Kaj si želimo od partnerja in zakaj toliko zakonov propade?
Večina izmed nas si želi, da bi imele najboljšega partnerja na svetu, da bi bil ljubeč, pozoren, razumevajoč. In da bi bili sami prav tako ljubeči, skrbni, empatični. Ko se zaljubimo, nekaj časa to obdobje res traja. Partner je vir naše sreče, mi pa njegove. Čez nekaj časa to obdobje mine in seveda je potem partner »kriv«, da sem zdaj ob njem nesrečna in nezadovoljna. Ko se tako počutim, mu to seveda sporočam. Mu težim, kričim, lahko celo grozim ali pa sem hladna, se umaknem, ne govorim z njim. S tem mu sporočam, da naj nekaj spremeni. Na drugi strani pa je prav tako nekdo, ki v odnosu ni več zadovoljen in meni sporoča, da mu je težko. Na način, kot najbolje ve in zna. Zato tudi on teži, kriči, grozi, je hladen, se umakne, ne govori z menoj. Večina parov pride do te točke in tukaj ostane vse življenje. Romantični filmi se končajo na točki, ko smo še zaljubljeni, toda pravi odnos se začne graditi šele takrat, ko obdobje zaljubljenosti mine. Problem pa je, da nas ni nihče naučil, kako se pogovarjati, da bi se zares slišali in si znali potem priti spet nasproti.
Kaj to pomeni?
Za tem teženjem, kričanjem in umikanjem je pravzaprav velika stiska. Na obeh straneh. V odnosu ne more biti nesrečen samo eden. Če je eden, bo prej ali slej tudi drugi. Zato težave v odnosu nikoli ne morejo biti stvar samo enega. Običajno jih sicer eden prej zazna in se začne z njimi ukvarjati, vendar odgovornost za odnos nosita oba. Če vse življenje ostanemo v tem boju, ki mu jaz pravim boj za varnost, potem se znova in znova samo ranimo. Če pa se naučimo, da sploh začutimo, kaj si pravzaprav zares želimo, kaj potrebujemo in kako to povedati partnerju, potem se začne ne le boljši, varnejši in bolj ljubeč partnerski odnos, ampak tudi celjenje.
Zakaj celjenje?
V partnerski odnos vsak pride s svojo prtljago, s svojo zgodovino, s svojimi čustvenimi ranami in travmami. Zdaj je že dokazano, kako se zgodnje izkušnje zapišejo v spomin in telo. Tega ne moremo pozabiti, tudi če želimo. Velikokrat kdo reče: »To je preteklost. S tem se ne bom ukvarjal.« Ni se treba. Vendar v konfliktih vse pride na plan. Načini ščitenja (napadanje ali umik), rane (nisem viden, nisem slišan, nisem razumljen, nisem vreden, nisem pomemben). Ko se kregamo zaradi tega, kateri bo obesil cunje, se kregamo na površinskem nivoju. Če se začnemo pogovarjati tako, da se zares slišimo, pa kmalu vidimo, da ne gre za cunje, ampak za to, da imam ob tem občutek, da me ne vidiš, da zate nisem dovolj pomemben, da bi me upošteval. To pa je popolnoma drug nivo komunikacije. In dokler ne pridemo do tega, sploh ne moremo graditi zares varnega odnosa. Če v odnosu ni varnosti, pa se tudi ne moremo zares odpreti, pokazati in deliti svoje ranljivosti. Zato je pomembno, da znamo graditi v odnosu varnost, povezanost in da se znamo iz konfliktov učiti.
Večina parov se konfliktom izogiba. Ali ni tako, da je dober odnos tisti, v katerem je malo konfliktov?
Ne. Dober odnos je tisti, v katerem partnerja znata konstruktivno reševati konflikte. Lahko je konfliktov malo, pa sta partnerja zelo nepovezana, prav zato, ker si ne upata podeliti, kaj se z njima dogaja. Morda sta že obupala, da bo kdaj drugače, zagotovo pa imata oba občutek, da v odnosu nista slišana. Zakaj se večina parov izogiba konfliktom? Ker ima večina odraslih ob besedi »konflikt« zelo negativno sliko. Morda se spomnijo, da je bil doma cel halo, ko sta se starša skregala, da je oče potem tepel mamo ali da je bila mama po prepiru ves teden tiho. Skratka, zelo neprijetne spomine. In če je tvoj spomin na konflikte tak, zakaj bi si jih želel? Vendar so bili to konflikti, ki jih starši niso znali drugače rešiti kot tako, da so še bolj rušili svoj odnos in vsem okoli občutek varnosti. Toda konflikti so lahko poligon za osebno rast, seveda pa se moramo naučiti pogovarjati, ne da bi pri tem rušili odnos in ranili vse okoli sebe. Tudi otroke, ki živijo v tem vzdušju.
Kdaj se pogovarjamo na varen način in kdaj ne?
Odnos rušimo, kadar kričimo, težimo, »najedamo«, kritiziramo, sramotimo, smo sarkastični, ko »odrežemo« drugega iz stika, ko smo hladni, nedostopni, ko se umaknemo. Vse to so pravzaprav že načini, ko se branimo, ker nam je zelooo težko. Varen način komunikacije pa je tak, da jaz vseeno lahko povem partnerju, kaj me moti in kaj mi je težko, vendar na ljubeč in spoštljiv način. Govorimo o sebi, kako jaz doživljam situacijo, pri tem lahko uporabljamo različne tehnike. Sama učim zrcaljenje, validacijo, empatijo, ljubečo tišino in ljubeče poslušanje. Gre za veščine, ki se jih lahko naučimo. Omogočajo pa nam, da se zares slišimo. In ko dobimo izkušnjo, da se da pogovarjati na tak varen način, se nam odprejo nove možnosti, ki jih prej nismo videli, in lahko se pogovorimo o situacijah, ki so se zdele morda nerešljive ali so pometene pod preprogo že 10 ali 20 let, ker so tako težke, da se jih sploh ne upava dotakniti. Prej sem vrsto let delala individualne terapije in partnerske terapije, zdaj pa starše in pare učim po internetu in neverjetno je, kako veliko se da doseči tudi na ta način. Kar pomeni, da potrebujemo znanje, podporo, pomaga pa tudi skupina, da vidimo, da nismo sami. Seveda je bistveno to, da par ustvarja odnos med seboj, vendar če človeku pokažeš pot, je veliko lažje. Zato že več let ustvarjamo FB stran Ljubeča mama, kjer je ogromno brezplačnih vsebin, člankov in posnetkov za starše in pare. Skoraj tisoč ljudi pa že sodeluje v mojih spletnih članstvih in tečajih.
Zakaj pa bi se dotikal bolečih tem?
Če vam krvavi roka in vztrajno gledate stran, roka še vedno krvavi. In če je rana huda, boste izkrvaveli. Enako je z odnosom. Kar pometemo pod preprogo, se kot nevidna megla prikrade v vse pore vajinega odnosa. Neizrečeno včasih najbolj boli.
Zakaj so vam partnerski odnosi pomembni?
Ker je to okolje, v katerem odrašča otrok. Tukaj dobi vse modele in vse vzorce, kako živeti. Seveda se kasneje dajo tudi spremeniti, vendar je za to potrebno zavestno delo, včasih večletno delo na sebi, velikokrat pospremljeno z ogromno trpljenja in bolečine. Če starša zmoreta graditi varne odnose, je to za otroka res dragocena dota. Ogromno je ločitev, ogromno je zvez, v katerih sta starša skupaj, vendar nesrečna in nezadovoljna. Osebno nikogar ne obtožujem. Vsak dela, kakor v tistem trenutku najbolje zmore. V več kot 15 letih, odkar raziskujem odnose in delam z ljudmi, pa vidim, da bi z znanjem, z nekaj tehnikami, z zavestnim delom na sebi in s podporo mnogi pari lahko veliko bolj srečno in mirno živeli. Kajti mnogi se imajo zelo radi, vendar je bolečina ob občutku, da niso cenjeni, videni, slišani, sprejeti, prevelika.
Tudi sama sem šla že čez mnoge izzive v svojem odnosu. V partnerskem odnosu sem že 22 let, od tega 12 let poročena. Še poseben izziv za partnerski odnos je, ko dobimo otroke. In tega nam nihče ne pove. Zato je pomembno, da se znamo ponovno povezati, da znamo obuditi romantiko, da se znamo pogovarjati, da se znamo slišati in videti in da si znamo pomagati, da se zacelimo, če to potrebujemo.
Večina parov, ki se dnevno srečujejo s kričanjem in konflikti, misli, da je nemogoče ustvariti umirjene, varne, povezane in ljubeče odnose. Jaz pa vem, da se da, ker sem oblikovala pot, kako korak za korakom ustvarjati zadovoljujoče, ljubeče, varne in povezane odnose, da lahko postaneta zaupnika in zaveznika drug drugemu in navdih za druge pare. Predvsem pa varno zatočišče za otroke, če jih imata.
Kje vas lahko bralci najdejo?
Na FB strani Ljubeča mama. Ta teden ravno odpiram 10-tedenski spletni tečaj Ljubeče partnerstvo, bom pa na tej strani imela tudi dve brezplačni predavanji v živo o ljubečem partnerstvu in konfliktih, tako da ste vabljeni na FB stran Ljubeča mama, kjer bodo še nekaj dni na voljo tudi posnetki vseh mojih predavanj.
