Ella se je specializirala za neandertalca in išče njegove fosile v jamah Iraka, Sirije, Jemna in Gorskega Karabaha, torej v nevarnih, nestabilnih deželah, saj so te še precej neraziskane in bi lahko veliko prispevale k znanosti. O neandertalcih je govorila tudi v svojem prvem dokumentarcu, ki ga je posnela za BBC, tokrat pa se je za dokumentarec Vikinške bojevnice, ki bo premierno prikazan v nedeljo, 22. decembra, na National Geographicu, posvetila obdobju Vikingov, saj je želela svetu povedati, da so bile tudi vikinške ženske bojevnice. »Čeprav smo to dokazali, se nekateri ljudje s tem dejstvom še kar ne morejo sprijazniti,« pravi pustolovska znanstvenica jemensko-sirskega porekla, ki smo jo poklicali v London.
Zakaj nekateri nočejo priznati, da so bile tudi vikinške ženske bojevnice?
Ne vem, zakaj tako nasprotujejo tej ideji, če pa imamo toliko dokazov, ki to potrjujejo. Največji je ta, da se je izkazalo, da je v najbolj slavnem grobu vikinškega bojevnika v resnici ženska. Tega si nismo kar izmislili. In odkrivamo vedno več dokazov, da so bile vikinške ženske bojevnice. Ne vem, zakaj nekateri temu tako nasprotujejo - bi rekla, da so malo pristranski, celo seksistični.
Zakaj je za vas osebno pomembno, da to dokažete?
Sem znanstvenica, akademičarka, arheologinja, če pred mano položijo dokaze, jih ne morem kar ignorirati ali jih zanikati. To ni znanost. Sem pa tudi ženska raziskovalka, podajam se v politično nestabilne in sovražne kraje, kar veliko ljudi preseneti. Ampak to je moje življenje, zakaj vas tako preseneča, da lahko ženska počne kaj takega? Zakaj je to čudno? Zaradi tega si tudi želim dokazati, da so obstajale vikinške bojevnice. Zakaj ne bi bile ženske že od nekdaj močne, bojevite in ob boku moških? Zakaj recimo nikoli ne rečemo: ali ne bi bilo čudno, če jih ne bi bilo?
Zakaj je čudno, da se ženska podaja na ekspedicije v nevarne kraje?
Na splošno so ljudje presenečeni, ko slišijo za ženske raziskovalke, tega niso vajeni. Večina arheologov v zgodovini je moških, zdaj pa na to področje vstopa tudi vedno več žensk. Smo leta 2019, ženske se vedno bolj uveljavljamo na vseh področjih, močna so ženska gibanja itd., tako da ni čudno, da smo šele zdaj začeli ugotavljati, da so obstajale tudi vikinške bojevnice, morda jih je nekje tam pod zemljo še več, samo nismo jih še odkrili.
Kakšne so bile vikinške bojevnice?
Če pogledam dokaze, bi rekla, da so bile smrtonosne. Jaz si že ne bi želela srečati kakšne od njih. (smeh) Res! Bi si vi želeli srečati nekoga, ki je bil pokopan s sekiro, mečem, bojevniškim nožem, petindvajsetimi puščicami, ki so lahko prebile oklep, dvema sulicama, ščitom? Žal mi je, ampak jaz bi se takšni osebi izognila. (smeh)
Jaz pa bi si takšno osebo, sploh v tistih surovih časih, želela za prijateljico!
(smeh) Ja, če bi bila moja prijateljica, bi bilo to super. Arheološki artefakti pričajo, da so bile vikinške bojevnice brutalne. V oddaji ugotavljamo tudi, kako so se borile, kakšne tehnike so uporabljale, glede na to, da so bile načeloma manjše od moških. Ena od bojevnic je bila, po odkritjih sodeč, morda spretna lokostrelka na konju, kar je zelo smiselno, in poveljnica - torej so tudi ženske lahko dosegale visoke vojaške položaje. Druge pa so imele sekire, kar nakazuje boj človeka s človekom. Z veliko zanimivimi stvarmi se poigravamo v oddaji.
Nekatera njihova orožja ste preizkusili tudi sami. So potrebovale veliko spretnosti?
Zelo so morale biti spretne. Sekire in noži so bili zelo ostri, vsa njihova orožja so bila smrtonosna, zato so morale znati dobro ravnati z njimi. Jaz nisem izurjena ubijalka, pa sem kar dobro zasekala s sekiro, izurjena ženska pa je lahko z njo povzročila res veliko škode.
Vi ste sicer specializirani za neandertalsko dobo, kako ste potem »pristali« v vikinški dobi?
Res sem se osredotočila na neandertalce, zato vikinško obdobje ni moja prioriteta, vendar sem pa arheologinja, in ko sem slišala za to okostje iz groba vikinškega bojevnika, ki se je po dolgih letih izkazalo za ženske ostanke, me je to zelo pritegnilo. Ta zmešnjava se me je tudi osebno dotaknila, ker sem kot ženska namreč večkrat slišala, da ženske ne morejo biti raziskovalke. Zelo tipično se mi je torej zdelo, da nihče prej ni pomislil, da bi tudi vikinške ženske lahko bile bojevnice. Dovolj imam tega!
Se vam je zdaj prikupila tudi vikinška era?
Ja, to je bilo zelo zanimivo obdobje. V oddaji sem predelala veliko zanimivih vikinških zgodb, s katerimi se zdaj naprej ukvarjajo drugi strokovnjaki. Kar nekaj novih stvari smo odkrili pred kamero, kar ni ravno pogosto. Ena najbolj šokantnih stvari, ki smo jih odkrili, ko so kamere dejansko tekle, je bila velika udrtina na eni od lobanj v muzeju. Očitno je ta oseba dobila močan udarec v čelo, in to so morda prvi odkriti ostanki vikinške bojevnice z bojno rano. Če to ni neverjetno! Pravzaprav že kar noro: ta lobanja je že sto let postavljena na ogled javnosti, pa še nihče prej ni opazil te velike udrtine, ki pomeni ogromno poškodbo čela. In ta ženska je bila pokopana skupaj z bojnim orožjem - seštejte to dvoje in dobite očitno. Kako to, da tega še nihče ni opazil?
Kot raziskovalka izkopavate grobove v nevarnih, odročnih krajih, iščete fosile v jamah itd. Je vaše življenje razburljivo kot v filmih o Indiani Jonesu?
Nekaj takega rada povem ljudem, čeprav v resnici ni čisto tako. Velik privilegij je, da lahko vse to počnem, res imam srečo, je pa to tudi zelo stresno in utrujajoče delo. Vedno je tu vprašanje varnosti, treba je razmišljati, kako zagotoviti čim večjo varnost zase in za ekipo. Res se na koncu izplača, ampak o, moj bog, koliko dela je potrebnega! Koliko lažje bi bilo izkopavati na primer v Španiji. Ampak jaz iščem grobove na neraziskanih območjih, ne kopljem po Španiji - pa seveda nimam nič proti njej, to je čudovita država. Ampak tam, kamor jaz odhajam, je veliko bolj zabavno. (smeh)
Ko ste ravno omenili zabavo: ste tudi stand up komičarka. Kako to?
To zabavno plat res potrebujem. Kot raziskovalka sem ves čas pod stresom, včasih se znajdem v nevarnosti, veliko je dela itd., zato je komedija zame kot ventil, nekaj, s čimer ostanem prisebna. Na vojnem območju je dobro, če ohraniš smisel za humor - samo to bom rekla. (smeh) In skozi humor veliko lažje znanost približam ljudem.
Kako pa se stand up povezuje z arheologijo?
Če sem čisto iskrena, sploh nimata povezav. (smeh) Saj je fino, če znaš o arheologiji pripovedovati na zabaven način, ne bi pa rekla, da sta povezana še kako drugače. To je pač nekaj, kar potrebujem, čeprav mi humor lahko včasih tudi pomaga v teh brutalnih krajih, kjer izkopavam. Ampak veste kaj? Arheologija je smešna, če dobro pomislim. Plazim se pod zemljo in rijem po blatu. Moja mama pravi: »Imam hčer z doktoratom, ki pa je ves čas umazana in prekrita s prahom. Želi brskati po jamah. Mi lahko poveste, kaj se je zgodilo z njo?« (smeh) Moja mama je zelo tradicionalna Arabka in tega sploh ne razume. »Toliko časa si hodila v šolo, da lahko zdaj brskaš po zemlji?«
Študirali ste tudi film, vaš mentor je bil Andy Serkis, s katerim ste nato za BBC ustvarili dokumentarno oddajo Neandertalci: Spoznajte svoje prednike.
Res je, filmska umetnost me zelo zanima, ampak bolj sem si želela biti za kamero kot pred njo. Vendar če sem poštena, nisem prav dobra režiserka. Pa so mi rekli: »Poglej, si arheologinja, raziskovalka in komičarka - ne bi raje poskusila pred kamero?« Dolgo sem bila proti, a sem se na koncu vdala. In sem vesela, da sem se, ker je razburljivo in ker sem doživela in videla stvari, ki jih sicer ne bi. Pa seveda tudi zato, ker lahko ljudem posredujem res pomembne zgodbe.
