»Takoj, ko nam bodo dovolili in bo lepo vreme, gremo igrat na ulice,« je že nestrpen Jernej. Na balkonu med karanteno sicer niso zaigrali, je pa v tem času nastal video za pesem Svet se vsaj še malo bo vrtel z njihovega zadnjega albuma Dunaj. »Čeprav je pesem nastala že pred karanteno, se zdi, kot da je pisana na kožo situaciji, v kateri smo se znašli. Moja mama pa je prepričana, da sem jo napisal očetu, s katerim sta se ločila pred dvajsetimi leti, tako da ima veliko pomenov,« se smeji Jernej, ki je na glasbeno področje zajadral z besedili, ki jih piše tudi za druge skupine.
Trajalo je, da so se ujeli
Glasba, ki jo igrajo, mu je všeč, ker je preprosta, hitro se je lahko naučiš in jo potem samo še poglabljaš. »Ljubezen do nje je pa samo še globlja in globlja.« Njihova prva pevka je bila Urška Škafar. »Ko sem jo prvič slišal peti na Metelkovi, sem ji predlagal, da bi ustvarila en tak neobvezen ulični band. Začel sem iskati primerne glasbenike – naše glasbe ne zna vsak igrati res zanimivo. Na začetku smo komade prevajali, ko pa je v skupino prišla nova pevka Marjeta Prudič, smo vanjo začeli vse bolj dodajati elemente šansona in se posvečati avtorski glasbi. Neworleanški bendi so si po navadi nadeli ime z dvema pomenoma. Zato sem tudi jaz razmišljal v tej smeri. Tako je lahko škaf v resnici počen ali pa beseda počen pomeni tudi malce nor ali odbit – oboje nas kar nekako opisuje. Začetki so bili namreč precej težki – z iskanjem primernih glasbenikov je iz skupine odtekalo kar veliko energije. Veliko kosti si moraš polomiti, da dobiš občutek trdnosti v sebi. Pred štirimi leti smo v takšni postavi, kot je danes, šli igrat v Berlin, in to je bil pravzaprav začetek novih Škafov.«
Najraje igrajo na ulicah
»V vsakem mestu je drugače. V Ljubljani je fajn, ker ne potrebujemo dovoljenja in so odnosi med uličnimi glasbeniki precej pošteni. Po svetu je pa tako – nekje dovolijo igrati, drugje te preženejo, v nekaterih mestih, kot recimo na Dunaju, pa potrebuješ za igranje dovolilnico.« Igrali so že v Brnu, Pragi, Berlinu, pa po Balkanu – v Sarajevu, Tuzli, Beogradu, lani so šli na turnejo po Franciji. »Vsako leto imamo tako turnejo – zvečer koncerte v klubih, čez dan pa igramo na ulicah. V Ljubljani ste nas lahko dostikrat našli na Šuštarskem mostu, potem pa smo se zaradi razmaha turizma premaknili pred Univerzo na Kongresnem trgu, kjer je najlepše. Zadnja leta smo v toplejših mesecih tam igrali kar enkrat do dvakrat na teden. Za študente v našem bendu je to lep dodaten zaslužek, poleg tega vadimo nove pesmi in imamo lep družabni večer.«
Igranje na perilnico
V bendu imajo tako študente, mladega raziskovalca, Jernej je samozaposlen. »Vsi še kaj delamo zraven.« Ima pa Jernej morda eno najzanimivejših vlog v skupini – igra namreč na ribežen oziroma perilnico. Petnajst let je igral bobne, potem pa se je navdušil za perilnico, saj je z njo precej manj dela kot z bobni. »Prvo sem kupil pri Ribničanu, potem pa sem bolj glasbeno naročil iz Amerike. To je zelo zanimiv tolkalski inštrument, zelo sem ga vzljubil. Igranje na perilnik je tradicija, stara več kot sto let. To je vaški ljudski inštrument, na katerega so ljudje igrali, ker niso imeli denarja za bobne. Mi bomo vedno malo taki veseljaški cigančki. En del mene namreč zelo uživa v svobodi, živahnosti in igrivosti te glasbe. Ne glede na to, koliko se nas iz benda zbere, bomo vedno lahko muzicirali. Če ni pevke, bo pel kateri od fantov, če ni kitarista, bom jaz vzel v roke kitaro, všeč mi je živost, prilagodljivost glasbe, vedno nekaj za njo kipi! Je kot odlitek moje duše. Mi zelo rastemo s to glasbo. Če neka skupina raste, dovoli, da jo svet usmerja in hrani, dobi neko svojo identiteto. Kot smo jo mi.« Pravi, da se s kolegi iz benda zelo pogrešajo, še posebej ker so tako rekoč ves februar preživeli skupaj – snemali so nov album Dunaj in vadili. »Ravno ko bi morali začeti nove pesmi predstavljati ljudem na ulicah, se je zgodil ta 'konec sveta', tako da komaj čakamo vrnitve na ulice.«
Kako dobro zvenijo, smo se lahko januarja prepričali na prireditvi Slovenka leta v ljubljanski Operi. Z veseljem bi na Kongresnem trgu v živo poslušali še njihove druge pesmi, rahlo nagajive, hudomušne, karajoče, vesele, spominjajoče na melodije neworleanške ulične glasbe, ki pa se vse bolj pomika proti šansonu, pravi Jernej. Zato jim želimo, da se čim prej vrnejo na ulice!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
