Kristina je sicer rojena v Mariboru, a že več kot dvajset let z možem in družino živi v predmestju Dunaja.
»Pred dvema letoma smo šli kot popolnoma zdrava družina na počitnice v Slovenijo k mojim sorodnikom. Saj veste, tako kot vsi Slovenci smo veliko hodili naokoli, v hribe, kopat se na Bled, res smo se imeli lepo. Proti koncu počitnic je 15-letni sin začel tožiti, da se slabo počuti, da mu je slabo in tako naprej. Bili smo že na poti nazaj v Avstrijo, ko je nenadoma zahteval, da ga peljemo naravnost k zdravniku, ker se tako slabo počuti. Ko ima najstnik tako nenavadno željo, potem veš, da gre zares,« se spominja Martina, ki dela v zasebnem podjetju pri družini svojega moža.
»Mislili smo, da bo dobil kakšna zdravila, v najslabšem možnem primeru antibiotike, no, zdravnik pa naju je z možem poklical k sebi in vprašal, ali veva, da ima najin sin močno povečano srce in da mora ostati v bolnici ter da ga bo takoj vpisal v register ljudi, ki potrebujejo novo srce,« pravi mama, ki ji je takrat na urgenci na Dunaju skoraj nehalo biti srce: »Sploh nisem razumela, kaj se dogaja. Martin se mi je vedno zdel tako zdrav, živahen, edini v naši družini je, ki je vitek in se rad giba, drugi smo vsi bolj okrogli in leni. Grozno je bilo, a danes lahko mirno rečem, da Martin ne bi bil več živ, če ne bi zdravniki tako hitro ukrepali.«
A to še ni bilo vse, srčno napako so ugotovili tudi pri možu: »Bilo je noro. Sicer mož ni imel tako hude srčne napake, a tudi njega so zadržali v bolnici. Prišli smo s počitnic in nenadoma je bilo pol družine v intenzivni sobi. Moža je sinova bolezen tako pretresla, da mu je postalo slabo. A tudi to je bila sreča v nesreči, saj bi moža prej ali slej zvilo, saj je imel zamašene žile.
Potem je šla na testiranja še hčerka, ker naj bi bila napaka dedna, a z njo je bilo k sreči vse v najlepšem redu. Spomnim se, da sem takrat začela razmišljati in delovati zelo racionalno. Situacija je pač taka in zdaj se moram soočiti z njo. Bili smo na pravem kraju in treba je bilo 'popraviti' moje najbolj ljube ljudi. Res sem bila močna, a ves čas sem čutila, da bo vse v najlepšem redu. Niti pomisliti nisem smela, da bi šlo kaj narobe.«
Albert, Kristinin mož, je dobil prava zdravila in zdaj so vsi čakali še na novo srce za Martina.
»Srce je prišlo relativno kmalu in Martin je dobro prestal operacijo. Zdaj je od tega že dve leti, a se mi zdi kot včeraj. Martin je zdaj že v odlični formi, še vedno hodi k skavtom, kjer ima vse prijatelje, in uživa v naravi. Jemanje zdravil je zdaj postala zelo rutinska stvar in ne dela prevelikega kaosa iz tega. Želi biti kot vsi najstniki, zdrav in srečen ter da ga starši pustimo čimbolj pri miru,« se smeji simpatična Kristina, ki je neskončno hvaležna darovalcu, zaradi katerega njen sin še vedno živi in se smeji: »Vsi bi morali biti darovalci, tako bi veliko src tudi po smrti bilo naprej.«
Kliknite na www.slovenija-transplant.si in postanite darovalec. Zdaj se že leto dni lahko prijavite v register darovalcev tudi po spletu na e-uprava.si.
Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 45, 2.11.2019
