Kljub temu raziskave kažejo, da 41 % mladostnikov meni, da se zelo dobro razumejo z očetom, z mamo pa se jih po njihovem mnenju zelo dobro razume 52 %. Bi bili ti številki tako visoki, če bi bil dialog res tako težaven? Če spadate med tiste, ki se z najstnikom zelo težko pogovorijo, si recite: »Kljub vsemu se poskusimo pogovoriti z njim, saj to uspeva velikemu številu staršev.«
Otežena komunikacija
Starši se pogosto pritožujejo, da se njihov otrok v adolescenci noče pogovarjati z njimi. Dejstvo je, da imajo mladostniki večjo potrebo po zasebnosti kakor otroci.
Svetujemo vam:
Bodite pozorni, kaj rečete in kako to rečete. Kako začnete pogovor? Morda ste prehitro pripravljeni deliti nasvete? Ali se znate pogovarjati tako, da niste preveč kritični?
Dialog lahko začnete tako, da kaj pripomnite o konkretni in vsakdanji stvari, tako mu daste priložnost, da o tem pove kaj več. Pokažite mu svoje zanimanje. Če opazite, da se obotavlja, mu recite, da razumete njegovo zadrego.
Včasih pa težava ni nezaupanje med družinskimi člani, ampak to, da so tako zaposleni, da se nikoli ne utegnejo pogovoriti. Oglasite se v njihovi sobi, preden zaspi; saj to ni tako prepovedano, kot mislijo nekateri, seveda pa morate prej potrkati.
Ko se pojavijo konflikti
Komunikacija je odvisna od tega, kako mladostnikova protislovja in notranje konflikte obvladujeta sam mladostnik in njegova okolica. Zato potrebuje občutek, da zaradi njegovega nujnega razvoja ne bosta ogrožena zaupanje in varnost, ki ju je deležen v družinskem okolju. Strah pred izgubo ljubezni staršev je veliko večji, kot smo si pripravljeni priznati.
Prizadevati si je treba za medsebojno razumevanje. Ko se pojavi problem, je treba skupaj razmisliti o vseh vprašanjih in možnih rešitvah. To pomeni, da bi moral imeti vsak priložnost, da pove, kaj misli o problemu in kako se počuti. Toda treba se je izogibati besedam ali stavkom, ki bi drugega prizadeli.
Ne razumete me!
Le kateri starši niso kdaj doživeli, da jim je mladostnik zabrusil ta stavek in se potem zaprl v svojo sobo? S temi besedami izrazi potrebo po uveljavljanju in samostojnosti. Prepričan je, da se s pritoževanjem, da je nerazumljen, staršem lahko odtegne. S prekinitvijo dialoga pokaže, da želi ustvariti razumno razdaljo, ne da bi hkrati pretirano ogrozil vezi z najbližjo okolico, ki mu pomeni varnost. Starši in odrasli nasploh bi se morali zavedati, da je po eni strani za mladostnika dialog nujno potreben, po drugi strani pa čuti temeljno in nezavedno potrebo, če že ne po tem, da bi bil nerazumljen, pa vsaj po tem, da bi opozoril na svojo novo identiteto.
Kako ohranjamo ravnovesje
Komuniciranje bo toliko lažje, kolikor bodo tisti, ki komunicirajo, prilagodljivi in prožni. Če želimo, da odnos med starši in mladostnikom ne bi trpel, je treba poskrbeti, da drugi lahko izbira med pogovorom ali tišino. Za sprejemljivo srednjo pot med poplavo besed, ki bi zakrile bistvo, in molkom, s katerim bi drugega zanikovali, bi si morali prizadevati tako mladostniki kot starši. Vztrajanje pri moreči tišini ali, nasprotno, pri razpravljanju brez konca in kraja je znamenje tesnobe sogovornikov, prepričanih, da je treba vztrajati pri zgolj enem načinu komuniciranja, pa naj se zgodi kar koli.
Starši bi se morali obema skrajnostma izogibati in se sprijazniti, da je dialog z mladostnikom le redko zadovoljujoč, kljub temu pa bi morala dialog z njim ohranjati. Zaželeno je, da se s svojim zamislim in prepričanjem ne odpovesta, zaželeno je celo, da mladostnika seznanita z njimi, čeprav se morata zavedati, da v določenem obdobju adolescence njun otrok teh zamisli ne more sprejeti. Mladostnik namreč potrebuje zamisli, mnenja in teorije, ki jih zagovarjajo njegovi starši, saj mu pomagajo pri izoblikovanju svojih.
