Denis priznava, da ga je po dveh letih odsotnosti s televizije pred začetkom oddaje seveda malo prijemala trema. »Malček pozitivnega vznemirjenja, kar mi je dobro. Vedel sem tudi, da se mi bo to videlo in čutilo; čeprav smo vadili in sem se trudil skriti, je bilo občutiti do vsakega kavča gledalca doma. To je to.«
Priljubljeni Denis se je z leti dela pred mikrofoni in kamerami privadil tudi treme. »Preden stopim na oder, nimam posebnega obreda niti kakšnega amuleta, srečnih gat ... No, slednje imam, ampak malo rumene,« je duhovit kot vedno. Seveda se mu zgodi, da ga vsake toliko časa polomi, vendar se zaradi tega ne žre. Preprosto gre dalje. »S tem se ne obremenjujem. Zlagan bi bil, če se mi kdaj ne bi pripetilo kaj nepredvidenega in se ne bi zmotil. Če bi želel nezmotljivost, bi snemal filme. Enostavno bi ponavljal kader tako dolgo, da bi bilo popolno. Tako pa: vsak, ki hodi v službo, vsake toliko naredi kakšno napako. Če bi me bilo strah, kako ga bom polomil, bi preveč pazil in tudi do dobrih stvari ne bi moglo priti. Enako je pri nogometu: če preveč paziš, da ne dobiš gola, ga tudi dati ne moreš,« pravi Denis, ki pa seveda analizira, kako opravi neko delo. Pri napakah si pač reče, da je fino, če se mu ne zgodijo več.
VSTAJANJA SE NIKOLI ZARES NE NAVADIŠ
Sicer pa se Denisu te dni dogaja veliko lepega. Še vedno ima zelo rad svoje delo v radijskem studiu. Vendar se tudi po dolgih letih dela ni privadil zgodnjemu vstajanju. Kar nekaj budilk si nastavi, da le ne bo zaspal. Bujenje ob 4.10 je res morilsko in pusti davek na človekovem telesu. Vendar ne glede na to, kako je utrujen, pred mikrofonom tega ni čutiti. Slišati je spočit in svež, kar cenijo tudi njegovi poslušalci. Teden mu mine, kot bi mignil. Vmes pa se poskuša voditelj posvečati še ženi Ani in sinovoma. Pravi, da brez njene podpore vsega tega ne bi zmogel.
