Ko v vrtnarijah in cvetličarnah opazujemo okrasne sobne rastline, ki so doma v tropskih gozdovih, nimamo prave predstave, kako te rastline resnično rastejo v naravi. V kakšnem obsegu se lahko bohotijo, kako še drugače rastejo, in ne le v lončkih, ali imajo plodove.
Zanimivo je, da mnoge rastline, ki jih imamo posajene v okrasnih lončkih ali koritih, v naravnih razmerah redko rastejo na zemlji, ampak poiščejo svoje domovanje drugje. Ko stojite pod ogromnim adamovim listom, si lahko predstavljate, kako malo sončnih žarkov se prebije do tal. Tako so rastline šle v tropskem deževnem gozdu v boj za svetlobo.
Evolucijsko se je razvila skupina rastlin, ki jih imenujemo priraslike ali epifiti. To niso zajedavci rastlin, na katerih živijo, lahko bi rekli, da so kar podnajemniki, ki živijo v krošnjah dreves. V pazduhah vej se nabere nekaj listja, zraste mah, odlušči se nekaj lubja. Tako je v naravi poskrbljeno za odlično podlago, kjer se lahko razraste epifitna rastlina. V našem primeru se bomo orientirali na skupino epifitnih rastlin bromelijevk in orhidej Phalaenopsis. Naredili bomo epifitno steblo, s katerim bomo v svoj dom vnesli čisto pravi pridih tropov.
Kako naredimo epifitno deblo?
Najprej poiščemo razvejano deblo, grčavo, votlo, ali pa je to deblo palme, ki je odmrla. Deblo pritrdimo v želen položaj, kar lahko naredimo na različne načine. Lahko uporabimo stojala za večje senčnike ali ga zabetoniramo v posodo. Rezultat mora biti ustvarjena trdna podlaga, kamor bomo pritrdili epifitne rastline in poskušali imitirati rast rastlin v tropskem deževnem gozdu.
Idealno za nas je, da so se te rastline prilagodile življenju na deblu, tako ne potrebujejo veliko substrata. Pozneje se koreninski sistem pri orhidejah Phalaenopsis prilagodi tako, da se bodo nekatere zračne korenine prisesale na deblo, ki ga bomo ob oskrbi pršili z vodo.
Ko smo izbrali rastline, jih najprej previdno izlončimo.
Nato jim previdno odstranimo substrat.
Pri bromelijevkah (skupina se imenuje tudi ananasovke) odstranimo substrat, ki je navadno šotna mešanica, tako da ga ostane približno tretjina. Pri orhidejah Phalaenopsis bodimo pazljivi, saj je njihov substrat navadno le zdrobljeno lubje – tako poskušamo med koreninami obdržati za pest lubja.
Sledi ovijanje koreninske grude z mahom.
Mah je idealen, ker vsrka vodo. To je pomembno, saj v običajnih bivalnih prostorih ne moremo zagotoviti rastlinam tako vlažnega ozračja, kot ga imajo v tropskem deževnem gozdu.
Mah ovijemo z žico in pri tem pustimo daljše konce žice za pritrjevanje rastline na deblo.
V našem primeru smo palmino deblo pripravljali v vrtnariji, v »prekmurskem« tropskem deževnem gozdu. Tako smo rastline lahko namestili v pazduhe odmrlih in zelenih palminih listov.
Naknadno smo jih pritrdili z žicami, saj se ob zalivanju pri bromelijevkah napolnijo liji, ki jih tvorijo listi, z vodo in teža rastlin se poveča.
Enako smo pritrdili tudi orhideje Phalaenopsis. Pri izdelavi epifitnega debla smo pozorni, da poskušamo kar najbolj posneti naravno rast epifitov. To pomeni, da jih pritrjujemo malce poševno, ne delamo vzorcev, rastline v naravi rastejo naključno. Ne pozabimo žice prekriti z lubjem in mahom ter poskusimo ustvariti kar najbolj naraven videz.
Pri oskrbi bodimo pazljivi, da rastline redno vsakodnevno pršimo z vodo. Tedensko je dobro, če vodi dodamo nekaj hranil za cvetoče rastline. Najbolje je, če imate »mehko« vodo, da se na listih ne nabira vodni kamen. Orhideje pršimo le po listih, bromelijevkam pustimo vodo v lijih, vendar bodimo pazljivi, da jo enkrat na 14 dni zamenjamo, da rastlina ne začne gniti. V naravi namreč dežuje in se voda nenehno menja.
Kar se tiče škodljivcev, bodite pozorni, da nas na stičnih mestih z lubjem in v pazduhah listov ne preseneti volnata uš. V tem primeru je treba uporabiti sistemični insekticid.
