Kljub prepoznavnima interpretaciji in vokalu Vita Mavrič vedno ustvarja zaokrožene projekte, ki imajo vsakič novo sporočilo. Ni pa presenetljiva samo kot umetnica, ki je za svojo delo dobila že več prestižnih nagrad, temveč tudi kot osebnost.
Kaj je za vas žlahtno? Novi album in koncerte ste namreč naslovili Nokturno žlahtnih duš.
Žlahtno je vse, kar je ustvarjalno presežno ali pa ni do konca opisljivo, kot je na primer ljubezen v vseh svojih oblikah. Prav o tem pojem in pripovedujem na tem koncertu.
Zgolj z objavo na facebooku ste prvi koncert razprodali in morali iskati nove datume. Za vas, ki ste vedno trepetali, kako bo s prodajo, je to gotovo lepa potrditev, da vaše delo ni bilo zaman, kajne?
Trepetam od nekdaj in tako bo ostalo. Ne zato, ker bi me skrbela prazna dvorana, temveč je z leti moja odgovornost do publike zrasla v višave. Namesto da bi mi bilo vse lažje iti na oder, mi je vse težje.
Kako je to mogoče?
Preganja me občutek, da nimam več časa, da si ne morem več dopuščati napak, ker nimam več dovolj let na razpolago, da bi se na napakah učila, jih popravljala. Trapasto, vem. Ne znam razložiti te preganjavice. Vse me skrbi, in to neprestano. Koncert bo premierno izveden v okviru programa Cankarjevega doma, ki ga čutim kot svoj drugi dom. Njihova publika je pretežno tudi moja, saj sta v Klubu delovala moj Cafè teater in festival La vie en rose, ki je leta in leta polnil Gallusovo dvorano. Konec koncev pa sem na sceni že 32 let. V toliko letih se ustvari tudi lastna, trajna publika.
V zadnjih letih ste se precej umaknili v ozadje, zaprli ste Cafè Teater, končali La vie en rose … Je bil to za vas poraz ali je šlo le za nov začetek?
Ne bi rekla, da sem bila kdaj zares zelo v ospredju. Morda, ko sem bila še rosno mlada? Ukinitev Cafè teatra in festivala La vie en rose je bila premišljena poteza, za katero se nisem odločila čez noč. In poudarjam, da mi ni bilo niti najmanj lahko sprejeti to odločitev. Po festivalu La vie en rose sem bila v resnici precej potrta. Čeprav sem ukinitev načrtovala, je trajalo, da sem zbrala pogum za nov začetek. Saj veste, pri sebi je treba začeti, a to je vselej najtežje. Razum govori eno, čustva povsem drugo … Danes pa sem ponosna, da smo se umaknili tako elegantno, na vrhuncu in vsekakor pravočasno. To je bila zrela odločitev.
Kakšne pa so bile njene posledice?
Prinesla je nov začetek zame, in tega sem si želela. Močno sem pogrešala sebe. Biti dvajset let vpet v produkcijske mline, razpise, izvedbo, redni tedenski program, organizacijo, koncepte, denar, tiskovine, menedžment, in vse to s skromnimi lastnimi sredstvi ter drobižem z razpisov, če smo bili na njih sploh uspešni – veste, to je križev pot! Publika si ne predstavlja, kakšen proces je za vsem, pa naj gre za predstavo, koncert ali festival. Hkrati smo za vse to skrbeli le trije in občasno še pridruženi honorarni sodelavci. Nič nam ni bilo podarjenega in nič ni bilo samoumevno. Utrudila sem se, družina me je pogrešala.
Je bil tak tempo tudi za vas osebno že prenaporen?
Seveda. Sebe sem na tej poti nekje izgubila in me je začelo dušiti. Popolnoma sem pregorela, zbolela, nisem si bila več podobna. Zadnji hip sem se ustavila.
Ste sedaj previdnejši pri obveznostih, ki si jih zadajate?
Sedaj ustvarjam le še toliko, da mi duša povsem ne ohromi. Ob svoji tridesetletnici dela sem se z velikih odrov trajno poslovila in zdaj nadvse uživam v klubskih nastopih, kjer je stik s publiko pristnejši. S pianistom in aranžerjem Jako Puciharjem sva razvila najin lastni slog, plod najinega odnosa, ki je z leti dozorel. In seveda izkušenj. Jaka me spremlja že 25 let. To je odnos, ki presega običajno sodelovanje. Zame je nepogrešljiv kot prijatelj, soustvarjalec in kot izjemen talent, od katerega se neprestano učim. V zadnjih nekaj letih sva bila na moje veliko veselje povabljena tudi na gostovanja v tujini. Nastopala sem na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Parizu, Gradcu, imela kar nekaj nastopov v Berlinu in povsod sem bila izjemno lepo sprejeta. Zame je bila to po ukinitvi Cafè teatra in festivala La vie en rose velika tolažba in tudi samopotrditev, ki sem jo potrebovala. Ustvarjam in sem zelo srečna, da še lahko. A seveda jaz ne bi bila jaz, če se ne bi počasi pripravljala tudi na slovo. Ne nameravam vztrajati do meja nesprejemljivega, ko ti ne služita več ne glas in ne telo, je čas za trajen umik. Se spodobi.
Živimo v času, ko ljudje ne mislijo samo, da so trideseta nova dvajseta, ampak da moraš narediti vse, da si večno mlad. Vi pa očitno verjamete, da vsako obdobje prinese nekaj novega, kajne?
Verjamem. Zelo mirno sem prestopila v kategorijo, ki je v skladu z mojimi leti. Najbrž to narediš, če si tudi sicer v skladu s seboj. Jaz sem. Ampak do tja je vodila dolga pot. Leta naredijo svoje, če jih znaš sprejemati, se slišati, videti. Jaz od let ne bežim.
To potrjuje že vaš citat ob novi plošči, da gre za rekapitulacijo zrelih let, ljubezni, ran …, vsega, kar pač življenje prinese in na srečo tudi odnese.
Res je. Tega projekta ne bi znala ustvariti pred desetimi leti, najbrž niti ne pred petimi. Pri mojih letih se ti vendarle že zgodi življenje. To sem zdaj jaz.
Kaj so vam torej prinesla zrela leta?
Poleg vsakdanjih tegob, ki te pestijo po petdesetem, vsekakor več dobrega kot obratno. Notranje sem se umirila. Nimam pojma, kako se je to zgodilo, a sem povsem druga kot pred leti. Nikamor več se mi ne mudi, življenje znam sprejemati po kapljicah. Vzamem, kar mi je dano, ne hlepim po več. Postala sem tudi popolnoma indiferentna do zlonamernosti in oholosti. Danes vem, da zagotovo drži, da je za ljubezen potreben pogum, za sovraštvo pa zadostuje, če si slabič. To védenje mi daje moč. Ne vselej, ker nisem iz kamna, če pa me že kaj premakne iz umirjenih tirnic, mi ne pušča več nikakršnih posledic. Skratka, banalnosti me nekako zaobidejo.
V mladosti si niste popravili nosu, danes si ne brišete gub. Se strinjate, da ima to v resnici veliko skupnega, da gre v obeh primerih za popolno sprejemanje same sebe? In kako pomembno je to?
Nisem, in če ste opazili, je večina mojih fotografij, nastalih za potrebe albuma, fotografirana iz profila. Fotograf mi je rekel, postavi se, kot bi tega nihče ne pričakoval od tebe. In sem se. Temu sva se oba smejala. Niti za trenutek nisem imela v življenju težav s svojim nosom ali videzom. Sem sicer hvaležna za dobro genetiko, a tudi z obraznimi gubami nisem obremenjena. Kako naj bom, imam vendarle že 54 let. Če se pri teh letih ne znaš sprejemati, si pa že hudo zavozil. Najbrž imam srečo, da sem odraščala v drugačnih časih. Ne spomnim se, da bi se zdel videz v moji mladosti komurkoli kaj dosti pomemben. Beseda samopodoba ni obstajala v našem besednjaku. Živeli smo usmerjeni v svet, v življenje in ne vase. Danes se mi mladi na trenutke prav zasmilijo, nimajo več želja, ker je vsega preveč, preveč oblačil, kozmetike, hrane, plastike, smeti, informacij, nasvetov. Blišč in beda hkrati. Več je bede, bolj je blišč zadovoljen. V vse to nas peha ta nebrzdani kapitalizem. Ne jamram, tudi jamranja je absolutno preveč. Vse to sprejemam, se prilagajam, kolikor zmorem in znam, ker tako pač je. Življenje gre naprej.
Kaj pa si mislite o odrskih kolegicah, ki v nasprotju z vami zaradi posledic staranja iščejo pomoč zdravnikov?
Vsak naj se ravna po sebi. Ljudje radi sodimo, ne spadam mednje. Mi je pa včasih žal kakšnih že naravno prelepih žensk, ki lastne lepote ne prepoznajo.
Bi lahko rekli, da se z leti vseeno navadimo na bolečino, da lažje prenašamo izzive, ali ne?
Nikoli se ne navadiš na bolečino. Naučiš se z njo živeti. Sprejmeš jo racionalno. Jaz sem izzive vselej sprejemala iz drugačne, pozitivne perspektive.
Pred leti ste me šokirali. Čeprav ste vedno imeli mejo, do katere ste spustili novinarje, ste pristali na pogovor o materinstvu, ker ste želeli povedati, da ni res, da je po prihodu iz porodnišnice vse samo idila. Ker ste imeli dovolj zvezdnic, ki si ne upajo potožiti, da jim je težko, ker je bil pravi tabu govoriti o tem, da je materinstvo zahtevno. Imate vi sploh kak tabu?
Oba otroka sem rodila s pomočjo umetne oploditve, za menoj je bilo nešteto posegov, bolečin, joka, razočaranj, vsega, kar ta postopek prinese s seboj. A takrat se o teh stvareh ni kaj dosti pisalo ali govorilo. Bolj šepetalo. Ko sem končno dočakala zanositev, ki je bila vse prej kot preprosta, nakar še precej rizičen porod prvega sina, sem bila čustveno zelo krhka. O resničnosti materinstva seveda nisem imela pojma. Jezile so me nekatere slavne mame, ki so bile praviloma neprestano vzhičene, večina je zatrjevala, da je bil porod ena sama radost, njihovi dojenčki pa so delovali skoraj kot fantastičen modni dodatek, ki spi vso noč. One pa kot bi bile po porodu neprestano na vrhuncu endorfina, dopamina in serotonina obenem. Zdelo se mi je krivično, da ne spregovorimo iskreno, da ne povemo, da ima vsaka medalja dve plati in da ni vselej vse idealno. Da sta materinstvo in starševstvo na splošno lekcija življenja za oba partnerja. Te famozne podobe so vzbujale pri mamah, ki niso doživljale nič od naštetega, zgolj frustracijo in občutek, da so slabe mame. Nisem mogla molčati. A to je bilo pred dvajsetimi leti, danes je na srečo drugače. Družba je bolj odprta, o vsem se govori z večjo lahkoto. Zase bi težko rekla, da me preganja kakšen tabu. Imam pa težavo, odkar sem postala mama. Bojim se, da bi me doletela smrt, preden otroka povsem ne odrasteta. Ne bojim se zase, bojim se zanju. Ne tabuiziram smrti, nisem pa še povsem razčistila svojega odnosa do nje.
Živite v hiši, ki spominja na tisto iz pravljice o Janku in Metki. Imate uspešnega soproga, dva čudovita sinova. Slika je popolna, ampak verjetno je tudi pri tem tako, kot pri prvih mesecih materinstva, da pač nič ni idealno?
Hlepenje po idealih je vnaprej izgubljena bitka. Življenje ni enobarvno. Resnično življenje ni neprestano idealno, temveč niha. Kadar pride oseka, se moraš naučiti počakati na plimo. Iz česa bi sicer zrasle naše osebnosti? Iz idealnega? Kam bi sploh peljala ta cesta? In kaj sploh je uspešnost? Vse je relativno. Midva z možem sva prekarca, svobodnjaka, že vse življenje sva odvisna od lastnega uspeha ali neuspeha in moj mož posledično že dolgo ne zaznava več, kje so meje časa. Je to res uspeh? Šla sva skozi idealna obdobja in šla sva skozi krizna obdobja preživetja. Otroka sta po mojih merilih idealna, a to so moja, najbrž malce pristranska, materinska merila. Kar pa se tiče idealne dvojine, na katero merite, ko si z nekom 26 let, govoriš govorico, ki jo razumeš tudi brez izrečenih besed. Za tek na tako dolgo progo sta potrebni dve resni, odgovorni in razumni osebi. A tudi v tako dolgi zvezi je idealiziranje nesmiselno. Najin odnos se je z leti spreminjal, tako kot midva. Je rasel in padal. Sprejemala se je dobra mera obojestranskih kompromisov in nikoli ni bilo povsem preprosto. Ampak takšna, kot sem, s tem svojim neutolažljivim ustvarjalnim nemirom, niti ne verjamem, da bi znala živeti v povsem preprostem odnosu. Enako velja za mojega moža, zato si me je izbral. Imela sva srečo. Našla sva se.
Družina vam gotovo pomeni še toliko več, ker ste imeli sami nevsakdanje otroštvo. Odraščali ste z gluhima tetama, dedek je prestal Goli otok, kar je zaznamovalo vso družino. O njem sta z bratom, pisateljem Vinkom Möderndorferjem, posnela pretresljiv dokumentarni film. Danes se zdi, da vsi brskajo po travmah iz mladih let. Verjetno vam je jasno, da bi bile to za nas, medije, zanimive zgodbice?
Saj zato sem pa posnela film, izvedla monografijo in strokovni simpozij na to temo. Pretiranega medijskega voajerstva, ki ga je vzpodbudil ekshibicionizem posameznikov, ne razumem. Pogubno je sebe jemati tako resno. Oboji so šli po mojem mnenju že zdavnaj čez mero dobrega okusa. Kar se tega tiče, sem precej konservativna. Podalpski glamur me je od nekdaj spravljal v stisko. Vse to je prenapihnjeno in nima zveze z menoj. Eno je oder, drugo resničnost. Prav tako mi je tuj neprestani tako imenovani selfie sindrom. Jaz sem v razmišljanju in odnosih še analogna, potrebujem dotik, pogled na štiri oči, živo besedo, resnične ljudi ob sebi. Da pa bi iz svojega življenja delala zgodbo, vredno pomilovanja, ali obratno, občudovanja, se mi zdi klavrno, infantilno početje.
Kako pa vas je tako otroštvo vendarle zaznamovalo?
Vsakogar zaznamuje odraščanje, tako v srečnih kot manj srečnih družinah. Nisem ne popolna in ne idealna oseba in nisem brez napak. Res ne. V sebi najdem tudi temne plati, ki bi jih najraje izbrisala, a sem se naučila sprejemati sebe takšno, kakršna sem, s tem živeti, brzdati svoje demone, jih preusmeriti v ustvarjalnost. V odraščanju me je zaznamovala materina odsotnost, ne po njeni krivdi, a tak je bil čas njene mladosti. Nesrečen, viharen. Preprosto ni zmogla, ni znala. Danes, v svoji odrasli dobi, to razumem. Nekdo se zlomi pod težo pritiskov, kdo drug se pobere in gre dalje. Sama sodim mednje. Ko veš, da si zmogel, te prav to naredi močnega. Zato ne bi spremenila niti enega dneva svojega življenja, iz vsega sem zrasla v osebo, kakršna sem danes, pobegniti pred samo seboj pa itak nimam kam. Ko sva z bratom (Vinkom Möderndorferjem, pisateljem, scenaristom in režiserjem, op. a.) soustvarjala dokumentarni film o najinem dedku, sem se morala soočiti z ožjo družino, našimi odnosi, svojo potjo, najino potjo z bratom, posledice vsega omenjenega pa dodobra precediti skozi sito in rešeto. In takrat mi je Vinko rekel: »Če ne bi odrasla v tej družini, tako kot sva, jaz ne bi napisal ene vrstice in ti ne bi stala na nobenem odru.« In tako to je.
Je res, da imate svoje kokoške in torej tudi domača jajca?
Imam! In sem postala nemogoča. Ne jem nobenih drugih kot naših domačih. Imam fiksno idejo, da imajo vsa druga drugačen okus. (smeh) Malce novodobno se sliši, se zavedam. Prijatelji me zaradi tega večkrat zafrkavajo. Ampak ko gredo domov, me pa kljub temu večkrat vprašajo, ali imam kaj presežka jajc.
Menda so se pred nekaj leti vaši sosedje, kmetje, kar precej smejali na vaš račun, ko so izvedeli, da ste korenje sadili globoko v zemljo, namesto sejali, in naredili pri vrtnarjenju še nekaj začetniških napak, kajne?
Joj, to je bilo povsem na začetku življenja na vasi. (smeh) Vseh informacij je bilo naenkrat preveč, pa sem vse pomešala. Kakšne salve smeha so bile to in kakšne lepe spomine imam na te začetke. Jaz sem povsem mestni otrok, moj mož pa je odraščal v hiši z vrtom. On je imel precej znanja, jaz pa popolnoma nič. V vasi sem se kmalu zelo navezala na sosedo Anico, ki ji ljubkovalno pravimo nadomestna mama. Ona in njen mož Lojze sta nas dokončno o vsem poučila. Predvidevam pa, da se še kdaj zabavata na račun mojih famoznih vrtnarskih podvigov.
So tudi ljubezen do zemlje prinesla zrela leta?
Tukaj gre vsa zasluga mojemu možu. Večkrat mu v šali poočitam, da me je udomačil kot mali princ lisico. Kot bi vedel, da bom z leti potrebovala vse več tišine, zraka, pogleda v zeleno. Vse to potrebujem, da se zaslišim, in to mi naš dom omogoča.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
