Medtem ko so zadnja leta kljub debati, kako nujno potrebujemo nov zakon in rešitev za največjo medijsko hišo pri nas RTV SLO, oblastniki to področje vedno znova odrivali na obrobje, Janševa vlada spet potrjuje, da so zanjo mediji in nacionalna televizija še posebej izjemnega strateškega pomena.
Predsednik slovenske vlade je v času pandemije, ki ogroža zdravje in življenja prebivalcev in je hkrati močno zavrla gospodarstvo ter odnesla deset tisoče delovnih mest, svoje najdaljše besedilo, objavljeno na vladni spletni strani, posvetil vojni z mediji. In nato je njegov kulturni minister izvedel napad s predlogi štirih zakonov, za katere bi dopustil le pet dni javne razprave!
Koalicijske partnerice so sklenile, da se bo javnost o tem lahko pogovarjala dva meseca, drugo je vprašanje, kaj bo lahko dosegla. Težava je, da nov medijski zakon, ki so ga sprva želeli sprejeti v samo nekaj dneh, ne prinaša rešitev, ki bi jih večina medijskih strokovnjakov pozdravila. Prav nasprotno …
Moč medijev - "Zgodovino pišejo zmagovalci"
Seveda bi država v situaciji, ko zaradi krize v poklicu in krize na splošno upadajo prihodki, morala razmisliti še o pomoči drugim tradicionalnim medijem – tisku še posebej, saj pomembno vpliva na bralno kulturo.
»Mi bomo govorili, kar bi ljudstvo rado slišalo.« Tako razlaga Roger Ailes, ustanovitelj televizijskega programa Fox News, v seriji Najglasnejši glas, ki jo lahko prav zdaj vsak četrtek spremljate na 1. programu TVS 1. »Zgodovino pišejo zmagovalci,« pravi svojemu novinarju, ki je šokiran nad tem, kako brez vsakih zadržkov potvarja dejstva, da bi pomagal konservativni oblasti z objavami v medijih, medtem ko je svetovalcem predsednika Busha celo napisal izjave, s katerimi so prepričali javnost, da je treba v novo vojno.
Serija, ki se drži zgodovinskih dejstev, razkriva, kako močno lahko medij manipulira javnost. Ko na primer v času priprav na lansiranje nove televizije voditelj v poskusni debati pogrne v intervjuju z liberalnim politikom, Ailes ni navdušen. A njegov gnev ni usmerjen na bolj ali manj nesposobnega voditelja, pač pa producentom oddaje pove, naj v prihodnje izbirajo politike, ki jih bo celo ta nesposobni voditelj lahko preglasil. Inteligentni so torej odpadli …
Načrt SDS za privatizacijo medijev
Zdi se, da danes javnost na medije gleda podcenjujoče. Nove tehnologije so medije drastično spremenile. Zadnja leta se izredno množijo mediji na spletu. In tako je zdaj stanje, da so tradicionalni mediji že dalj časa v krizi, novi pa so slabo urejeni, saj na primer ni dorečeno niti to, kakšne so dolžnosti izdajatelja pri objavi popravka. Zaradi varčevalnih ukrepov in osipa oglaševalskih prihodkov kakovost vsebin pada, s tem pa tudi ugled novinarstva. Gotovo je tudi na strani medijev nekaj krivde za padec kakovosti. Toda ureditev, ki si jo je zamislil minister Simoniti oziroma Janševa SDS, ne prinaša prav nobene rešitve dejanskih problemov, ampak povsem nov pristop, ki bi ga lahko preprosto imenovali načrt SDS za privatizacijo medijev.
Medtem ko se vodilna stranka v drugih državnih podjetjih in institucijah zadovoljuje z imenovanjem svojih kadrov na vodilna mesta, želi medije kratko malo prevzeti, kar še posebej velja za nacionalno televizijo. Kot vemo, je RTV SLO javni medij, kar pomeni, da po zakonu opravlja celo vrsto za državo in narod pomembnih nalog, od regionalnih in manjšinskih programov, prek otroških, izobraževalnih in kulturnih programov do dokumentarnih prispevkov in vodenja arhivov. Prav osupljivo je, da minister za kulturo ne vidi teh pomembnih dejavnosti. Ne, zanjo raje uporablja ime »javna hiša« in očitno uživa v vulgarni dvoumnosti tega izraza.
Ureditev, ki si jo je zamislil minister Simoniti oziroma Janševa SDS, ne prinaša prav nobene rešitve dejanskih problemov, ampak povsem nov pristop, ki bi ga lahko preprosto imenovali načrt SDS za privatizacijo medijev.
Če nacionalna radiotelevizija pripravlja programe, ki so v nacionalnem oziroma državnem interesu, je logično, da država tudi zagotovi sredstva za njeno delovanje v obliki prispevka gledalcev in poslušalcev ali kako drugače. In tako je tudi pri nas. Na drugi strani pa se zagotavlja tudi vpliv javnosti skozi predstavnike v nadzornem in programskem svetu. Vse to RTV ima, kvečjemu se pri nas vpliv oziroma nadzor javnosti razume preveč spolitizirano kot skoraj izključno pravico vlade in morda še parlamentarnih strank. Če bi kaj spreminjali, bi torej veljalo razmisliti, ali imajo različne skupine, denimo mladi ali upokojenci ali invalidi ali pa kulturni delavci ali znanstveniki, ali regije ali manjšine dovolj možnosti vplivati na programe.
Toda ne, sedanji kulturni minister želi predvsem vzeti denar javni televiziji – tako z zmanjšanjem prispevka kot tudi z izločitvijo oddajnikov in zvez – ter ga nameniti drugim medijem. Ti mediji so sicer dokaj nepregledni, vendar je znano, da imajo naraščajoč delež tisti, ki so jih ustanovili veljaki SDS z njenim predsednikom na čelu in za njihovo delovanje pridobili vlagatelje iz Madžarske, ki so prijatelji tamkajšnjega premierja Orbana. Ker je v predlogu zakona zamišljeno, da bi o delitvi tega denarja odločalo ministrstvo za kulturo, ki ga vodi član SDS, je jasno, da bodo ti mediji dobili veliko tega denarja. Toda to niso javni mediji, pač pa zasebni, ki niso dolžni poročati javnosti o svojem finančnem poslovanju in tudi ne o svojih programih. In zagotovo se to v prihodnosti ne bo spremenilo, pač pa bodo dobili javni denar za svojo grobo strankarsko propagando. In ker so to zasebne družbe, ki ne poročajo o svojih poslovnih potezah, smo lahko prepričani, da bodo našli načine za poplačilo dobrote svojih madžarskih naložbenikov, ki jim zdaj tako nesebično pomagajo.
Poskusite si torej predstavljati, kakšne medije nam pripravljata kulturni minister in predsednik vlade! Novinarji v demokratični družbi veljajo za četrto vejo oblasti zaradi svoje nadzorne vloge v političnem in družbenem življenju. Tega bo zdaj konec. Izvrsten primer dobro opravljenega nadzora je vsekakor afera Watergate, ki je odnesla ameriškega predsednika Nixona. Film Vsi predsednikovi možje izvrstno prikaže, kako naporna je bil pot dveh raziskovalnih novinarjev, ki sta raziskovala, kaj se dogaja v Beli hiši.
Čas, v katerem kakovost izgublja ... si jo lahko privoščimo?
Danes je medijev več, kot jih je bilo kadarkoli prej. Splet je prinesel tekmo s časom, kjer kakovost izgublja. Vedno bolj pomembno je število bralcev, gledalcev, kar pomeni, da informacije, ki ne pritegnejo širše mase, niso tako cenjene pri lastnikih. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da obstaja institucija, kot je javna RTV SLO. Seveda bi država v situaciji, ko zaradi krize v poklicu in krize na splošno upadajo prihodki, morala razmisliti še o pomoči drugim tradicionalnim medijem – tisku še posebej, saj pomembno vpliva na bralno kulturo.
Vodstvo RTV SLO že vrsto let opozarja na številne težave. Tudi na to, da bi bil čas, da se naredi nekakšna revizija, kaj sploh potrebujemo od takšne institucije. Je še vedno potrebno, da ima dva regionalna centra, ki sta bila ustanovljena v časih drugačnega sistema? Si lahko privoščimo dva orkestra, ki sta sicer vedno slovela kot izjemno kakovostna ne le pri nas, pač pa v širši regiji? Vodstvo opozarja tudi na vse več birokracije, zaradi katere mnogi ustvarjalci več časa porabijo za izpolnjevanje različnih formularjev kot pa za pripravo kakšne konkretne oddaje! Predvsem pa bi bilo treba poskrbeti, da bi na televiziji lahko delali nemoteno kljub spremembam oblasti, saj se že vrsto let na RTV SLO vse vrti samo okoli tega, kdaj bodo zamenjali direktorja in kako daleč po piramidi navzdol bodo potem še segle spremembe. Znano je, da vsake volitve, vsaka sprememba v vladi takoj pripelje do novih svetnikov, ki potem menjajo vse šefe od zgoraj navzdol, pri čemer je politična pripadnost običajno najbolj pomemben kriterij pri kvalifikacijah.
Z RTV SLO je torej marsikaj narobe. Ampak zagotovo ni rešitev zakon, ki se bolj kot z vsebino ukvarja s financami. Kjer je torej najbolj pomembno, da se RTV SLO odvzame velik del financ. No, seveda je treba vedeti, da bo tudi POP TV močno prikrajšana, saj bi po tem zakonu izgubila velik del prihodkov od kabelskih operaterjev – ampak o teh milijonih se ne govori kaj dosti, saj se širša javnost itak ni zavedala, da POP TV dobi več kot 20 milijonov letno samo zato, ker vsak naročnik kabelskega operaterja že v osnovnem paketu plača tudi njihov komplet programov.
Če bi namesto za RTV plačevali za muzeje, ali bi?
Prispevek za RTV SLO je že vse od uvedbe izjemno priljubljen pri politikih, saj je očitno širši javnosti lažje razumeti, kje jim jemljejo, če je prispevek posebej zapisan na računu, kot pa če gredo milijarde iz državnega proračuna – pa čeprav tudi ta pride iz naših žepov. Zagotovo bi tudi prispevki za NUK, muzeje, gledališča … bili deležni takšne negativne obravnave, če se ne bi financirali iz državnega proračuna, torej ne iz neke posebne položnice. RTV SLO ima torej med vsemi javnimi ustanovami ta »privilegij«, da vsako gospodinjstvo vsak mesec vidi, koliko mora plačati zanjo. In zato se zdi, da gre za ogromne vsote. Da gre za ljudi, ki ne delajo kaj dosti. Kar seveda ne drži. Oziroma nič bolj kot za katerokoli javno ustanovo. Seveda so tudi na RTV SLO takšni, ki najdejo bližnjice. A tudi tisti drugi, ki bodo še čez vikend prišli in naredili prispevke, ki so lahko vsem v ponos.
