Ob epidemiji izgorelosti se človek vpraša, ali sem se sploh dovolj trudil, sem dal dovolj od sebe, če pri delu nisem izgorel?
Ja, izgorelost kot standard za uspeh. Zagotavljam, da če bi jo občutili le za pol ure, bi hitro opustili vse šale v zvezi z njo, saj je to res brutalna izkušnja. Zato želim, da ljudje pazimo nase, drug na drugega in se naučimo pravočasno ustaviti ali vsaj pravočasno poiskati pomoč. Naših življenj ne ogroža namreč samo koronavirus.
Zdaj je znano, da ste službi v podjetju pomahali v slovo, vendar tega niste storili takoj, ko vas je sesulo?
Že prvi dan izgorelosti sem vedel, da bom šel iz oglaševanja. Sem pa prehodno obdobje izkoristil za iskanje nečesa, kar bi me navduševalo, kot me je nekdaj oglaševanje. Zelo sem hvaležen vsem v podjetju za razumevanje in podporo pri tem. Šele ko se po izgorelosti vrneš na delovno mesto, ugotoviš, kakšna peklenska preizkušnja je pred tabo. Dejansko trpiš za posttravmatskim stresnim sindromom, kot ga imajo vojaki ob vrnitvi na bojišče. Vso to bolečino pa je treba razumeti kot nujno potrebno dramilo, in tako bolečina postane tudi zdravilo.
Podajate se na svobodo, v pisateljevanje. Zanimiva pot ...
Nazaj k študentskemu delu in stran od denarja, kajne? (smeh) A če česa, sem se po izgorelosti naučil zaupati vase, si dovoliti zaslužiti denar in spoštovati svojo vrednost. Ljudje si tega pogosto ne dovolimo, zato postanemo kisli in godrnjaški. Vem, saj sem bil tudi sam kdaj takšen. Na začetku svoje kariere sem, recimo, bil zelo nagrajevan kreativni direktor na študentskih napotnicah. (smeh)
Ste ob pisanju začutili srečo?
Ljudje smo že opremljeni z biotehnologijami za občutke izpolnjenosti, sreče, ampak z njimi ne znamo ravnati. Ko se možgani posvečajo delu, za katero smo poklicani, smo nagrajeni z občutki izpolnjenosti, zadovoljstva in sreče. Ker pa živimo v diktaturi večopravilnosti in smo nenehno obdani z motilci – vse žvenketa z obvestili, ki prinašajo nove zahteve – naši možgani ob vsaki taki motnji potrebujejo novih dvajset minut, da padejo v idealnotipsko stanje. Zato do te sreče po naravni poti ne moremo in zanjo prosjačimo na družbenih omrežjih. Tam pa nam algoritmi zapovedujejo, da se upodabljamo srečni in veseli, ker tako naberemo več všečkov in novih sledilcev. Zato živimo z idejo sreče na zahtevo, ampak ta, na žalost, ne deluje tako.
Nove tehnologije in njihov vedenjski vpliv so vam jasni. So nas možgansko ugrabile?
Zagotovo. Na Univerzi Stanford so že v 70. letih prejšnjega stoletja poučevali o tem, kako najbolje izrabiti najšibkejše dele človeške psihologije za povečanje interakcije s tehnologijami. In Stanford še danes izobrazi največ inženirjev uporabniške izkušnje v Silicijevi dolini. Naša želja po uspehu je povsem legitimna, vendar se ji morajo priključiti moralne kategorije in vrednote, ki ga uravnotežijo. V zasvojenost s tehnologijami smo zatavali, predaleč smo se prignali s tem, da smo nenehno na razpolago in da z nenehnim zrenjem v ekrane prelagamo delo na sebi.
Kreativno snovanje je super, tempo je pa ubijalski. V vaši branži je veliko izgorelih, kajne?
Včasih sem se šalil, da smo bili nekdaj oglaševalci zagoreli, zdaj smo pa predvsem izgoreli. Tempo sodobnega sveta ni skoncentriran samo v oglaševanju ali medijih, ampak se epidemija izgorelosti širi v vseh branžah in slojih, a ne zaradi preveč dela (čeprav to zagotovo skrajša zažigalno vrvico), temveč zaradi slabih odnosov. Ti so ključni. Ljudje se v sodobnem svetu zaradi skrajnega individualizma te družbenomedijske ideje uspeha, ko moraš nenehno »razturati« in biti največji car, ne zatekamo več k osnovi za dobre odnose – k sodelovanju, zaupanju in spoštovanju. Ker smo tega izropani, se počutimo ranljivi. Strah nas je za službe in naslednje katastrofe – ob tem pa zaupanje v življenje plahni in vse to dejansko pripravi popoln teren za izgorelost. Utvara tehnologij, da moramo biti neprestano na razpolago, je zelo nevarna. Včasih so šli iz službe ob treh popoldne in ne imeli opravka z njo do naslednjega dne.
Zakaj se svet ne more več tako vrteti?
Zato, ker so tehnologije vsedostopnosti in naša pričakovanja, da moramo v vsem, kar počnemo, blesteti, prepredli celotno poslovno in družbeno miselnost.
Ampak doma lahko damo telefon v posebno košarico in ga tam tudi pustimo.
Res je, vendar je treba razumeti, da je v ozadju zelo mogočen mehanizem posnemanja in primerjanja. Ko smo živeli v plemenu, so otroci morali posnemati navade starejših zato, da so razvili za pleme zdrave navade. Dandanes ta mehanizem še vedno uporabljamo, a se primerjamo z vplivneži, uspešneži in zvezdniki. Pri tem pa pozabljamo, da navade, ki jih posnemamo, za naše preživetje niso več koristne. Tako spremljamo supermenedžerje, ki delajo 150 ur na teden in se s tem javno bahajo, zvezdnice, ki za milijone všečkov trgujejo s svojo goloto, itd. Po eni strani smo pod družbenim pritiskom biti uspešni, po drugi pa so naši možgani algoritemsko ugrabljeni. To nas popolnoma izčrpava. Če v to ne posežemo zavestno in sebe ne vidimo kot odvisnika – tudi jaz sem bil deloholik in si tako dvigoval občutek lastne vrednosti –, nas vse to vodi samo še po spirali navzdol.
Dejali ste, da boste sedaj poskušali živeti svoj prav. Oglaševalstvo slabšalno pojmujemo kot prepričevalno, malce umazano industrijo …
Ampak gotovo bo na naslednji strani mojega intervjuja oglas, kajne? Oglaševalci smo bili vedno priročna tarča. Kar je ob tem pomembno povedati, je le to, da smo ljudje ujetniki domnev. Če se malo poglobimo v psihologijo, uvidimo, da gre za naše projekcije. To pomeni, da druge ljudi izkoriščamo samo za platno, na katero projiciramo lastne neozaveščene travme, frustracije in težave. Zato morajo tisti, ki so najglasnejši in vse slabo vidijo le v drugih, najprej razčistiti sami s sabo. Živeti svoj prav pa pomeni zavedati se, da smo veliko več kot naš ego, ki nam velikokrat povzroča težave. Zato se izogibam sodbam in domnevah o drugih. Kadar mi pa gre pri kom kaj na živce, imam za nalogo, da ugotovim, kaj od tega me v bistvu moti pri sebi. Ljudje, skratka, na splošno preveč pometamo pred tujim pragom, medtem pa lastna nesnaga ostaja pod preprogo.
Ste imeli tudi pomoč terapevta – to je pri izgorelosti nujno, kajne?
Odvisno. Nekateri se odločijo za antidepresive in se kmalu vrnejo v običajni ritem, a nikakor nočem soditi o stanju in bolečini drugih …
Ali o njihovi finančni sposobnosti, saj je dejstvo, da si terapevta vsak izgoreli ne more privoščiti.
Dobro je, da ste to naslovili. Jaz sem se odločil – in to, prosim, imejte le za mojo odločitev in nikakor za priporočilo – da bom okreval brez antidepresivov. Spomnim se, kako mi je prijateljica psihiatrinja ob tem dejala: »Prav, saj ti si močan kot bik.« Takrat sem zastrigel z ušesi, saj sem dobro razumel, kaj misli. Bolečina, obup in strahovi so na začetku tako siloviti, da moraš življenjsko moč vsak dan potegniti iz pet, če se hočeš prebiti skozi dan. Poudarjam – takšne odločitve je v takšnem stanju pomembno sprejemati le ob pomoči strokovnjakov, zato s svojo nočem postavljati kakšnega standarda, kot tudi ne želim soditi drugačnih odločitev od moje. Zavedam se, da bi bilo brutalno težko brez terapevta – imel sem srečo, da sem prišel k izvrstni Urški Battelino. Trdo sva delala za okrevanje, pri čemer je imelo veliko vlogo terapevtsko pisanje, pa morda tudi družinska izkušnja, saj je moja mama izgorelost doživela v zgodnjih dvajsetih. S tremi majhnimi otroki ob sebi.
To vam je priznala sedaj?
Tistega jutra, ko sem jo kot končno zlomljen superman klical in ji povedal, da z mano nekaj ni v redu, je povedala, da je to doživela pred štiridesetimi leti. Rekel sem, da res fino, da za to izvem tako hitro. (smeh)
Si mnogi morda ne upajo priznati, da so izgoreli, ali pa imajo tako majhne plače, da jih je strah dolgotrajnega okrevanja?
Zato gredo antidepresivi tako dobro v promet. Največja težava je pa, ker vzgojeni v pridnost, ubogljivost, poslušnost in garaštvo sploh ne opazimo, da smo že zdavnaj izgoreli. Karierni brutalizem in poveličevanje deloholizma sta slovensko izročilo, ki sem mu bil podvržen tudi sam. Kljub zmagam in uspehom v sebi nisem našel niti trohice smisla. Bil sem popolnoma izpraznjen. Prigovarjal sem si, da je življenje pa težko, da je treba garati – skratka vse, kar sem videl pri starših, ki so po 16 ur delali v gostilni. Sodobno duševno zdravje je na psu zaradi naših starih vzorcev, zato je res škoda, da je parlament pred leti zavrnil predlog zakona o duševnem zdravju, ki bi znatno olajšal dostop do psihoterapevtske pomoči vsem državljankam in državljanom. Naučiti se moramo živeti po lastnih pričakovanjih, ker če živimo v zapovedi, da moraš biti ubogljiv in upogljiv, ni to nič drugega kot osnova za duševno bolezen. In marsikatero drugo. Zaradi katerih so v naših bolnišnicah čakalne vrste.
Je ob preveč dela in skoraj pregorevanju finančno zadoščenje lahko neke vrste obliž? V smislu, da vsaj veš, zakaj pregorevaš ...
Denar ne more zapolniti notranje praznine. Če pa pogledamo, da ljudje potrebujemo fizično varnost, čustveno varnost in – zaradi takšne sodobne ureditve sveta – tudi finančno varnost, potem je denar do določene mere zagotovo pomemben. Ljudje smo pa na žalost v življenju zelo dolgo psihološko in finančno nepismeni – v šoli se naučimo marsičesa, kakšne še posebej pomembne stvari pa sistem raje prepusti kasnejši »šoli življenja«. Mislim, da bi lahko s poučevanjem praktične psihologije in praktične ekonomije že zgodaj v osnovni šoli iztrebili vrsto duševnih stisk, ki jih doživljamo v kasnejšem življenju. Takšni stiski sem bil priča že kot otrok, ko sta zaradi tri leta trajajoče prenove občinske ceste in posledičnega popolnega upada gostov v naši gostilni oče in mama skoraj bankrotirala. Bilo je grozljivo in vem, kako globoko finančni strah zleze pod kožo. Slovenci smo pa za povrh narod, ki so ga drugi nenehno onemogočali in si ga podrejali. In na žalost se nas je to še posebej prijelo.
In ta manjvrednostni kompleks se vleče iz generacije v generacijo?
Je globoko v nas in nas ovira. Dokler se ne bomo znebili tega nadležnega plevela, bomo težko uspešni tako, kot si zaslužimo. Smo nenormalno sposobni, ustvarjalni – izjemen narod smo, vendar je manjvrednostni kompleks težko sidro, ki visi z našega vratu. Znebiti se ga bo velik izziv prihodnjih generacij, s spremembami v vzgoji, šolstvu in politiki, saj se moramo pripraviti za velikansko preobrazbo. A na žalost smo večinoma le priča političnemu ugrabljanju naših travm, kar pomeni, da jih zgolj še poglabljamo. Jung je dejal, da je vsaka politična situacija zunanji prikaz tega, kar se dogaja v ljudeh. Veliko ljudi tako čuti, da je treba povojno dogajanje dokončno razčistiti, razrešiti in dobesedno pomiriti duhove žrtev. To bi bilo dobro, saj nas za to travmo čaka še večja – da se soočimo z občutkom svoje nizke lastne vrednosti. Ko se bomo začeli bolj ceniti, bomo tudi znali bolj uživati v uspehu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
