Devetindvajsetletnega Nika Škrleca mladi dobro poznajo tako s televizije kot gledališča in družbenih omrežij. Jeseni 2019 je iz ljubljanske drame odšel na svobodo. »Večkrat razmišljam, če bi se odločil enako, če bi vedel, da se bo zgodila korona ... in vedno pridem do enakega odgovora: bi.«
Ste voditelj Malih sivih celic, sovoditelj Počitniškega krompirja ter oddaje Sobotni krompir in zelo dejavni na družbenih omrežjih. Zakaj vas privlači ustvarjanje za mlade?
Vedno me zanima ustvarjanje in igranje z različnimi formati, ne bi pa rekel, da me izrazito privlači samo ustvarjanje za mlade. Velikokrat odrasli z »za mlade« naredimo miselno napako in na eni strani v sebi ugasnemo učečo perspektivo, ki je zelo dragocena, ali pa se lotimo ustvarjanja nečesa, kar bo »za mlade«, pa nastane nekaj odbijajočega. Rad delam igrivo, ustvarjalno in z domišljijo, in kaže, da je mladim to všeč.
Družbena omrežja imajo čedalje večjo vlogo v naših življenjih, vedno več je govora o zasvojenosti, škodljivosti, odtujenosti in podobno, s pridom se uporabljajo tudi za propagando. Ste vi tudi zasvojeni z družbenimi omrežji in kaj pravite o njihovi uporabi in škodljivosti?
Internet je neverjeten prostor in ogromno ponuja. Človek na drugi strani je tisti, ki se odloča, kako bo te vsebine sprejemal in kako bodo nanj vplivale. Če znamo v tej poplavi mogočega prepoznati kakovostne in dobre vsebine ter jih uporabiti sebi v prid, potem ne vidim težav. Moramo se izobraziti in vedeti, s čim delamo, ko smo na spletu. Moramo vedeti, kaj je dobro in kaj ne. Osebno se mi zdi zelo smiselna spodnja starostna meja uporabe elektronike pri otrocih, samo ne vem, kje konkretno je, ker se s tem ne ukvarjam. Pri sebi pa opažam obdobja, ko sem bolj prisesan na splet, in spet, ko manj časa preživim na telefonu in računalniku, skrbim pa za to, da v nobenem primeru ne prekoračim zdrave meje uporabe in da ne zaznam odvisnosti. Zdi se mi, da je to sicer vedno odraz nekega drugega problema, torej da moramo pri soočanju z odvisnostjo od spleta najprej pogledati globlje in reševati temeljne težave.
Nekje ste izjavili: »Čar spleta je v tem, da gre za peskovnik eksperimentiranja, kjer ni pravil in nekoga nad mano, ki bi mi govoril, kaj in kako naj naredim.« A ravno to je tudi rak rana spleta – vse je dovoljeno, zato prihaja do sovražnega govora, nevarnih igric, spodbujanja nasilja, širjenja lažnih ali zavajajočih informacij … Se vam ne zdi, da bi bil čas, da se stvari regulirajo tudi na medmrežju?
Regulacija medmrežja je zelo zapleteno vprašanje, če splet sprejmemo kot nekaj, kar želi delovati na nov način. Ljudje se naučimo življenja v prometnem mestu. Vemo, kaj in kako naj se obnašamo in katera pravila naj upoštevamo, da nas ne zbije avtomobil, da se nam kaj ne zgodi in nam česa ne ukradejo. Tako vstopamo tudi v čas interneta, vsaj tak je moj občutek. Moramo se naučiti, kako kaj deluje, in opazovati s previdnostjo. Osebno sem internetni človek, mislim, da sem iz generacije, ki je rasla dovolj oddaljena od spleta in v pravem času z njim, da imam ravno pravi odnos z vsemi novostmi, hkrati pa znam biti previden in na zadeve pogledati z drugega zornega kota, nič se mi ne zdi samoumevno in nisem naiven. Moja izjava je govorila predvsem o ustvarjalnosti, ki mi jo omogoča splet in ki je zame neprecenljiva. Do sovražnega govora, širjenja lažnih informacij in spodbujanja nasilja imam ničelno toleranco, in to so teme, s katerimi se mora internetni čas zdaj soočiti. Vseeno mislim, da do vsega tega ne prihaja zaradi interneta, ampak zaradi nas, ljudi ... In če nam uspe ta spletni prehod izkoristiti za napredek nas samih, smo morda na dobri poti. Čeprav slabo kaže.
Kako komentirate trenutno stanje kulture in odnos vodilnih do nje?
Praktično vsa področja človeškega delovanja so se med epidemijo znašla v nezavidljivih položajih in tega se je treba zavedati, ko iz svojega področja ozko gledamo na koronsko krizo. Osebno bi ne glede na vse rad živel v državi, ki kulturo prepoznava kot eno temeljnih področij, na katerih sloni razvoj države in ljudi v njej, trenutno pa imam občutek, da delujemo v ravno nasprotni smeri. Morda gre samo za pomanjkanje znanja, morda si vzamemo premalo časa, da bi uvideli vrednost nevladnih organizacij, neodvisnega novinarstva, Slovenske tiskovne agencije, samozaposlenih v kulturi ali pa Slovenskega filmskega centra. Druge možnosti, ki bi v svobodni in napredni družbi pojasnila ignorantski in zaničevalen odnos do naštetih, ne vidim.
Zakaj vas tako fascinira Rubikova kocka? In zakaj ste jo združili s potapljanjem na dih?
Rubikovo kocko sem se naučil sestavljati zaradi ene od vlog, ki sem jo igral. Če sestavljanje kocke združimo z zadrževanjem sape, dobimo nemogoč par, ker se v veliko smislih to izključuje. Med zadrževanjem sape stremimo k umirjenosti in čim manj miselne in telesne aktivnosti, sestavljanje kocke pa zahteva ravno to. Takšne nemogoče kombinacije so vedno zanimive, zato podiram svetovni rekord v številu sestavljenih rubikovih kock pod vodo. Bomo videli, kako bo šlo.
