnega Nedžada Nurkaso našli grozljivo umorjenega, v podnajemniški garsonjeri v Izoli. Našel ga je prijatelj, potem ko ni se ni javljal na telefon, v mestu ga ni bilo na spregled, njegov čoln, s katerim je vsak dan lovil ribe, pa je v pristanu sameval. Iz stanovanja so izginili lepa vsota denarja, mobilni telefon, playstation 4 in videoigre.
Edvarda Klobaso je 27. marca 2007 v mlaki lastne krvi našla zunajzakonska partnerica, ki je s petmesečnim dojenčkom spala v sosednji sobi. Še vedno neznani storilec se je neopazno pretihotapil v hišo podjetnika v Brestanici in jo po zločinu na enak način zapustil. Motiv bi lahko iskali v pestrem podjetniškem življenju umorjenega. Klobasa je imel več podjetij in okrog 30 tovornih vozil, na vrhuncu kariere je zaposloval kakih 50 ljudi, ukvarjal pa se je predvsem z uvozom sadja in zelenjave. V obdobju pred umorom so zoper podjetnika večkrat potekale obravnave, v katerih so upniki iz Slovenije in tujine od njega terjali dolgove. Za 44-letnika je bil usoden strel v glavo, ki pa ga nihče ni slišal. Tiho je bil celo psiček Feri, ki je sicer obiskovalce vedno pozdravil z laježem.
Zakleto leto 2007
V letu 2007 so se zgodili še drugi primeri, ki do danes nimajo epiloga. Med čistilno akcijo ob gozdni poti iz Loke proti Dobenemu so 21. aprila našli okostje Smailja Etemaja iz Prevoj, ki so ga pogrešali od leta 2003. Izkazalo se je, da je bil umorjen.
Zadnjega septembra so pred hišo v Predjamski ulici v ljubljanski Rožni dolini odjeknili streli. Neznanec je usodno ranil 23-letnega Gregorja Trajkova, ki je v hišnem priporu čakal na sojenje zaradi vpletenosti v strelski obračun.
Nasilna smrt 81-letne Hildegarde Lorbek, ki se je zgodila 29. marca 2007 v njeni stanovanjski hiši v Strunjanu, prav tako še ni pojasnjena. Obdukcija je pokazala, da je bila babica znanih košarkarjev zadavljena.
Neraziskana je tudi smrt Helene Jelnikar na Jančah leta 2005. Ker so truplo našli na pogorišču hiše, so sprva mislili, da je šlo za nesrečo, a se je izkazalo, da je bila 89-letnica umorjena, požar pa podtaknjen, da je storilec zabrisal sledi.
Nazaj v devetdeseta
Pred Osnovno šolo Polje pri Ljubljani je 25. januarja 1999 ustreljen obležal 48-letni kmet Franc Svetek iz Slap. Tistega dne je, kot običajno, zvečer pripeljal do šole, kjer je redno prevzemal »pomije« za prašiče. Menda so bile v ozadju krvavega obračuna družinske razprtije.
Avtoprevoznika Antona Jesenovca so 17. julija 1996 našli umorjenega v domači hiši na Vrzdencu pri Horjulu. Veljal je za delavnega in varčnega človeka, ki je ves zaslužek hranil doma, ker bankam ni zaupal. Roparjem se je očitno upiral, saj je bila notranjost hiše razdejana, truplo pa izmaličeno.
Konec avgusta 1994 je Čeh Jiři Lunga s partnerico potoval v Istro. Med počitkom na počivališču Studenec je nekdo potrkal na okno avtomobila in v nemškem jeziku prosil za vodo, je v bolnišnici povedala voznikova žena, ki je bila v strelskem obračunu hudo ranjena, on pa napada ni preživel. Toda ko se je Čehinja po zdravljenju vrnila v domovino, s slovensko policijo ni več želela sodelovati.
V začetku avgusta 1994 so ob gozdni poti našli črno plastično folijo, z vrvmi ovito in zavezano v omot, v njej pa truplo zabodenega 31-letnega Celjana Franca Kavčiča. Mrtev je bil že najmanj teden dni.
20. januarja 1994 je kajakaški reprezentant Fedja Marušič med veslaškim treningom na Savi pri Mednem naletel na del človeškega trupla, prsni koš z odrezanimi udi in glavo. Pozneje so ribiči v Savi našli še del noge in spolni ud nesrečnika, starega med 25 in 35 let. Njegova identiteta kljub posebnosti – med obema prsnima bradavicama je imel še dve »pomožni« – ostaja neznanka.
Prvi poosamosvojitveni umor, ki še ni raziskan, se je zgodil 12. decembra 1991 pred pivnico Jama na Kodeljevem v Ljubljani, kjer se je zbralo na ducate naivnih Slovencev, ki so bili pripravljeni sodelovati v piramidni igri fair play. Šofer voditeljice Margarete Tomažič alias Megi, 23-letni Mariborčan Danijel Brglez, je po sestanku ob avtu odložil kovčka z denarjem, ki je privabil neznane storilce. Brglez je stekel za njimi, a so ga pokosili streli tatov.
