Filip, pred kratkim sta bila z Blažem v Istanbulu. Kaj sta tam počela?
Kot kaskaderja sva asistirala Roku Cvetkovu v seriji Akinci velike turške produkcije, ki je že prodana v prek sto državah po celem svetu. Serijo si bomo lahko ogledali tudi pri nas, kdaj točno, pa žal še ni znano.
Kako je videti vajin delovnik, kadar sta kaskaderja?
Po navadi je budnica zelo zgodaj, saj so snemalni dnevi kar pestri. Po zajtrku naju čaka planiranje »stuntov«, pakiranje, pregled opreme in priprava na dan. Ob prihodu na lokacijo pa pregled elementov, ki jih bomo uporabljali, pogovor s produkcijo, priprava plana akcije in ogrevanje ekipe za potrebne nevarne akcije, ki jih bomo izvajali.
Katera je bila najnevarnejša točka, ki sta jo kot kaskaderja izvedla? Pride večkrat do poškodb?
Na srečo vse nevarne točke izvedemo na najvarnejši možen način. Meniva, da je dober kaskader tisti, ki se čim manj poškoduje na snemanjih, saj le tako pravilno uporabi svoje znanje in kreativnost za izvajanje nevarnih akcij. Ne da se baha s poškodbami, ki si jih je zaslužil z napačnim izvajanjem svojega dela. Odrgnine, praske in podobno je seveda prisotno, kaj več pa na srečo ne.
Kako sta preživela čas karantene? Dvorane so bile zaprte, dogodki odpovedani.
Čas karantene je bilo najhujše obdobje za naju. Treningi so nama bili skoraj onesposobljeni, vsi dogodki in najini nastopi odpovedani. Konec kreative in ustvarjanja skoraj čez noč. K sreči sva vseeno lahko migala zunaj, a to ni bilo dovolj za naju. Želela sva uporabiti več domišljije in še več ustvarjati z rokami.
Odprla sta studio. Vaju je delo, ustvarjanje z lesom od nekdaj privlačilo?
Dobila sva idejo, odprla svojo delavnico – Studio Timber. Z lesom sva ustvarjala že od majhnih nog. Blaž je pred kratkim sam obnovil svoje stanovanje, jaz pa sem pomagal kolegu graditi hišo, izdelal sem svojo leseno luč in mizo. Ker imava v studiu tudi laser, veliko delava z gravuro na les, pleksi steklo, usnje in podobno. Tu ni meja pri kreativi. Obeski za ključe, božična darila, podstavki za pijačo, deske za rezanje, leseni čipi za poker ali pa dekorativne škatle za steklenice vina. Najprej sva seveda morala opremiti delavnico, sama sva izdelala delovne površine, oblekla eno steno v OSB-plošče, sestavila regalne sisteme in podobno. Ponosna sva na vsak nov izdelan projekt, pa naj bo to stol, miza ali kaj manjšega. Najbolj pa sva navdušena nad oživetjem starih kosov pohištva ali izdelavo umetnine iz pozabljenega kosa lesenega soda. To res prinese nasmešek na obraz, saj dobi neki star, zapuščen kos nov pomen, novo življenje in estetiko.
