Tako se je rodila njena junakinja Hetty Feather, o kateri je pisala v številnih knjigah, doživela pa je tudi televizijsko različico, ki na TV3 prihaja 29. novembra. Na sporedu bosta dve epizodi, prva ob 22. uri in druga pol ure pozneje. Naslovno vlogo je odigrala Isabel Clifton.
To ji sploh ni bilo težko, saj je Isabel med tremi najljubšimi zgodovinskimi obdobji poleg rimskega in srednjeveškega prav viktorijansko. Mladi igralki je bila trdoživa Hetty zelo pri srcu: »Všeč mi je, ker ji je mar dobrobit drugih, ker se nikoli ne ustavi, ko si zada cilj, in želi vsem pomagati. Predvsem pa mi je všeč, kako zelo rada ima svojega brata Gideona, za katerega bi storila vse. To je zgodba o izgubi in upanju, nepričakovano obarvana s humorjem.« Na vlogo se sicer ni posebej pripravljala oziroma raziskovala, se je pa sproti čudila, kako drugače so živeli takrat, ko niso imeli različnih naprav in pripomočkov, brez katerih si danes življenja sploh ne predstavljamo.
Jacqueline je nad njeno upodobitvijo navdušena, česar je bila Isabel zelo vesela, ker je avtorica večkrat povedala, da je Hetty njen najljubši knjižni lik. Kot dodaja pisateljica: »Obiskala sem snemanje in se preprosto čudila, ko sem gledala, kako so moji liki oživeli. Prav zabavno je bilo, ko sem šla na kosilo s Polly Allen, ki igra Sheilo. Tako prijazno, nežno dekle je, da potem sploh nisem mogla verjeti, kako grozna je pred kamero. Prav tako je neverjetna preobrazba Eve Pope v vodjo bolnišnice. Ko sem jo srečala zasebno, je sploh nisem prepoznala! Še posebej pa me je zanimalo, kakšen bo Hettyjin brat Gideon, in Dasharn Anderson, ki ga igra, me je resnično prijetno presenetil.« Hettyjino usodo bralci spremljajo skozi več knjig. Kot upa Jacqueline, jo bomo lahko spremljali tudi v novih sezonah serije: »Hetty je imela veliko načrtov, kaj bo počela v življenju. Mednje zagotovo ni sodilo bivanje v bolnišnici za zapuščene otroke. V romanih se ji zgodi mnogi stvari: po nekem zelo žalostnem dogodku dela kot sirena na karnevalu, najde očeta, se pridruži cirkusu in postane glasbena zvezda.«
Ekipa za kamero se je sijajno ujela in v času, ko so posedali in čakali na nov prizor, so radi igrali monopoli. To je Isabelina najljubša igra, ki bi jo s seboj vzela celo na samotni otok, sicer pa o svojih načrtih za prihodnost pravi: »Rada bi bila igralka, pevka in plesalka. Rada bi nastopila v West Endu. Petje in ples sta poleg netballa moja najljubša konjička. Rada bi pretekla maraton in obiskala Avstralijo.« Na maraton se pridno pripravlja vedno, ko ima čas, najpomembnejše tri stvari pri pripravi nanj pa so: »Raztezanje, ogrevanje in veliko hrane.«
Dogajanje serije Hetty Feather je postavljeno v leto 1887 v London, ko 12-letno Hetty in njenega brata Gideona zapusti mama in sta se prisiljena znajti, kakor vesta in znata, v bolnišnici za zapuščene otroke. Čeprav sta Hetty in Gideon izmišljena, je taka bolnišnica resnično obstajala. Njene korenine segajo 275 let v preteklost. Ustanovil jo je Thomas Coram in je prva v Londonu nudila domovanje otrokom, katerih matere niso mogle skrbeti zanje. Vsak otrok, ki so ga zapustili v bolnišnici, je bil krščen in je dobil novo ime. Matere so jim pogosto pustile kakšen spominek, s pomočjo katerega bi otroke lahko prepoznale, če bi se vrnile ponje. V 50. letih 18. stoletja so po Angliji odprli še več podobnih ustanov, v katere so sprejemali vse, brez diskriminacije.
V primerjavi s celinsko Evropo, kjer so za sirote in najdenčke skrbele katoliške ustanove vse od 13. stoletja, so imeli na Otoku poseben zakon, s katerimi naj bi poskrbeli za revne družine na ravni župnij. Vendar je denar dobivala le Kristusova bolnišnica v Londonu, ustanovljena leta 1552. Leta 1676 pa so nezakonske otroke prepovedali. Na začetku 18. stoletja so imeli starši vse več težav, še posebej v Londonu. Zaradi ekonomske migracije s podeželja je prišlo do »eksplozije« prebivalstva in pomoč, ki je prihajala iz župnij, je bilo vse težje dobiti. Matere, ki niso mogle skrbeti za otroke ali so imele nezakonske otroke, so imele malo možnosti: zapustiti otroke na pragu cerkva ali celo na smetiščih. Ocenjujejo, da je bilo vsako leto zgolj v Londonu zapuščenih okoli tisoč otrok. Na tako stanje je naletel Thomas Coram, ko se je leta 1704 vrnil iz Amerike. Potreboval je kar 17 let, preden mu je uspelo ustanoviti londonsko bolnišnico za zapuščene otroke.
