»Svojevrsten izziv je, ker se vloga Brigite 'rojeva' sproti, saj lik ni bil razgrnjen pred mano od začetka do konca, kot na primer pri filmu ali v teatru, ampak scenarij dobimo za vsako oddajo posebej, torej Brigita raste in se razvija skupaj s procesom in se ji sproti prilagajam,« pojasnjuje Ana Facchini.
»Zelo prijetno jo je igrati, ker je odprta, prijazna, sončna, vesela, nedolžna, naravna in brez skritih agend,« prizna Ana. Je tudi sama tak sonček? »Včasih, a ne vedno, ker imamo svetle in temne dneve, a če se le da, poskušam nositi sonce v sebi, ker je dan takoj lepši, če si dobre volje.«
MAGIJA TEATRA
Da bo igralka, je kazala že kot otrok, rada je nastopala in recitirala, sodelovala pri vseh šolskih proslavah. »A takrat še nisem razmišljala, da bi bila igralka. To se je zgodilo šele v srednji šoli, ko sem začela bolj redno obiskovati teater.« Ko si je v domačem SNG Nova Gorica ogledala predstavo Krst pri Savici, jo je ta popolnoma začarala. »Zelo se me je dotaknila in me odpeljala s sabo, pa ne le zgodba, celotna izkušnja, od prihoda v dvorano, energije, ki se pretaka med občinstvom in nastopajočimi …. Tako polna sem šla domov in takrat prvič zaznala teater kot medij, ki lahko gledalcem posreduje marsikaj.« Predstavo si je nato ogledala še petkrat, da jo je znala že praktično na pamet. In s tem ji je tudi postalo jasno, da si želi biti del te magije.
ŠOK ZA STARŠE
Z napovedjo odhoda na AGRFT je starše precej šokirala. »Na začetku so imeli velike težave s tem, strah jih je bilo, ker si niso predstavljali, kako si lahko človek s tem služi kruh, skrbelo jih je, kako se bom lahko preživljala. Smo bili kar malo na bojni nogi, dokler nisem naredila sprejemnih izpitov in niso spoznali profesorjev in sošolcev, ko so videli mojo prvo produkcijo, pa so postali moji največji oboževalci. Zdaj sta oba vesela in ponosna, ker vidita, da živim to, kar sem si vedno želela, in da sem zadovoljna.« Res je Ana prva igralka v družini, a umetniška nadarjenost se kaže pri vseh. Njen oče je pel v pevskih zborih in se učil solo petja, mama je talentirana za risanje in slikanje, po njej je to žilico podedovala tudi mlajša sestra, ki je študirala likovno pedagogiko.
NAD PRIČAKOVANJI
»Teater je nekaj posebnega, z njim se težko primerja karkoli drugega,« še danes verjame Ana in pravi, da še vedno čuti njegovo magijo, čeprav že dvajset let stoji na odru. »Moj romantični pogled na gledališče in igro se je seveda malček spremenil, a mislim, da je presegel vsa pričakovanja, ki sem jih imela kot dekle. To je res medij, ki ponuja vedno nova polja za raziskovanje, ves čas prinaša nova spoznanja, izzive in učenja. Zelo sem vesela, da sem, kjer sem, in delam, kar delam.« Seveda vseeno pridejo tudi trenutki, ko se ji zdi, da ima vsega dovolj. »To je res naporen poklic, ki zahteva celega človeka in nima stalnega urnika, ko si preobremenjen, je včasih težko imeti od življenja še kaj drugega. A ravno v teh koronačasih, ko smo bili kar naenkrat odrezani od dela in občinstva, se je pokazalo, kako močno svoje delo pogrešam. Če si za nekaj poklican in ti to vzamejo, je, kot bi ti kdo porezal glasilke ali odsekal noge pri kolenih. Fizično ti nekaj manjka.«
KRITIKAM NE PUSTI BLIZU
Ana ne spada v kalup idealnih mer in se zato žal ves čas srečuje s komentarji, da je netipična igralka. »Seveda me kritike na račun moje teže in telesa prizadenejo, saj sem krvava pod kožo. Najlažje bi bilo, če bi bili vsi popolni in vsi vsem všeč, tudi sebi, a žal ni tako. Živimo v svetu, v katerem se norme konstantno spreminjajo. Z leti sem nekako začela sprejemati, da sem, kakršna sem. S tem se ukvarjam zgolj in samo takrat, kadar se meni zdi, da se moram, ne kadar se tako zdi komu drugemu. Tudi sama se poskušam ne vtikati v druge, ne kako so videti ne kakšni so kot ljudje. Dopuščam namreč, da imajo ljudje svoje mnenje in da imajo do njega pravico, a moja odločitev je, da dovolim, ali njihovo mnenje vpliva name ali ne,« je odločena.
