Umivanje rok
Otroci pogosto dajejo v usta roke ali druge predmete. V obdobju, ko jim rastejo zobje in jih srbijo dlesni, je to popolnoma upravičeno, vendar je treba tudi takrat vztrajati pri uporabi ustrezno mehke dude ali posebnih igrače, ki so temu namenjene. V zgodnji mladosti otrok z dajanjem predmetov v usta spoznava svet, ki ga obdaja, zanj je to oblika eksperimentiranja. Starši to vedenje svojih otrok po navadi tolerirajo, tudi ko malčki prerastejo te razvojne faze. Takoj ko opazite, da otrok potiska roke v usta, ga vprašajte, zakaj to počne; treba ga je opozarjati na neprimernost početja, preusmeriti njegovo pozornost na kaj drugega ipd. ali, bolje, ne dovolite, da se ta slaba navada z vašim ignoriranjem še bolj okrepi. Umivanje rok je ena prvih higienskih navad, ki se je otrok mora naučiti. Seveda si bo roke najprej umil z vašo pomočjo, od tretjega leta naprej pa ga treba spodbujati, da to stori sam.
Določite obvezno umivanje rok in posebne primere, ko se temu ni mogoče izogniti. Roke treba umiti pred jedjo, po uporabi kopalnice, po igranju zunaj, takoj po prihodu iz vrtca, po dotikanju živali ... Obveznost staršev je, da ste vztrajni in dosledni pri vzpostavljanju te navade. Na primer, če ste po uporabi stranišča uvedli umivanje rok, otroku ne dovolite, da bi zapustil kopalnico, ne da bi si jih umil. Tudi izgovori, kot so »kasneje bom šel, po risanki si bom umil roke, samo da spijem nekaj soka ...«, ne smejo zaleči.
Umivanje zob
Nego ustne votline otroka izvajamo takoj po rojstvu. Ko izrastejo prvi mlečni zobje, je že čas, da ga umijete s čisto vodo in mehkim čopičem, prilagojenim tej najmlajši starosti. V začetku tretjega leta življenja se začne uporaba zobne paste. Strokovnjaki priporočajo zobno pasto, ki ne vsebuje fluorida, ker otroci te starosti paste ne izpljunejo, ampak jo pogoltnejo. Med petim in sedmim letom lahko uporabljajo fluorovo pasto, a le pod starševskim nadzorom.
Pri umivanju zob je zelo pomemben vaš vzor. Če si zobe umivate z barvnimi ščetkami, dišečimi pastami, urami za merjenje dolžine ščetkanja itn., postane to za otroke zanimivejše in posledično bodo umivanje zob hitreje sprejeli kot sestavni del svoje higiene. Do osmega leta bi moral otrok obvladati pravilno tehniko ščetkanja zob in sam vzdrževati ustno higieno. Najboljša preventiva zobozdravstvene oskrbe so ustrezna ustna higiena in redni obiski zobozdravnika.
Kopanje
Šele po odhodu v šolo se lahko otrok samostojno kopa. Do takrat ga kopate vi in najbolje je, da otrok kopanje sprejme kot nekaj povsem običajnega in rednega. Če spadate v veliko skupino staršev, ki morajo svoje otroke nagovarjati, da se kopajo, bodite previdni, da pri tem ne uporabljate izrazov, zaradi katerih bodo otroci bodo to še bolj sovražili.
Zato otroku ne govorite, da je kopanje pomembno, ker je on »umazan«. Otrok bo razumel, da je umazano vse, kar je povezano z njim, in to lahko v njegovem malem svetu ustvari notranjo zmedo. Negativna podoba telesa in sebe, pridobljena v zgodnjem otroštvu, ima lahko številne posledice. Namesto da mu rečete, da je »umazan«, mu raje razložite, da gre pri kopanju za higieno, za obveznost, o kateri ni dvoma, in da je to način ohranjanja zdravja. Številni otroci vzljubijo kopanje tako, da jim napolnite kad, jim daste gumijaste igrače in omogočite, da se v kopalni kadi zabavajo.
Pospravljanje sobe
Če ima otrok svojo sobo, ga poskusite že v predšolski dobi spodbuditi, da si sobo samostojno uredi, kot je primerno. Najprej torej naučite otroka, da po igranju samostojno pospravi igrače. To vključuje pospravljanje igrač na določeno mesto ali v škatle. Neposredno pred šolo in v nižjih razredih boste lahko otroka lahko naučili tudi, da svoja umazana oblačila odloži v košaro za perilo, čista pa pospravi v omaro.
Minimalno vzdrževanje higiene
Če poskušate svojemu otroku določiti minimalno higiensko vzdrževanje njegovih stvari (na primer pri urejanju sobe), se prepričajte, da je vaš dogovorjeni minimum res minimalni, ne pa popolna ureditev in brezmadežna higiena. Če bo vaša zahteva pretirana, tvegate pri otroku nasprotni učinek, torej razdražljivega in še bolj sovražno razpoloženega otroka. Ko so oblačila in igrače na svojem mestu, je soba že videti urejena. Vendar se s starostjo navade vzdrževanja osnovne higiene prostora spreminjajo.
Okrog desetega leta starosti se otroška soba lahko spremeni v džunglo, polno odpadkov hrane, raztresenih stvari, copat ... Te nove, spremenjene navade izražajo, da se otrok ukvarja z drugimi, pubertetnimi zadevami. Za dosego minimalne higiene in čistoče postavite jasna pravila in se jih držite.
Na primer: otrok mora en dan v tednu pobrisati prah, posesati preprogo, pospraviti raztresene stvari … Vsak dan morajo biti smeti v kanti za smeti, garderoba ne sme ležati kar tako po tleh, ostanki hrane morajo biti takoj pospravljeni itd.
Ne pozabite, kar sta za nas nered in kaos, je lahko za naše otroke popoln red. Če so naša pravila v popolnem vrstnem redu, se otroci v svoji sobi ne bodo počutili udobno, torej se ne bodo počutili, kot da imajo res svojo sobo. V puberteti je njihova soba simbol prostora svobode in njihovega osebnega, zasebnega sveta. Naj uživajo v tem, njihovega otroštva bo tako ali tako zelo hitro konec.
