Ana Kalin je v osnovi ekonomistka, a iskreno prizna, da nima pojma o ekonomiji: »Magisterij sem delala iz mednarodnih odnosov, in to v Izraelu. Študij v Izraelu je bila zelo zanimiva izkušnja, videla sem realno politiko od blizu. Magistrsko nalogo sem delala na temo beguncev in potem sem se počasi začela s to tematiko tudi resno ukvarjati. Dolgo sem delala na ministrstvu za zunanje zadeve, pri sodelovanju Slovenije z državami v razvoju. Zaradi očetove službe smo že tako veliko živeli v tujini, tako da so mi mednarodni odnosi in življenje v tujini blizu. V času prvega predsedovanja Slovenije EU sem bila kot slovenska predstavnica vključena v delo OZN v New Yorku in to je bila ponovno taka izkušnja politike v živo. Na primer ko se je sprejemala neka resolucija o migracijah, je bila prav Evropska unija, ki je vedno tako branila človekove pravice, zelo zadržana in previdna, da ja ne bi kakšen nezakonit migrant dobil kakšno pravico preveč. Mislim, da je prav ta izkušnja zelo vplivala tudi na mojo poklicno pot, da sem šla stran z ministrstva v nevladne organizacije. Trenutno delam na Forumu za enakopraven razvoj. Enakost spolov in migracije sta dve moji temi, s katerima se največ ukvarjam, se pa vedno bolj ukvarjam tudi z rasizmom in belim privilegijem. Seveda je tudi to močno povezano s tem, da smo postali drugačna družina,« se simpatično nasmeji Ana.
Posvojitev
Ana in njen mož sta pred petimi leti v Gani posvojila deklico. »Družina smo postali, ko je bila še čisto majhna. Ne vem, ali je to boljše ali slabše za otroka, a posvojitev je vedno travma in pusti določene posledice. Če je dojenček takoj po rojstvu ločen od biološke mame, je to zanj velik šok. Verjetno pa se bo otrok lažje navezal na posvojitelje, na »novo« mamo in očeta, če pride v družino, ko je še zelo majhen. Mislim pa, da se bomo vsi skupaj še veliko učili. Vsi pari, ki imamo posvojene otroke, se sproti učimo, saj ni kake močne podpore.«
Malo znanja in slaba podpora
Enkrat na leto starši, ki so posvojili otroke iz Afrike, organizirajo srečanje: »Število malo niha, saj vsako leto ne pridejo vsi. Trenutno je največ otrok posvojenih iz Gane, iz Gvineje Bissau, iz Liberije, zdaj jih je nekaj malega tudi iz Gambije, Etiopije in z Madagaskarja, morda še od kod. Posvojitev je v resnici zelo malo, tako domačih kot mednarodnih.«
Ana pravi, da je pri pisanju slikanice Nala izhajala iz lastne potrebe po tem: »Otroku je pametno hitro povedati, da je posvojen. Saj majhnemu otroku, ki še ne razume veliko, ne poveš vsega naenkrat, ampak počasi in preko zgodbic. Knjige se mi zdijo krasna stvar, da lahko nekaj poveš na lep način. Malo sem iskala slikanice v slovenščini, našla sem dve, a nobena mi ni bila preveč všeč. Tudi knjige v angleščini so bile vse napisane z vidika posvojiteljev, v stilu, vse življenje sem čakala, da bom postala mama, in končno je prišel dan, ko si prišla ti v naše življenje. Zelo so se mi zdele enostranske, posvojitev pa je v resnici zelo kompleksna stvar. Izhajala sem iz tega, kaj bi jaz potrebovala kot mama posvojiteljica, kaj bi otroku brala, ko ima dve, tri leta. Moji punčki je slikanica všeč in jo rada prebira. Mislim, da moja zgodbica ne pretirava v nobeno smer, želim povedati, da tako to je, da obstaja. Zato mislim, da je knjigica zelo primerna za vse vrtčevske otroke, da jim samo poveš, da tudi to obstaja, in jim malo odpreš še drug svet.«
Ana pravi, da je v vseh teh letih, ko se ukvarja z vprašanji, ki veliko ljudem niso najbolj ljuba, spoznala, da ne dosežeš veliko, če jih siliš z nekimi mnenji: »Zelo fino je že, če ti uspe odpreti pot, da začnejo ljudje razmišljati na drugačen način in o temah, ki jim gredo na živce. Mislim, da človek že tako, z majhnimi stvarmi, lahko veliko naredi. Pravljica je taka fina stvar, da lahko vsi starši in otroci začnejo razmišljati tudi o drugačnih, malce tujih stvareh.«
»Kako se človek pripravi na posvojitev? Mislim, da sta dve veliki razliki, kako se nas je večina pripravljala na posvojitev in kako bi se v resnici morali pripraviti. Meni se je zdelo, da več ko jaz vem, lažje bo otrok preživel vse travme in mirno živel. Mislim, da bi morale biti priprave na posvojitev bistveno daljše. Pravijo, da bi vsi, ki posvajajo otroka, ker sami ne morejo imeti otrok, morali vedeti, da posvojeni otrok ni nadomestilo za otroka, ki ga oni ne morejo imeti. Problem je, ker ti nihče ne pove teh stvari. Pač vsak gre čez določen postopek, sodeluje s centrom za socialno delo, s socialno delavko in psihologom, ampak oni nimajo kakega zelo poglobljenega znanja. Vsak, ki se odloči za posvojitev, bi moral vedeti veliko več - kako naj se pripravi, kaj ga dejansko čaka, posebno zdaj, ko je vedno več medrasnih posvojitev. Tukaj smo res popolnoma brez znanja ali po domače rečeno 'bosi',« je zelo iskrena Ana Kalin in poudarja, da bi morali starši imeti močno podporo, saj so tudi oni le ljudje: »Starši si sicer med seboj pomagamo, kolikor si lahko. Vsi, ki imamo posvojene otroke iz Gane, se tudi redno dobivamo, predvsem zaradi otrok, ki imajo podobno izkušnjo, ki je mi nimamo.« Seveda pa bi močno podporo morali imeti tudi posvojeni otroci.
Medrasne posvojitve v Sloveniji
O posvojitvi, identiteti in različnih vrstah drugačnosti oziroma različnosti, tudi rasni, smo se s hčerko začeli zelo zgodaj pogovarjati. Kljub temu da se v celoti zaveda barve svoje kože, me je, tedaj skoraj štiriletna, na počitnicah v Egiptu vprašala, zakaj so lokalci, ki so bili zelo temne polti, rjavi in ne beli, kot mi. Otroci, posvojeni iz držav Afrike, v Sloveniji nimajo veliko možnosti za identifikacijo. Črnih posvojencev je krepko manj kot sto, afriške diaspore iz različnih držav kontinenta in njihovih potomcev pa z nekaj domišljije največ petsto. Tudi knjig in risank z vsaj enim črnim junakom je v slovenščini zelo malo, pa tudi sicer jih v zahodnem svetu ni veliko.
»Ko je bila hčerka stara leto in pol, nas je neka ženska na ljubljanski tržnici vprašala, ali si želimo Evropo, polno črnuhov in muslimanov. Na pritrdilni odgovor je dvignila roko in z iztegnjeno dlanjo počasi spolzela po vratu, kot bi to storilo rezilo noža, in s tem jasno povedala, kaj bi se moralo pripetiti vsem nebelim ljudem v Evropi.«
