Se je v osmih letih, kolikor ste čakali na denar iz sklada, scenarij kaj spremenil?
Niti ne. Dve ali tri leta sem vlagal svoj čas v zakon. Srečno sem se zaljubil in se preselil v Makedonijo, scenarij pa sem pisal pol leta in ga po tem nisem veliko spreminjal. Osnovna zgodba je ostala, dodajal sem le še napetost. Obiskoval sem delavnice, kjer so bili svetovno priznani scenaristi, tako da sem se še dodatno izučil obrti.
Torej ste pravzaprav večkrat na razpis oddali isti scenarij, saj so vas najprej zavrnili, potem pa potrdili. Zakaj ste tako dolgo čakali na denar?
Le še Ciper in Malta vlagata manj sredstev v film kot Slovenija. Ker je sredstev tako malo, je gneča za ta denar. Tako te nekajkrat zavrnejo – in mimogrede mine nekaj let. Vse je odvisno od članov komisije. Pri nas ni šolanih dramaturgov za film, ki bi znali brati scenarije. Ko je v tujini pred menoj scenarij brala Soderberghova scenaristka, je takoj povedala, kaj je treba spremeniti, kaj je predolgo in kaj je dobro. Pri nas tega znanja ni, pač pa velja prepričanje, da se vsi spoznajo na nogomet, glasbo in film. Kaj je prava umetnost, bo pokazal čas. Obstanejo le dobri filmi, to je prava umetnost. Lahko rečem, da je moj prvi film Outsider obstal – in to ne le v Sloveniji, ampak na področju celotne nekdanje Jugoslavije, saj je bil uspešen v celi regiji. Outsider je bil edini film, ki je dal odgovor na vprašanje, zakaj je Jugoslavija razpadla …
Res je, Outsider dobro ali celo bolje deluje še danes …
Vedno je treba imeti časovno in distanco do prostora. Morda me bodo spet proglasili za preroka, saj sem očitno predvidel, da bo Šarec odstopil. Film o politikih smo snemali v Kamniku, kjer je bila prva javna predpremierna projekcija, in zdaj mi je jasno, zakaj Šarec ni prišel, saj je že naslednji dan odstopil … Ko smo posneli Stanje šoka, sem napovedal demonstracije, ki so se ob začetku predvajanja filma tudi zgodile. (nasmešek)
Vas z leti politika bolj zanima?
Politika me je vedno zanimala, smo pa zdaj z njo preveč obremenjeni. V Sloveniji smo iz politikov naredili zvezdnike, v najbolj gledanih terminih se govori le še o politiki. V Nemčiji poznajo Merklovo in še kakšnega ministra, nihče pa se ne ukvarja z vsako stranko posebej. Poglejte paniko, ki je vladala okoli menjave Karla Erjavca, čeprav je predsednik majhne stranke. Vedno znova se čudim, ko vidim, koliko prostora zaseda politika v življenju preprostega človeka. Še v času komunizma nas niso tako zasipali s tem.
S politiko se ukvarjamo predvsem takrat, ko živimo slabše, kot smo, se mi zdi …
Verjetno je res tako. V Švici najbrž niti ne vedo, kdo je minister za kaj. Je pa naša skrb razumna, saj so vse države nekdanje Jugoslavije ves čas na meji razpada. Zadnjič so na Odmevih vprašali kulturnega ministra, ali bomo povečali sredstva za televizijo. Če bi bil jaz minister, bi odgovoril, da z veseljem, vendar šele takrat, ko bodo dali kulturo nazaj v Dnevnik! Zakaj bi se pogovarjali o sredstvih za kulturo, če jo ista televizija odriva. Čez 20 let bodo Janša, Peterle in podobni nepomembni, saj v zgodovini ostanejo le velike vojskovodje, kot je bil Rudolf Maister, in kultura – spomeniki, arhitektura, filmi, glasba … Žalostno je, da se želi slovenska družba od tega oddaljiti. O Rodeziji ali Kongu ne vemo ničesar, vemo pa o drugih državah, ker smo jih videli v filmih! Že s tega stališča je film zelo pomemben. Južna Koreja je v vzponu, ker so kopirali znanost iz tujine, vzpostavili so svojo avtomobilsko industrijo, telekomunikacije, ker so želeli postati prepoznavni, pa so vložili ogromno denarja v filme.
Kako izbirate temo filma?
Mene vedno muči kakšna tema, če se mi dovolj dolgo mota po glavi, pa postane vredna filma. Današnja Slovenija temelji na volilnih prevarah, kupčkanju, podtikanju škandalov … Skozi film sem pokazal, kako je družba moralno propadla.
Ste imeli tudi informacije iz političnih krogov?
To sploh ni bilo potrebno. V časopisih lahko beremo o Jankoviću, Kanglerju, Popoviču … Analiziral sem razmere neke družbe, ki je žal prazna. Uspelo mi je, da je vsak junak postavljen pred moralno razpotje. Razen kriminalcev so se vsi odločali napačno, nemoralno. Tudi gledalec verjetno ne bi naredil drugače, če bi se s kom poistovetil, saj gre za dobro znan sistem roka roko umije … Mislim, da ni velike razlike med slovensko in ameriško demokracijo. Že zaradi Melanie Trump (Andrej je z Melanijo snemal prispevke za TVS, op. p.) sem spremljal ameriške volitve zelo pozorno, vsak dan po 15 ali 20 različnih medijev. Zelo lepo je bilo vidno, s kakšnimi manipulacijami so odstranili Sandersa iz volilne tekme, mediji pa so ga poniževali …
To pomeni, da je povsod enako, da ne more biti drugače?
Če pogledamo skandinavske države, lahko vidimo, da je mogoče tudi drugače. Pri njih človek po škandalu takoj odstopi. So pa spremembe tudi drugod. Berlin je veljal za svobodno mesto, kamor prihaja kapital, najemnine pa hitro rastejo, potem pa so se ljudje uprli, zato so višino najemnin omejili. Z višjo zavestjo se stvari lahko spremenijo, a žal se na področju nekdanje Jugoslavije pogovarjamo le še o ustaših in četnikih. Mi smo zdaj tam, kjer je bila Anglija v 80. letih, ko je prišla na oblast Thatcherjeva. Kapitalizem vedno bolj stiska ljudi, ti pa s komentarji dajejo iz sebe ves bes.
Ali ste imeli že pri pisanju scenarija v mislih določene igralce?
Vlada Novaka zagotovo. Prav jaz sem mu podelil nagrado filmskega združenja bert, prepričan pa sem, da bi si za filmsko igro zaslužil tudi Prešernovo nagrado. Za igralce sem si vzel čas, saj me to nič ne stane. Izbrani igralci so odigrali kakšno sceno, da sem videl, v kakšni fazi so. Lahko imamo odličnega igralca, ki se ravno ločuje in je v nepravi fazi za snemanje. Izbrati 40-člansko igralsko zasedbo ni preprosto! Pri filmu je najbolj pomembna zgodba, takoj za tem pa igralci.
Je morda Aleksandra Balmazović vaša muza?
Nekoč so to govorili za Nino Ivanič, a ne gre za to. Izbiram igralce, za katere se mi zdi, da bodo najbolje uprizorili lik. Prijetno sem presenečen nad Ivo Krajnc, dober je Valter Dragan … Izbira igralcev je podobna igri šaha, saj je pomemben prav vsak. Zdi se mi, da z igralsko zasedbo nisem zgrešil pri nobenem filmu. Ponavadi imam dobro izpisane like, in če veš, kaj lik hoče, od kod prihaja, kakšna je njegova motivacija, je vse lahko. Delo z igralci je kot delo z majhnimi otroki. Z enim je treba delati lepo, z drugim bolj ostro, kakšnemu pa ni treba reči ničesar. Prva dva snemalna dneva sta bila bolj zadržana, saj so igralci še »tipali«, potem pa so hitro začutili, da gre v pravo smer, in delo je steklo …
Verjetno danes lažje delate z igralci, ko bolj poznate človeško naravo, kot na začetku kariere ...
Najpomembnejše zame je bilo, da sem bil pomočnik Rajka Grlića pri zadnjem velikem jugoslovanskem filmu. Tam je igralo 125 igralcev in že takrat so me imeli radi. Družil sem se z velikani filma in se s tem veliko naučil. Najprej sem skrbel za kavo za režiserja, potem za kavo za igralce, potem pa sem se širil in počasi napredoval. Pomembno je, da v sebi čutiš veselje do tega, kar delaš. Pogorelić je povedal, da se nadarjenosti, siromaštva in ljubezni ne da skrivati – in res je tako.
Kako ste vedeli, da ste »poklicani« za delo režiserja?
To se opazi, čeprav so dvomi vedno prisotni. Ekipa bo sledila, če vidi, da režiser ve, kaj hoče, sicer je to velika težava. Film je magija! Očitno včasih pomaga tudi Bog. Ko smo pri Outsiderju snemali zadnji kader, ko Metka teče po ulici, je Slak (Franci, producent, op. p.) pripomnil, da bi bilo odlično, če bi padel dež in bi cesta prišla bolj do izraza. Ko smo imeli odmor, je začelo deževati. Po 15 minutah se je dež ustavil, mi pa smo lahko posneli prizor, kot smo želeli. Pri filmu Vsi proti vsem pa smo želeli meglo, ko smo snemali brunarico, vendar nismo imeli denarja za izdelavo megle. A le tisti večer, ko smo snemali ta kader, je bilo megleno, kar smo seveda izkoristili …
Torej verjamete, da vam je usoda naklonjena?
Včasih mi je naklonjena in se stvari povežejo, veliko pa je odvisno tudi od ekipe. Nisem imel vedno take sreče. Zelo pomembno je tudi, da potlačiš svoj ponos in te zanima le rezultat, ki bo ostal na platnu. Če je film dober, so zaslužni vsi, če je slab, pa je kriv režiser …
Film ste snemali v koprodukciji z Makedonijo, a je bilo kljub temu premalo denarja za meglo.
Seveda. V Ameriki takega filma ne bi mogli posneti, če ne bi imeli na voljo vsaj štirih milijonov dolarjev, mi pa smo imeli na voljo milijon evrov. Spominjam se Vibinih filmov iz 80. let, ki so stali dva milijona in pol, kar se je videlo na kostumih, na prizoriščih … Danes večino filmov snemajo v Ljubljani, zvrstno so to socialne drame, ker stanejo najmanj. Outsider je bil rekonstrukcija 80. let, Zvenenje v glavi 70. let, Stanje šoka in Vsi proti vsem pa se dogajata tu in zdaj. Preprosto ni bilo več denarja in volje, da bi šli v rekonstrukcijo nečesa drugega.
Kje ste snemali?
Večino filma smo posneli v Kamniku. Če snemaš v manjšem mestu, se lažje dogovoriš z oblastmi, manj je motečih dejavnikov. Želel sem mesto, ki je videti slovensko, ki ni arhitekturno uničeno, ki je dovolj veliko, a ne preveliko. Kamnik ima v ozadju še Kamniške Alpe, zato je bil popolna izbira. Zdi se mi, da sem naredil zelo komunikativen film, ki ga bodo ljudje gledali. Gledajo ga lahko tudi mladi, saj je razgiban, tema je zanimiva, zgodba napeta. Ta zvrst je za nas nekaj novega. Kar nekaj pregonov v filmu pa smo posneli v studiu.
V teh dneh načrtujete premiere po večjih mestih. Kaj pa potem?
S producentom se odpravljava v Berlin, na filmski festival v Beogradu, sledi premiera v Makedoniji in na Hrvaškem.
