Medtem ko milijoni ljudi po svetu prejemajo cepivo proti Covidu-19, se mnogi še vedno bojijo cepljenja. Strahovi obsegajo celo pahljačo razlogov - od tehtnih do absurdnih (spomnimo se samo tistih o mikročipih in 5 G tehnologiji).
Eden od bolj vztrajnih mitov v zvezi s cepljenjem, ki še vedno krožijo, je tisti o tem, da bodo mRNA cepiva (kot sta BioNTech/Pfizerjevo in Modernino) spremenila vaš dedni zapis - genom oz. DNA. Ta mit je posebej razširjen na družabnih omrežjih in je "podkrepljen" z mnogimi psevdoznanstvenimi vsebinami.
Dobra vest v zvezi s tem je, da mRNA cepiva tega sploh ne morejo narediti. Slaba pa je za tiste, ki so morda pričakovali, da bodo mRNA cepiva iz njihovega genoma privlekla na dan kakšno super-moč.
Odkod strah, da bodo mRNA cepiva vplivala na genom?
"Verjetno izhaja iz skrbi, da se bo virusova dednina, ki jo cepiva vsebujejo, na nek način zmešala s človeško in jo spremenila," pravi Sara Riordan predsednica ameriške Nacionalne družbe za genetsko svetovanje (NSGC).
Vendar temu ni tako. mRNA (ki jo vsebujejo cepiva) in DNA (ki je v naših telesih) sta precej različni.
DNA, ki nosi celoten genetski zapis nekega bitja, je zelo dolga veriga spojin, imenovanih nukleotidi, zvita v obliki dvojne vijačnice in vedno trdno zvita skupaj ostaja v celičnem jedru.
mRNA je medtem le kopija zelo kratkega odseka te DNA, ki nastane v celičnem jedru, in od tam odide v notranjost celice. "m" pred kratico RNA pomeni "messenger", "prinašalec sporočila". mRNA namreč iz celičnega jedra odide v notranjost celice, kjer lahko drobni celični organi "preberejo" informacijo, ki jo nosi, in tako sestavijo beljakovine, ki jih celice potrebujejo za svoj obstoj. Ta proces prikazuje video (v angleščini)
mRNA je torej nekakšen "recept" za sestavo beljakovin. In nikoli ne preide v celično jedro, pač pa ostaja zunaj njega in torej ne more spreminjati genoma.
Toda - kako torej mRNA cepiva delujejo?
mRNA cepiva pravzaprav vsebujejo "recept" (mRNA pridobljen iz virusove DNA), ki našemu telesu pove, kako naj sestavi beljakovino, ki se nahaja na zunanji ovojnici virusa, t.i. "spike-protein" s katerim se virus prilepi na celico in jo okuži (prisili, da začne ustvarjati nove viruse). Ko cepivo vbrizgamo, celice ta protein takoj začnejo proizvajati v velikih količinah - vendar samo protein, ne pa celega virusa.
Ker naše celice tega proteina ne potrebujejo, ga izvržejo in tako izvrženi protein za telo predstavlja "tujek". Tu pa nastopi naš imunski sistem. Ta je zadolžen, da "tujke" prepozna ter odstrani oziroma uniči. In da si jih zapomni - to je bistveno. Celice imunskega sistema se tako naučijo prepoznati "spike-protein" in ga uničiti.
mRNA cepivo torej v resnici "natrenira" in "nauči" imunski sistem, da prepozna virusov "spike-protein" in ga odstrani, ko nanj naleti. Tako naučene celice imunskega sistema so s tem pripravljene, da ob vdoru virusa v telo prepoznajo "spike protein" na njegovi ovojnici in ga uničijo, s tem pa tudi virus. V primeru, da je do okužbe že prišlo, pa pomagajo telesu, da se prej znebi virusa, ki je že v njem.
Samo mRNA, ki jo vnesemo v telo ob cepljenju, pa celice razgradijo, potem ko "preberejo" navodilo za izgradnjo "spike-proteina" in njene ostanke telo uporabi "za svoje potrebe".
Imajo pa mRNA cepiva eno dobro lastnost. Zelo hitro jih je mogoče prilagoditi novim sevom virusa.
Za boljšo predstavo prebranega pa si pod člankom lahko ogledate še filmček o tem, kako mRNA cepiva delujejo (v angleščini)
