Brigita o jodlanju govori z veliko ljubezni. »Všeč mi je bilo že v otroštvu. Ko sem bila stara šest let, sta mi starša podarila gramofon in vinilno ploščo, na kateri je bilo veliko jodlanja. Takrat sploh nisem vedela, kaj to je, a mi je bilo neznansko všeč. Na tej plošči je prepevala znana avstrijska jodlarska kraljica Inge Bruggemann.«
Je bilo preprosto začeti, glede na to, da ima jodlanje nekoliko slabšalen predznak?
Na začetku sem imela precej težav, ker je bilo jodlanje, no, nezaželeno. Dobivala sem celo grozilna pisma, čeprav s svojim prepevanjem nisem mislila nič slabega. Večinoma ljudje mislijo, da je jodlanje avstrijsko, nemško ali švicarsko. Je, vendar tudi slovensko. Naš pristop je malo drugačen, ker imamo drugačne zloge. Pretežno se naslanjamo na samoglasnike, vendar pa morajo biti zraven tudi soglasniki. Gre namreč za zloge. Jo-la-la-ri, na primer, pa še kaj drugega tudi. To je osnova za jodlanje. Želim si prepričati naše poslušalce, da je to, kar počnem, slovensko. Jaz sem Slovenka in sem ponosna na to. Rada imam svojo domovino. Na začetku sem se morala boriti, vztrajati, da sem lahko nadaljevala. Vmes je bilo tudi kar nekaj težkih trenutkov.
Kako vam je uspelo?
Morda je bila kriva moja trma. Glasba je nekaj lepega. Verjamem, da imajo nekateri slabe spomine na jodlanje, ker jih je, denimo, spremljalo v ujetništvu. Pregovor pravi, kdor poje, slabo ne misli in prepričana sem, da je to kljub vsemu res. Pesem je zdravilo, tudi jodlanje. Dvigne te, pa naj si vesel ali žalosten. Kadar začneš peti, misli preusmeriš drugam. Od nekdaj sem se želela ukvarjati z jodlanjem. Hotela sem prepričati ljudi, da to ni nič slabega. Začetki so bili težki. Potem pa je prepevanje z jodlanjem postalo čedalje pogostejše tudi na nacionalnem radiu, lokalnih je bilo takrat bolj malo. Izkazalo se je, da so ljudje to sprejeli in ga radi poslušajo. Tako so se nam končno odprla vrata. Predvajali so nas, posnetek za posnetkom. A me še danes zaboli, če mi kdo reče, prepričaj me, da je jodlanje slovensko. Nikogar ne nameravam prepričevati. Vsak posluša tisto, kar mu je všeč. Delam za svojo dušo in za tiste, ki me radi poslušajo. No, potem pa smo z ansamblom Nagelj, h kateremu so me povabili kot pevko, slavili prvo obletnico. Zaželela sem si, da bi z mojo vzornico, Avstrijko Inge Bruggemann, skupaj zajodlali na odru. Zame bi bilo to, kot da so se mi odprla nebeška vrata.
Pa je Inge prišla?
Da, prišla je. Skupaj sva zajodlali. Bila sem neizmerno srečna. Takrat so me, simbolično rečeno, okronali za slovensko jodlarsko kraljico. To ime mi je nadel Janez Dolinar. Ljudje so to podprli z bučnim aplavzom in odtlej se me ta laskavi naziv drži.
Kako je z ustvarjanjem novih pesmi? Ali pa gre za priredbe starih, znanih pesmi drugih avtorjev?
Včasih sva z možem ustvarila več pesmi na leto, zdaj pa gre to počasneje, ena ali največ dve na leto. Nekaj pesmi pa smo posneli tudi na željo Inge Bruggemann, s katero smo potem ves čas sodelovali. To so pesmi, ki jih je posnela v nemščini in za katere si je želela, da bi bile posnete tudi v slovenskem jeziku. Sicer pa, kot rečeno, večinoma za naš ansambel pesmi piše moj mož Boštjan. Jodlanje pa potem dodam sama. Seveda je treba vedeti, v kateri del pesmi »paše«, melodija mora biti temu primerna, da lahko pesem z jodlanjem dobro zveni. Melodije so lahko valčki ali polke, vendar smo raje malo bolj energični. Že tako je v slovenskih pesmih ogromno žalosti. Ljudje se najdejo v teh pesmih in tonejo v žalostno razpoloženje, čustva naredijo svoje. Tega pa mi nočemo, žalost bi radi razblinili, saj je življenje lahko zelo lepo. Morda smo malo bolj »odštekani«, vendar si želimo malo več veselja. Tudi med publiko.
Koliko časa ste potrebovali, da ste se naučili jodlati?
To je kar trajalo. Kot šestletna punčka sem začela raziskovati, ko sem bila stara 18 let, sem prvič poskusila. Da sem se naučila jodlanja, pa sem potrebovala kar kakšnih 20 let. Takrat ni bilo nikogar, ki bi to poučeval. Sama sem se morala znajti. Učila sem se z vrtenjem plošč, s poslušanjem jodlarjev iz tujine.
Torej jodlanje ni tako zelo preprosto, kot je morda slišati?
Ne, res ni. Še manj je preprosto, če se moraš učiti sam. Mojim učencem, jodlanje in solo petje namreč tudi poučujem, je zato danes bistveno lažje. Kljub temu da sem imela sama precej več težav, mi ni žal. Če bi bilo treba, bi šla še enkrat skozi vse to.
Kakšen vpliv ima po vašem glasba na človekovo zdravje, na njegovo dušo?
Glasba je zdravilo. To je tudi znanstveno dokazano. Ko uživaš ob njenem poslušanju, se ti odprejo vse čakre. Telo se prediha, prečisti in človek se zagotovo bolje počuti. Glasba te odpelje. Če si bolan, ti bo to pomagalo, da se boš lažje pozdravil. Glasba me zelo osrečuje. Zgodilo se je že, da sem prišla na nastop bolna. Ko pa sem stopila na oder, je bilo, kot da sem drug človek. Kot bi nekdo pritisnil na gumb, preklopim in je tako, kot da bi padla v trans. Živim za tisti trenutek. Ko pa vidim odziv publike, me to samo še dodatno razveseli. Od nastopa imam polne baterije in to me spremlja še kar nekaj dni. Glasbo moraš imeti rad. Denar ne sme igrati bistvene vloge. Torej uživam, ker delam stvari, ki jih imam zelo rada.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
