Mnoge dame mi povedo skozi solze, da občutijo krivdo zaradi tega, ker njihov otrok odrašča brez očeta, ker je umrl pred nekaj leti, ali da se počutijo krive, ker odnosi v službi škripajo, čeprav se močno trudijo, da bi se transparentno vodili vsi poslovni sestanki.
Nadalje močno krivdo občuti tudi gospa, ki mi pove, da preveč razvaja svoja otroka, ker je ločena in jima zaradi slabe vesti kupuje vse sorte šare, čeprav v sebi ve, da to ni dobro, in opaža, da otroka že kažeta prve znake nehvaležnosti in nespoštljivega vedenja.
Vidite, tole je le nekaj realnih opisov, kje ženske občutijo, da niso dovolj dobre, da bi vse lahko bilo še bolj perfektno in drugače, pa vseeno tega ne morejo ali ne zmorejo in se potem psihično in čustveno bičajo, ker jih peče vest.
Sama pri vsem tem malce debelo pogledam, ker gledam na odnose drugače, pa tudi aktivno iščem rešitve, tako sem vzgojena. Kar želim poudariti s svojim današnjim razmišljanjem, je dejstvo, da nihče od nas ni popoln in ni perfekten, vendar smo vsi dovolj dobri in s tem bodimo zadovoljni. Ker to je resnica. Ni perfektnega ali idealnega odnosa, niso naši otroci perfektni, nismo mi in ni nihče. S tem dejstvom si lahko že za nekaj odstotkov olajšamo težo krivde, kajne?
Pomembno je vedeti, da obstaja močna korelacija, se pravi povezava med načinom vzgoje omenjenih dam, ko so bile deklice, ter tem, kako za vsako malenkost občutijo krivdo in nase potegnejo in prevzamejo več odgovornosti, kot bi jim sicer pripadalo. Namreč, vse te gospe so bile vzgojene skozi krivdo, kar pomeni, da so jim starši govorili, da niso dovolj dobre, da iz njih ne bo kaj prida, ko bodo odrasle, govorili so jim, da so oni, torej starši, predvsem mame, žalostni, ker ni ubogljiva ali pridna. S takim čustvenim izsiljevanjem so deklicam v najbolj ranljivem obdobju vsiljevale prevzemanje odgovornosti za breme nesrečnih staršev oziroma mame. To je izredno nevaren, če temu rečem pogojno, vzgojni prijem, ki kasneje pri odrasli ženski rezultira v tem, da zelo težko zgradi zdravo lastno vrednost, iz tega izvirajočo samozavest, ter ni zmožna asertivnega vedenja, ko brez slabe vesti izreče »ne«.
Drage dame, vam tele besede povzročajo občutek krivde, ker ste v življenju sprejele mnoge odločitve, ki so bile za vas boleče ali neprijetne? Se bičate, ker niste pravočasno prepoznale simptomov odtujene partnerske zveze, v katero ste se dajale z vsem bitjem? Vas teži občutek krivde, ker v času ločitve niste bile dovolj pozorne mame? Ali da niste dale vsega od sebe, ko so vas v službi obtožili, da tožarite sodelavke nadrejenim, četudi to ni res in so vas po krivici obdolžili? Primerov, v katerih se ženske počutijo krive, je res nešteto, zato predlagam, da se začnete zavedati, da so lekcije, ki nas doletijo v življenju, včasih namenjene temu, da sebe spoznamo na drugačen način, da se torej ne pogreznemo v močvirje občutkov krivde. Verjemite mi, da takšna strategija ne pripomore k reševanju nastalih problemov. Predlagam, da se pogumno in proaktivno lotimo enega problema za drugim, saj nam pravzaprav kaj drugega tudi ne preostane. Ko naredimo napako, jo skušajmo popraviti, ne da bi nas ponovno pogoltnila slaba vest.
Seveda je pri sanaciji tako vtisnjenega programa potrebno iskreno delo na sebi, priporočam pomoč ustreznega strokovnjaka, ki vas bo vodil k oblikovanju bolj zdrave in sprejemajoče osebnosti, ki se bo kalila žal prav v problemih, a ne bo klecnila, temveč se bo krepila in razvijala samozavest, ki bo pripomogla k temu, da bomo v prihodnje še lažje premagovali ovire življenja. Kar pogumno, drage moje.
