Kakšno je bilo za vas iztekajoče se leto?
Zelo lepo. Vanj sem vstopila s pripravami na tretji samostojni koncert, ki je bil marca v Poljčanah. S Slovenskim pozdravom smo odkrili kup lepih novih zgodb. Malo je bilo dopusta na morju, jesen pa je prinesla sodelovanje z Goranom Šarcem: zunaj je že duet z Wernerjem, moja samostojna skladba Metulji pa bo izšla v začetku novega leta. Obeležila sem tudi prvo obletnico poroke, pa Emin drugi rojstni dan. Leto je res hitro minilo, se pa zelo veselim leta 2020, ker vem, da prihajajo nove, lepe, velike zgodbe, z mislimi sem že v marcu, pri koncertu v Poljčanah - četrtem, zdaj se že malo upam spogledovati s to besedo, tradicionalnem.
Si postavite novoletne zaobljube?
Ne, nisem tak človek. Samo enkrat v življenju sem si dala novoletno zaobljubo, leta 2015, in sicer, da bom pretekla štiri desetkilometrske proge na naših maratonih. To se mi je takrat zdelo nepojmljivo, zato sem se te zaobljube zelo trdo oprijela in pridno trenirala. Odtekla sem Kraški maraton in Radence ter se prijavila na 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu, a sem si potem med treningom zlomila prst na nogi in ugotovila, da očitno svoje novoletne zaobljube vzamem preveč resno. In jih ne delam več. Grem v novo leto predvsem z dobrimi vrednotami: poštenostjo, iskrenostjo, skromnostjo, glavna pa je družina. Odkar sem mama in žena, sem se izpopolnila znotraj sebe in ustvarila drugačen pogled na svet, ljudi in delo z ljudmi. Vsako novo leto mi odpira nova vprašanja, zapre kakšne stare velike zgodbe in prinese velike nove. Nikoli ne veš, kaj te čaka, vsak dan je novo presenečenje. Sicer tudi poučujem petje v Celju in Poljčanah in veliko delam z otroki, tako da bom v novem letu ves čas razpeta med »mojimi« otroki, oboževalci in gledalci. Vedno bolj dojemam, da je to moje poslanstvo. Zelo rada imam glasbo, televizijo, oder, delo z ljudmi, to me polni. Vsak dan sem pripravljena nekaj narediti in nekam iti.
Pri delu, ki ga opravljate, ima veliko vlogo tudi družina, kajne?
Res je, vse se da le ob podpori družine. Če mož ne bi videl žara v mojih očeh, ne bi imela njegove podpore in ne bi mogla tega delati. In hvala bogu imam zlato taščo in starše, da nama lahko pomagajo pri čuvanju Eme. Moram pa priznati, da odkar sem mama, sem se naučila telefon dati tudi na stran. Se opravičujem vsem, ki se jim kdaj nisem oglasila na telefon ali odpisala. Ema raste in se razvija, vsak dan se zgodi kaj novega, vidim, kako me potrebuje in kako jaz potrebujem njo. Ugotavljam, da je ona največji učitelj v mojem življenju - poleg moža.
Kaj vas je hči naučila?
Vrniti se k svojemu bistvu. Da sem znotraj sebe spet našla malo Darjo, ki se je sposobna brez omejitve časa in zunanjih dejavnikov kjerkoli igrati na kakršenkoli način. Nisem stereotipno stroga mama, ampak se skušam postaviti v njeno kožo. Naučila me je tudi izbirati besede in tvoriti bolj razumljive stavke, pa tudi biti odločnejša. In da ni nič hudega, če človek v življenju pade - saj moraš, da se iz tega učiš. Pa še to me je naučila, da je kdaj treba iti tudi na prvo žogo, zaupati instinktom in sebi. Otrok je kot neko drugo vesolje, ki v tvoj red vnese nekaj novega.
Kaj pa so vas naučili vaši učenci v šoli petja?
To, da pri osmih letih človek že razmišlja s svojo glavo ter kako odprti in samosvoji smo lahko ljudje.
Vzgoja otroka je tudi velika odgovornost, kajne?
Je, ampak kot starš se tega niti ne zavedaš, ker ti je prirojena, ne čutiš je kot obveze. Ko rodiš, se ti vklopi instinkt, mati narava ti da, da znaš poskrbeti za svojega otroka. Samo slediti moraš instinktu in poslušati sebe in otroka.
Zaupate svojim instinktom?
Ja! Se mi zdi, da moj notranji glas vedno boljše dela. Zaupam si. In možu, tudi on ima odličen občutek za stvari in še bolj za ljudi. Veliko me je naučil, med drugim tudi to, kako bolje razumeti ljudi in kako postaviti mejo. Da je razvil ta občutek, je zagotovo pripomoglo njegovo delo z ljudmi v fizioterapiji in v športu.
Kakšno popotnico v svet želite dati Emi?
Želim si, da bi imela veliko veselje do življenja, da bi bila sposobna stvari sprejemati z odprtim srcem in rokami. Da bi bila strpna in da bi ji bila družina vrednota. Upam, da bo sledila srcu, da se bo znala poslušati in da se bo usmerjala na pot, ki si jo bo sama želela. Želim si, da bi jo vzgojila v samozavestno in samozadostno osebo.
Kaj vam pomenijo božično-novoletni prazniki?
Izhajam iz zelo tradicionalne družine, pri starših še vedno postavimo smrečico 24. decembra in jo podremo 6. januarja. Pri nas doma pa jo imamo malce prej. Zdaj, ko je Ema že malce večja, je super, ker lahko sodeluje in smrečico okrasi po svoje. Prazniki so zame sicer precej obarvani z delom, a skušamo z družino vsaj tiste res praznične dni preživeti skupaj, se družimo, klepetamo, se smejimo, gledamo stare fotografije, pripovedujemo zgodbe itd. Tradicionalno smo na božični večer na večerji pri mojih starših, na božični dan smo na kosilu pri Alenovih starših, podobno je tudi na silvestrovo in novoletni dan. Zame je smisel teh praznikov v druženju in spoštovanju tradicionalnih vrednot, ki so značilne za naše okolje. In rada obdarujem in sprejemam darila.
Za praznike greste na kosilo k staršem in tašči, vi ne kuhate?
Kuham, kuham! Moji jedci pravijo, da celo kuham zelo dobro! Mama in oče sta me naučila tako dobro kuhati. Doma smo imeli kmetijo in zidali smo hišo, starša in brat so delali zunaj, jaz pa sem jim že pri desetih letih kuhala kosila. Pri enajstih letih sem prvič spekla kruh, čisto sama, medtem ko je bila mama v službi. Ko imam čas, še danes zelo rada kuham. In mož se prav nič ne pritožuje! (smeh)
Pečete tudi potico?
Seveda, kakšno bi raje: orehovo ali biskvitno? Včasih sva jo za božič z mamo vedno pekli skupaj, zdaj pa jo speče ona sama, priznam. In je vrhunska. Jaz pa jo spečem za veliko noč.
Ema že kaj kuha z vami?
Lani, ko Ema še ni imela niti eno leto, sem potico pekla z njo v nosilki. Jaz sem delala, ona je pa dremala zraven. Zdaj ima svojo malo otroško kuhinjo in zelo uživa - smo že prišli do igre vlog, je kuharica, zdravnica itd. Kdaj skupaj spečeva kakšne mafine ali kekse - seveda je vsak kos drugačne oblike, ampak je pa iz srca.
Kje boste na silvestrovo?
Trenutno imam v načrtu, da bom doma z družino. Bom pa v novo leto vstopila tudi na TV Slovenija v okviru Silvestrskega pozdrava.
Oddajo ste posneli v začetku decembra, torej boste dvakrat vstopili v novo leto?
(smeh) Tako je! December je tako ali tako poln »žurk«, jaz pa imam zabave in druženja rada. Že iz najstniških dni sem znana kot človek, ki se rad druži, odigra kakšno družabno igro, ima »pižama party«, zabavo … Takšna pač sem. In zelo rada plešem.
Otrok vas ni zresnil?
Saj to ne pomeni, da nisi resen. Imeti otroka je skrajno resno. A pomembno je, da znaš vključiti vse spektre življenja. Če se preveč osredotočaš le na enega, postaneš zagrenjen. Moraš se znati tudi sprostiti. Jaz se ob družini, knjigah, plesu …
Menda je Ema podedovala vašo ljubezen do glasbe?
Zelo rada poje in presenetljivo hitro si zapomni pesem. Nekoč je bila zraven, ko sem enega od učencev učila pesem Mamica je kakor zarja - po eni uri je tudi ona znala zapeti prvo kitico in refren. Zapomni si prav vsako pesmico. Všeč mi je, da so ji zelo blizu slovenske ljudske pesmi. Zaslug si ravno ne pripisujem v celoti, saj menim, da imajo vsi otroci ta glasbeni občutek, to jim je položeno v zibelko. Vsi se rodijo z malo posluha, potem pa se znotraj okolja oblikujejo naprej. Okolje, v katerem otrok odrašča, je zelo pomembno. Pri nas je pač mama glasbenica, oče športnik, kdo ve, kaj bo Ema. Ima pa res rada glasbo, rada poje in pleše.
Bo počasi čas za bratca ali sestrico?
Uh, ne razmišljava še o tem. Ko bo, če bo vesolje dalo, bo. Načrtujeva pa trenutno še ne. Rada bi bila osredotočena na Emine prve najpomembnejše korake v življenju, če nas bo nekoč bog blagoslovil še z enim otrokom, pa si želim, da bi ga vsi trije vzgajali skupaj.
Bi radi imeli dva otroka?
Jaz bi jih imela pet! Ampak potem bi morala imeti poklic mama. Zelo spoštujem tiste, ki imajo velike družine, meni je to všeč. Ampak pet jih zagotovo ne bom imela. (smeh) Tudi če bo samo Ema, je krasno in sem hvaležna. Bo, kot bo.
Trenutno se spet bolj osredotočate na glasbeno kariero?
Priznam, da kar precej. Zadnja tri leta je v mojem življenju glasba zelo prisotna. Pred tremi leti sem pričela ustvarjati zabavno glasbo, posnela prvo zabavno glasbo Kako pogreša te srce, kmalu zatem se je začelo sodelovanje z Bojanom Šerugo, ki mi je ustvaril prvenec, album z naslovom Luštno bo!, leto 2019 pa mi je v življenje prineslo Gorana Šarca, ki je eden tistih, ki je oral ledino in ustvaril temelje slovenske zabavne glasbe. Hvaležna sem, da je v meni prepoznal ljubezen do zvena zabavne glasbe in po nekajletnem glasbenem premoru dobil navdih ter spisal pesem Metulji, pesem, ki jo bom med poslušalce poslala ob vstopu v novo leto. Poglejte, kar roke se mi tresejo od strahospoštovanja do njega! Ob njem sem znova postala mala učenka, ki se lahko uči od največjega, spet sem spužva, ki srka vse, kar dobi - vzamem, premislim, se učim in dodam svojo noto. Goran je ustvaril tudi pesem Samo sebe imava ter k sodelovanju povabil naju z Wernerjem. Zgodil se je tak »božji dotik«, temu pravim jaz: pesem je takoj zazvenela v najinih srcih. Ko sva jo prvič skupaj zapela, čisto neobvezujoče, na kavi, se je zgodil ta neverjetni občutek, kot da sva naenkrat v prostoru samo midva, dobila sva kurjo polt in takoj vedela, da je to to.
O čem govori pesem Metulji?
To je zelo osebna pesem, besedilo ni na prvo žogo, govori pa o čustvih. Radi rečemo, da imaš metuljčke v trebuhu, ko se zaljubiš, potem pa z ljubeznijo ti metulji počasi odletijo in včasih jih je treba zopet zbuditi, da ti pomagajo poleteti čez kakšno oviro.
Glasba so za vas emocije?
Glasba je ena sama emocija! V meni lahko glasba naredi več kot marsikaj drugega. Ob njej se lahko razjočem, skačem do neba, plešem, meditiram … Glasba je nadnaraven pojav, ki ga je težko opisati: ko slišiš pesem, lahko nate deluje na več načinov - lahko izvabi spomine, te razjezi, razvedri, pomiri, znervira itd., a ko izzveni, je ni več. Je nevidna, fizično neoprijemljiva, a ima možnost fizičnega vpliva na telo. Noro! Nima volumna, mase, le valovno dolžino, skozi katero jo slišiš, ima pa tako moč, da vpliva na naše emocije.
Nekaj magije v življenju pa mora biti!
Res je, je pa dobro, da te ta magija spravlja v negotovo stanje, ki ti daje adrenalin za nekaj novega. Po naravi sem sicer zelo fizikalno naravnan človek. Smešen spomin ali primer: ko sem se v srednjo šolo vozila z vlakom, sem gledala vodo na oknih in se spraševala, s kakšno silo zaviramo, zakaj se voda, ujeta v premalo zatesnjenem oknu, dvigne do točno te višine, zakaj gre v drugo stran, ko pospeši itd. Zakaj je tako?
Zakaj potem niste študirali fizike?
Dobro vprašanje, fiziko sem imela zelo rada, študirat pa je nisem šla samo zato, ker so takrat Univerzo v Mariboru razdelili na Fakulteto za naravoslovje in matematiko, Filozofsko in Pedagoško fakulteto. Na maturi sem delala geografijo in fiziko, ker sem mislila to dvoje študirati, a prva mi je bila geografija, ta je bila na Filozofski, fizika pa na FNM, tako da fizike nisem mogla vzeti zraven in sem potem slovenščino.
Vam je kdaj žal?
Iskreno? Mislim, da ja, ker se mi zdi, da bi me tisti študij malo bolj pritegnil, zdaj pa še kar nisem diplomirala. Čeprav mi je slovenščina v moji službi zelo prav prišla. Ampak saj pri devetnajstih letih ne veš, kaj bo iz tebe nastalo čez deset, petnajst let. Čeprav se je moja življenjska pot vedno vrtela okoli glasbe, sem se že takrat zavedala, da je glas lahko minljiv, in sem zato želela študirati malo bolj varno varianto.
Kako daleč ste od diplome?
Manjka mi nekaj izpitov, za diplomsko nalogo pa imam že narejeno dispozicijo. To je kamen, ki mi leži na duši in srcu, a ga bom odpravila! Upam, da v 2020. Pred drugim otrokom bo zagotovo! (smeh)
Vaša največja želja za leto 2020?
Iskreno si želim, da bi ljudje v sočloveku videli dobre stvari. Druge moje želje pa so zelo klišejske: zdravje, sreča, veselje v družini. In želim si, da naša ožja in širša družina ostane takšna, kot je ta trenutek: polna zdravja, veselja, smeha in glasbe.
