Nocoj ob 21h se bo na Kongresnem trgu v Ljubljani Simfonični orkester RTV Slovenija poklonil 90-letnici Mojmirja Sepeta, slovenske glasbene legende. Simfonikom bo dirigiral Patrik Greblo, s katerim smo se pogovarjali.
Vreme bo?
Vreme bo. Sicer imamo zadnja leta tudi imamo rezervni termin, to je dan pozneje – če bi se kaj sfižilo v zadnjem trenutku, ampak v osmih letih, odkar na Kongresnem trgu delam Poletne noči, še nismo imeli slabe izkušnje. Ko je bila Poletna noč posvečena Privšku, je deževalo točno do 15 minut pred začetkom koncerta, potem pa so na hitro obrisali stole in je bil krasen koncert.
Na koncertu boste predstavili predvsem Sepetov simfonični opus, ki širši javnosti ni najbolj znan, nekaj pa bo tudi popevk, ki jih bosta odpeli Eva Hren in Nina Strnad. Kako ste izbirali skladbe?
Mojster Sepe je imel zelo definirano željo, da ta koncert ne bi bil spet parada njegovih hitov od A do Ž, kot smo jih že mnogokrat slišali in kot imamo tudi že posneto (takšna je bila Poletna noč ob njegovi 80-letnici), ter da bi se na odru zvrstilo 20–30 pevcev, ampak je želel slišati svoj simfonični opus: skladbe, ki jih je napisal za simfonični orkester oziroma ritmosimfonični orkester, to je simfonični orkester plus ritem sekcija, se pravi bobni, kitara, bas kitara in klavir. Tega je veliko in to so skladbe, ki ne dobijo tako pogosto priložnosti za izvedbo. Je pa to krasna, lepa, poslušljiva glasba. Zaželel si je tudi, da bi dve njegovi neznani skladbi izvedli vsaka po eno Eva Hren in Nina Strnad. To je bil začetni koncept. Tak koncept pa kliče po Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zaradi akustike in intimne narave glasbe. Na Kongresnem trgu je potreba po večji interakciji s publiko v smislu pevcev, popevk, zelo znane glasbe, tako da smo po tem, ko je Festival Ljubljana zaradi pandemije preselil program iz Gallusove dvorane na Kongresni trg, rahlo spremenili ta začetni program, tako da bo polovica instrumentalov, polovica pa popevke. Eva in Nina bosta zdaj vsaka zapeli po 5–6 popevk.
Se spomnite prvega srečanja s Sepetom?
Mislim, da je bilo najino prvo srečanje pred približno 25 leti, ko sem napisal prve aranžmaje in jih je radio posnel, on pa je bil tisti, ki je to dirigiral. Potem sva leta 1998 sodelovala pri prvi sezoni obujene Slovenske popevke, ki je bila na začetku mesečna televizijska oddaja – to je bila Popevka meseca – ki se je potem po koncu sezone prelevila v Popevko leta oziroma v Slovensko popevko. On je dirigiral oddaje, jaz pa sem bil glavni dežurni aranžer. Stkala sva neko prijateljstvo – ne bom si domišljal, da sem poseben prijatelj v njegovem življenju, ker ima res širok krog znancev, sva se pa zelo ujela. Mojzes se je tudi večkrat zavzel zame – tudi v medijih – ko sem iz takšnih ali drugačnih razlogov dobil polena pod noge, zato, ker se je s tem zavzemal tudi za ceh, za katerega se je treba zavzeti, sicer bo z lahkoto izbrisan in pozabljen.
Kaj najbolj cenite pri njem?
Zagotovo občudujem njegovo voljo in širino. Tudi zdaj, ko ni v najboljši koži, ker je prestal operacijo, nas je počastil z obiskom na dan prve vaje za ta program. Prišel je nenapovedano oziroma ga je pripeljal kolega, naš vodja nototeke, Domen Prezelj, ker nas je želel priti pozdravit. Res je čudovit sončen človek, s katerim je veselje prijateljevati. Marsikaj seveda cenim tudi iz njegovega profesionalnega dela. Občudujem to, da so se pred desetletji znali zdaj že starejši kolegi malo več boriti za slovensko glasbo. Resda so takrat zasedali pomembna mesta – bili so glavni uredniki, glasbeni uredniki, direktorji založbe itd. – ki so jim tudi omogočala, da so imeli neko besedo, da so jim prisluhnili. Če gledamo v tem zlatem obdobju Slovenske popevke, toliko opevanem, je bila glasba oziroma glasbeno področje eden izmed temeljev RTV-ja. Danes pa je RTV več ali manj novinarstvo, tehnika … kultura oziroma umetnost je nekje na obrobju, čeprav je to eno glavnih poslanstev te hiše.
Sepe je napisal mnogo ponarodelih uspešnic. Kaj jih dela večne? Lahko takšen status danes še dobi kakšna skladba?
Tu gre za preplet mnogo okoliščin. Bežno se spomnim pred 40 leti, kako so se po radijskih valovih predvajale skladbe, tudi Sepetove, denimo Ribič, ribič me je ujel ... po dve, tri leta so bile aktualne, poslušal si jih vsak dan. Skladbe so bile res zelo prisotne in to jih je seveda približalo poslušalcem. Dana jim je bila priložnost, da smo jih vzeli za svoje, da so se nam usidrale v srce, in potem je seveda lažje. Danes ne vem, ali ima katera skladba to možnost, da bi bila prisotna v etru en mesec, kaj šele eno ali dve leti. Danes je tudi tako, da kadar ljudje pesmi predstavijo na festivalu, jih en teden predvajajo enkrat ali dvakrat na dan, potem pa že gre naprej, že pride nova pošiljka skladb založniških hiš iz tujine … Danes je hiperinflacija glasbe – toliko je glasbe, da radijske postaje težko dajo kakšnemu, sploh slovenskemu delu, tolikšno pozornost. Tako da se vsi glasbeni ustvarjalci trudijo, kako svojo glasbo prenesti k poslušalcu. Radio zdaj ni več edini. Zdaj se vsi trudijo glasbo spraviti v reklame, zato da te potem ta bombardira ob vsakem reklamnem bloku na televiziji ali na radiu in jo potem podzavestno vzljubiš in vzameš za svojo. Sepe ima res veliko hitov, veliko skladb, ki so dobre, ki so glasbeno izvirne, ki imajo dobra besedila … Seveda je bila besedilom v tistih letih posvečena velika pozornost, tako da je to nekaj, kar vzamemo že v zakup. To so skladbe, ki so večne. To so evergrini, s katerimi se lahko danes nove generacije poigravajo, jih prearanžirajo, premetavajo v različne žanre – tako kot jazz standardi, ki so bili najprej songi iz ameriških muzikalov, danes pa se prepevajo na tisoč in en način.
Celoten intervju s Patrikom Greblom si preberite v
