Karpatos sem pred leti obiskal za nekaj dni in bil prepričan, da ga imam v malem prstu. Majhen in tudi sicer eden bolj odročnih otokov v Egejskem morju, kot pravijo otočani, nemalokrat prepričani, da so prav zato tako vročekrvni, borbeni in predvsem ambiciozni, pa je svoj pravi obraz pokazal šele ob drugem, nekajtedenskem obisku. Pravzaprav je postalo jasno, da na otoku vlada matriarhat, politično-socialna ureditev skupnosti, kjer je najvišja in predvsem zelo diskretna oblast v rokah deklet, žena, mater. Pogovarjal sem se s tremi močnimi ženskami, ki so svoje poslanstvo in posledično srečo na koncu našle prav na tem grškem biseru.
Popi Vitorouli, 32 let
hotelirka
O njej so pisale vse pomembnejše revije za življenjski slog, denimo Vanity Fair, UK Times, Marco Polo Travel Magazine, številni blogarji, vplivneži tudi zato, ker si je, še preden je dopolnila 30 let, upala z lastnimi rokami in nekaj očetove pomoči na smaragdni plaži v Amoopiju postaviti šest luksuznih vil in jih opremiti po lastnem navdihu. Z zunanjimi bazeni in omamno dišečimi začimbnicami in dišavnicami. Seveda se je zgledovala po mediteranski arhitekturi, zdaj jo je zaneslo v špansko Andaluzijo, na Južno Portugalsko, zdaj v stare grške čase, ko so bile ročno pletene zavese domena bogatejših družin.
Izbrala Grčijo namesto ZDA
Rodila se je sicer v New Jerseyju, ima ameriško in grško državljanstvo, a je njen oče hitro opazil, da čez lužo ni ravno prijetno odraščati. Ko je imela osem let, so se preselili v Atene, ker je imel ustaljenih urnikov in robotiziranih poslovnih procesov vrh glave, redkokdaj je sijalo sonce. A tudi Atene so mladi družini počasi začele presedati, Atenčani so postali objestni, še zlasti na cesti, vse več je bilo čutiti jeze, nezadovoljstva in hkrati občutkov superiornosti. Starša sta udarila po mizi in se odločila za vrnitev na otok, kjer sta imela lepo otroštvo, ki se je prehitro končalo z iskanjem dela v obljubljeni deželi.
Živi iz dneva v dan
Ne sledi trendom, postavlja svoje, ko potrebuje nakupovalni odklop, odleti v New York in Miami, kjer ima prijatelje, nima posebnih urnikov, s svojimi gosti, ki se k njej vračajo tudi zaradi sproščenega vzdušja in predvsem nevsiljive komunikacije, recepcijo je namreč prečrtala že, ko je videla arhitekturne skice, rada preživlja svoj prosti čas. Zase pravi, in tako ji na žalost pravijo tudi drugi, da je posebna, drugačna, odklopljena, nemalokrat je slišala, da je črna ovca družine, čeprav jo vsi njeni obožujejo, a prav to je tisto, kar jo sili v ospredje, v središče pozornosti, ki ga sovraži. Brez oglaševanja se k njej zgrinjajo ljudje z vseh vetrov; iz Južnoafriške republike, ZDA, Avstralije, Bližnjega vzhoda, Kitajske, Evrope, celo iz Slovenije. Ste vedeli, da je nad njo navdušena tudi naša slovenska kuharska mojstrica Ana Roš, menda se bo vrnila. »Bila je tako zelo preprosta, prijetna, umirjena, a vedela sem, da je nekaj posebnega. Lepo mi je bilo v njeni družbi. Presenetilo me je tudi, kako zavzeto se je trudila kuhati zdrave obroke za svoja otroka. Predana mati in pol ter ženska mestu!« Trenutno je Popi samska, in čeprav bi jo sorodniki najraje poročili z otočanom ali vsaj z Grkom, se ne misli podrejati strogi tradiciji, ampak bo, tako kot vedno in vihrava, kot je, poslušala srce. Če bi lahko živela kjerkoli na svetu, bi izbrala Karpatos. In če ga ne bi bilo? Potem bi izbrala drugi najlepši otok v Grčiji, Tinos!
Irene Papoutsakis Rozakis, 56 let
turistična vodnica po Cerkvi device Marije v Menetesu in oskrbnica Etnografskega muzeje Menetes
Spoznal sem jo v Menetesu, eni najbolj slikovitih vasic na Karpatosu, z močnim glasom me je ustavila pred tamkajšnjo cerkvijo z ikono device Marije, ki naj bi delala čudeže in kamor ljudje iz dneva prihajajo s prošnjo po ozdravitvi. Delovala je samozavestno, takoj je dala jasno vedeti, da v cerkvi fotografiranje ni dovoljeno, če sem iskren, sem se je malce ustrašil.
Mehko srce za odločno žensko
A nekaj mi je govorilo, da je za to odločno žensko mehka sredica, in nisem se uštel. Nekaj dni pozneje sem znova obiskal Menetes, v lokalni taverni sem vprašal, ali jo poznajo, in še preden sem zaključil svojo misel, da bi jo rad povabil na pogovor o njenem življenju, je prisedla in z veseljem spregovorila o svoji usodi. Ni jih še dopolnila 17, ko je tako kot večina prebivalcev Karpatosa po 2. svetovni vojni odšla v ZDA in tam poskušala preživeti. Bila je brez prebite pare, angleško se je učila ob večerih, ko ni iskala službe in ko ji jo je vendarle uspelo najti, ji je odleglo, saj je bilo treba prodajati »le« hotdoge in pomfrit. Počasi, a vztrajno je začela opravljati tudi druge posle, se začela vzpenjati po družbeni lestvici, spoznala moža, se poročila in rodila sina in dve hčerki. Družinici na začetku ni bilo hudega, seveda so hrepeneli po vrnitvi na Karpatos, sploh ker je takrat že imel elektriko in tekočo vodo, a prav zelo se jim ni mudilo, vse dokler ni postalo jasno, da je mož odvisen od iger na srečo in da bo srečo treba poiskati drugje. Znova je ostala brez prebite pare, znova delala vse, da bi preživela sebe in svoje potomce.
Hvaležna, da se je dobro izšlo
Spominja se, da je bila čistilka, delala je v pekarni, v gostinstvu, vlagala v izobrazbo otrok in se sama vseskozi učila tujih jezikov. Danes govori italijansko, špansko in angleško, je turistična vodnica po Cerkvi device Marije in oskrbnica Etnografskega muzeja Menetes v kraju z 38 cerkvami, kjer se je rodila in spoznala novega moža, ustvarila nov, človeka vreden dom. Otroci so ostali v ZDA, domov se vračajo vsako poletje, imajo prijaznejše življenje, kot je bilo njeno, in predvsem predano mamo, ki bo zdaj zdaj drugič postala babica in priložnostna varuška. In ne, prostega časa ne preživlja vseskozi v Ameriki, zime najraje preživlja na Kreti, kjer z možem v njegovem nasadu obirata olive in izdelujeta olivno olje. Hvaležna je, da se je dobro izšlo in ne mine dan, da se za vse darove in življenje ne bi zahvalila ikoni Agia Panagia.
Stacey-Anne Zahariadis, 51 let
kuhinjska virtuozinja in lastnica suši restavracije Stacey's Yum-me Kitchen
Danes lastnica suši restavracije je odraščala v Cape Townu v času, ko so bile vse obupne razsežnosti apartheida na vrhuncu. A diskriminatornemu vedenju je pogosto pokazala sredinec in bila zato nemalokrat kaznovana, tudi izključena iz šole. Ni se pustila motiti, vedela je, da se bori za človeštvo, in ne za nadvlado arijske rase.
Afričanka, ki je našla dom
Mamin drugi mož, njen očim, s katerim se je izvrstno razumela, je bil Grk, doma z Rodosa, in še preden se je odločila, da bo šolanje vendarle nadaljevala, je pripravila velikanski rdeč nahrbtnik in odpotovala v Evropo. Najprej na Rodos. Ravno se je bila dobro izkrcala iz letala, že je videla svojega moža, dolgolasega, mirnega, vase zaverovanega lepotca, ki je spominjal na apostole iz kultnega filma Jezus iz Nazareta. Seveda stvari niso šle tako gladko, kot si je zamislila, zato je na Rodosu vztrajala dlje od načrtovanega, šlo je celo tako daleč, da si je poiskala zaposlitev in ga v času, ko še ni bilo pametnih telefonov, kaj šele interneta, vseeno čakala, upala na ponovno srečanje. Po nekaj službah, priložnostnih delih, je za takrat najbolj znano rodoško diskoteko začela deliti letake in šele po nekaj tednih ugotovila, da je tam najboljši DJ Tsambikos, torej njen apostol. Ni se preveč ukvarjal s svetlolasim dekličem, ni je ogovarjal, vse dokler se zanjo ni začel zanimati njegov prijatelj, ki ga je prosil, ali jo lahko vpraša, kaj pije. Bila je v šoku, ogovarjal jo je princ, ki jo je želel povezati z žabcem ob točilnem pultu. In seveda je pijačo zavrnila. Vseeno je pogovor s Tsambikosom stekel. Od takrat je minilo 30 let, srečno sta poročena, celo dvakrat, nemogoče je bilo v Cape Town pripeljati vse njegove sorodnike in v Grčijo vse njene. Imata odraslo hčer, ki študira v ZDA.
Naredila prvi kapučino na otoku
Z Rodosa sta se kmalu po poroki preselila na Karpatos, na otok, kjer naj bi preživela le nekaj sproščenih dni in takrat še ni slišal za turizem. Skupaj z naprednimi domačini sta ga pomagala razvijati. Imela sta prvi avtomat za kavo, naredila sta prvi kapučino na otoku, lokalne gostince seznanila z mešanjem koktajlov, odprla prvo trgovinico s spominki, restavracijo na plaži in nazadnje na otok prinesla še vonj po Japonski, suši v Pigadii gre za med. Grško govori tekoče, čeprav je že skoraj obupala, hvaležna je za vsak dan na Karpatosu, čeprav se je tu zaradi službe mož moral odpovedati svoji grivi, v katero se je zaljubila na prvi pogled. Počuti se sprejeto, dobrodošlo in vsaj toliko, kot je Južnoafričanka, je tudi Grkinja, ki je svojo s soncem obsijano hiško pred kratkim postavila na strmem bregu Pigadie. Nikamor več ne gre.
ZAKAJ LJUBITI KARPATOS?
Zaradi težkih in dramatičnih zgodb domačinov, ki imajo srečne, skoraj hollywoodske konce in njihove iskrene gostoljubnosti. Prijaznost namreč ni domena vseh grških otokov.
Ker na Karpatosu dobro jutro (kalimera, op. a.) traja najmanj do 15. ure.
Zaradi osupljivih vršacev in gorskih vasic na previsih, kjer se čas ni ustavil, še vedno teče počasi, kot pred stoletjem ali dvema.
Radi ga imamo še zato, ker je tudi v najvišji poletni sezoni mogoče najti osupljive, osamele, neobljudene plaže, kjer imaš občutek, da bo ali že je vse v najlepšem redu.
Zaradi preproste, mediteranske kuhinje ostarelih nasmejanih ženičk, svežih rib, ki so jih tik pred peko iz morja potegnili njihovi zaspani možje s pipami, paradižnikov, ki imajo okus po paradižnikih, sočnih špinačnih pit, polnomastne fete z origanom in domačega olivnega olja, ki ga tu pridelujejo v kilogramih, in ne litrih.
