Naredila je velik preskok iz življenja vrhunske športnice, ko se je ukvarjala zgolj sama s sabo, do učiteljice plesa in skrbi za dobrobit svojih učencev ter vodenja plesne šole. V zasebnem življenju pa se ji je uresničila najgloblja želja. »Ko sva dobila
Dnevi se pri večini zaposlenih mam začenjajo z jutranjim hitenjem in preganjanjem otrok tako iz postelje kot od doma. Katarinina jutra so umirjena. Pri njej je vse malce obrnjeno, zato bomo začeli na koncu dneva. Največkrat se njeno delo zaključi ob desetih zvečer, zato domov pride ob pol polnoči, če ima srečo, celo malce pred enajsto. Mož doma poskrbi, da sinko opravi tako z večerjo kot s kopalnično rutino, nato Mark čaka svojo zvesto pravljičarko. »Če zvečer ne berem, je zelo hudo, za zjokat hudo. Tako da je branje Marku zvečer kar obvezno.«
Zjutraj Mark svoje modre oči največkrat odpre malo po 9. uri, včasih pa potegne tudi do enajste. »Dopoldne je najin čas, jutro je zelo razpotegnjeno in brez hitenja: počasi pojeva zajtrk, si umijeva zobke, ob 12. uri se odpraviva od doma, saj ima Mark ob 12.30 v vrtcu kosilo.« Katarina ima potem obveznosti ali v plesni šoli ali se zapelje domov ter opravi nujno: od papirjev, priprave na učne ure do gospodinjenja. Ko se ob petih popoldne posveti učencem, nima pavze in uči do 22. ure.
Ob ponedeljkih in torkih ne uči, saj si urnik na začetku leta sestavi že z mislijo na pomlad in začetek oddaje Zvezde plešejo, ko je sobote in nedelje zaposlena s šovom. Tako lahko prva dva dni v tednu ob 19. uri Marka iz vrtca odpelje ona, ob sredah in četrtkih to naredi varuška, ob petkih pa Markov oči Damjan.
S plesom do sprememb
Ko se peljeva izpred vrtca proti njeni plesni šoli, mi pripoveduje, da je srce Plesne zvezde družabni prostor. »Ples je dejavnost, ki združuje, in to opažam vsak dan znova. Veliko mi pomeni, da se tečajniki tako radi družijo med sabo in vedno najdejo kakšen razlog za praznovanje. Zdi se mi, da sem naredila nekaj koristnega, ne samo z učenjem, temveč sem pripomogla k ustvarjanju skupnosti.«
Tečajniki ji zaupajo tako lepe stvari kot tiste bolj žalostne. Te ostanejo pri njej. Ceni zaupanje in je počaščena, da je z njimi zgradila odnos.
Plesno šolo dojema kot svoj dom, v katerem vsakega obravnava kot svojega gosta, ki se mu posveti, zato nikoli ne pozabi na pozdrav, pogled v oči, pogovor, v katerem je pozorna poslušalka, saj vzpostavlja vezi.
Priča je mnogim transformacijam – med pari, za katere je plesni tečaj tudi neke vrste preizkušnja. »Eden izmed plesalcev, približno 60 let ima, je pri nas vidno zacvetel. Na začetku je bil vedno resen in mrkega pogleda, zdaj pa se smeji, me objame, zavrti – to je neverjetna sprememba, kar mu tudi povem. Da poleg usvajanja plesnih korakov pripomoremo še k takim spremembam, me navdaja z dobrim občutkom, mi daje zadoščenje in osmišlja delo.«
Po svoji vesti in zdravi kmečki pameti
Na začetku ni bilo vse tako rožnato. Na vprašanje, ali je kdaj tudi obupovala, prikima. »Miljavženkrat! Ob koncu kariere vrhunske športnice, ko sem se egoistično posvečala samo sebi in za izjemne rezultate vse prilagajala svojim potrebam, sem pravzaprav zamenjala poklic. Skoraj čez noč sem stopila v povsem nove čevlje in poleg plesne učiteljice postala tudi menedžerka, podjetnica, kjer ni pomembno, kako in kaj učim, ampak tudi vse drugo. Zgraditi in vzgojiti sem si morala tim sodelavcev, jih usmerjati in voditi. Pa še vse, kar spada zraven: papirji, kontakti z ljudmi, vzpostavitev recepcije, urnikov vadb, spisati program ... Na začetku me je ta vzpostavitev vsega na novo najbolj časovno pobirala, a sem bila, hvala bogu, takrat tako dobro fizično pripravljena, da sem lahko delala do treh zjutraj in se ob sedmih zjutraj vračala na delo. Bilo je izjemno fizično naporno. Po drugi strani sem pa tudi – ne bom rekla perfekcionist, ampak človek, ki raje stori danes, kot odlaga na jutri. Zaradi tega si včasih naložim preveč dela.«
Čeprav ji je bil podjetniško izkušeni mož vedno na voljo za nasvet, je morala splavati sama, in to za podjetniško samoukinjo ni bil majhen zalogaj. Pogosto je dvomila, a spomni se večera, ko jo je preželo spoznanje, da bo zmogla – sama!
Ugotovila je, da niso vsi nasveti zlati in da se bo držala svojega železnega pravila: delati po svoji vesti in ne zanemariti zdrave kmečke pameti.
»V teh letih sem se naučila, da je treba poslušati sebe, svoje občutke, svoj notranji glas, ki ti pove, kaj je prav in kaj ne, kaj je treba popraviti, kje nisem naredila dobrega vtisa ... Moje zlato pravilo pa je tudi, da poskrbim, da se vsak v mojem timu počuti dobro. Da mu posvetim čas in da me ne zanima samo posel.«
Babnice plešejo – same!
Ne hlepi po megalomanski rasti in ekspanziji svoje plesne šole ter pravi, da je to, kar se dogaja, ravno prav. »Ukvarjam se z dejavnostjo, s katero sem rasla od mladih nog. Marsikateri športnik tega ne more, zato sem lahko toliko bolj hvaležna. Mnogi moji kolegi, profesionalni plesalci, se čudijo, ker se ne ukvarjam več s poučevanjem vrhunskih plesalcev – tu in tam kakšno individualno uro že oddelam –, a v poučevanju začetnikov tako neskončno uživam, da ne potrebujem tekmovalcev. Veste, kako dobro je imeti ob sebi ljudi, ki že dvanajst let vsak petek plešejo pri meni? Kaj bi si še želela lepšega?«
Čeprav bi se komu to po taki karieri, kot si jo je zgradila, zdelo samoumevno, Katarina še vedno ne more verjeti, da se ji to dogaja.
Pred štirimi leti je s svojo ekipo v naši deželi zasejala seme, ki se mu pravi latino solo. Ustvarili so edinstven program plesne vadbe, na katero lahko hodijo ženske same. »Hvala, na to sem čakala, po tem hrepenela. Da bi se enkrat na teden lahko naplesala,« so mnogokrat slišani odzivi Slovenk, ki so imele že dovolj stokanja svojih dedcev, ki jih niso zmogle zvleči na plesišče.
Z marcem se bo v Katarinin delovni ritem zopet vrinila oddaja Zvezde plešejo, česar se zelo veseli. Tako bo za nekaj časa konec družinskih vikendov, ko so najraje kar sami trije – brez druženj, žurk, čim bolj se hočejo napolniti drug z drugim. Če so utrujeni, ostanejo doma, sicer pa se z avtodomom odpeljejo na potep. Ta konec tedna verjetno do kakšnega smučišča, kjer bo Mark lahko preskusil novo radost – smučanje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
