Ko smo si zelenico uredili, se delo ne konča, ampak šele začenja. Potrebuje redno oskrbo, saj le tako lahko pričakujemo da bo lepa in trpežna.
● Košnja in gnojenje sta najpomembnejši opravili. Košnja mora biti redna, višina rezi pa pravilno izbrana. Ko zelenica zraste, prvo košnjo opravimo nekoliko višje. Ko je trava visoka približno 10 cm, jo odrežemo le 3 cm, nato pa višino krošnje počasi nižamo. Poleti naj bo košnja nekoliko višja kot običajno, da močno sonce trate ne zažge. Upoštevati pa velja pravilo, da vedno porežemo največ tretjino trave.
Trato kosimo v povprečju enkrat tedensko, odvisno od hitrosti rasti. Če želimo, da bo trava zelo nizka, jo bomo morali večkrat kositi. Vsi tisti, ki ne ljubijo košenja, se lahko odločijo za cvetoči travnik, ki ga kosimo le dvakrat letno. Cvetoči travniki so najlepši v naravnem vrtu.
Ker navadno pokošeno travo pograbimo in odstranimo z zelenice, s tem odstranjujemo tudi organski material, ki ga moramo nato nadomestiti. Zaradi tega je dobro, da trati vsako pomlad dodamo nekaj organskega gnojila. To še posebno velja za peščena tla oziroma vsa tista, ki so s hranili slabše založena. Gnojimo pa tudi s specialnimi gnojili, ki vsebujejo vse tiste snovi, ki jih zelenica v določenem obdobju najbolj potrebuje. Najboljše bo, če bomo uporabili počasi topna gnojila, ki se sproščajo postopoma, več mesecev. Spomladanska gnojila vsebujejo več dušika, ki ga trava spomladi potrebuje za svojo rast. Proti koncu septembra pa takšnih gnojil ne smemo več uporabljati, saj se trava pripravlja k počitku. V jeseni gnojimo z gnojili, ki vsebujejo več fosforja, da bo zelenica ustvarila goste in krepke korenine, ki ji bodo omogočile boljše prezimovanje.
● Trato vsaj dvakrat letno prezračimo. S tem ukrepom zmanjšamo zbitost tal ter koreninam omogočimo globljo rast. Pred prezračevanjem zelenico pokosimo. Po prezračevanju jo dobro pograbimo, da odstranimo čim več odmrle trave. Nato po površini enakomerno potresemo kremenčev pesek, ki bo zapolnil luknje. Površina tal bo bolj zračna in trava bo bolje prenašala obremenitve.
● Ker brez vode ni življenja, je tudi zalivanje zelo pomembno opravilo. Vendar marsikdo ne zna pravilno zalivati zelenice. Najslabše je, če zelenico zalivamo vsak dan, in sicer tako, da jo le malo poškropimo. Boljše bo, če jo bomo zalivali le enkrat do dvakrat tedensko, takrat pa jo zalijmo obilno. Ali smo zalili dovolj, lahko tudi preverimo. Površina je dovolj zalita takrat, ko so tla mokra do globine 10 cm. Kadar pa zalivamo brežino, to naredimo postopoma. Ko začne voda teči po bregu, malo počakajmo, da jo tla vpijejo in nato ponovno zalijmo. Če bomo zalivali pravilno, bo zelenica pognala globoke korenine in bo tako lažje preživela vroče sušne dni. V vročih poletnih dneh zelenico zalivajmo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Za lažje zalivanje si uredimo tudi namakalni sistem. Namakalni sistem moramo dobro načrtovati, da bodo zaliti tudi tisti najbolj skriti kotički.
Težave z zelenico
Kljub skrbni negi pa se lahko pojavijo tudi težave.
● Mah v travi. Zelenica bo najboljše uspevala na soncu. Če se še tako trudimo, se bo v senci na travi sčasoma pojavil mah, ki najrajši raste v vlažnih senčnih kotičkih, to je pod krošnjami dreves in grmov. Naredimo lahko le dvoje: obrežemo lahko drevje in grmovje, da bo do zelenice posijalo sonce ali pa posadimo takšne rastline, ki v senci dobro uspevajo.
Mah pa se lahko pojavi tudi na preveč obremenjenih zbitih tleh. V tem primeru lahko rešimo težavo tako, da že ob pripravi tal dodamo kamninsko moko. Poleg tega moramo takšna tla redno zračiti, da bo v tleh dovolj kisika. Mah pa se lahko pojavi tudi na prekislih tleh. V tem primeru dodamo sredstvo za apnenje tal ali kamninsko moko.
● Snežna plesen je glivično obolenje trave in največkrat napade mlado. Spoznamo jo po sivkastih krogih odmrle trave, ki so lahko veliki od nekaj cm do 30 cm ali celo več. To je v naših krajih najpogostejša bolezen. Največkrat se pojavi spomladi, lahko tudi v jeseni. Bolezen se lahko pojavi tudi zato, ker smo v jeseni prepozno gnojili z gnojili z večjo vsebnostjo dušika. Če je nato še zapadel sneg, je velika verjetnost, da bo naša trata spomladi okužena s sneženo plesnijo. Snežna plesen se lahko pojavi tudi na pregosti zelenici, ki preprečuje hrani, vodi in kisiku dostop do korenin.
● Rja na travi se pojavi v jeseni, ko dnevi niso več tako topli in trava raste počasneje. Na steblih in listih se pojavijo oranžno rumenkaste pege. Ob močnejšem napadu ruša oveni in se posuši. Bolezen se lahko pojavi zaradi pomanjkanja duška, na bolj zbitih tleh ali pa na pregosti zelenici. Bolezen lahko obvladamo s pravilnim gnojenjem in pravilno oskrbo zelenice.
● Majski hrošči sami po sebi trati niso nevarni. Požrešne so njihove ličinke, ki se hranijo s koreninami trav, ki jih tako poškodujejo, da se trava posuši in odmre. Največjo škodo naredijo na slabše oskrbovani zelenici.
● Ličinke košeninarja so tudi lahko vzrok propadanju trave. Ta se za razliko od majskega hrošča naseli prav na skrbno negovani zelenici. Ličinke rade objedajo korenine trav. Ličinke lahko uničimo tako, da travo močno zalijemo nato pa jo čez noč prekrijemo s folijo, pod katero se bodo ličinke zadušile.
Škodljivci, ki to niso
● Deževniki so koristne živali, ki rahljajo tla. Če jih je zelo veliko na tleh, opazimo majhne kupčke prsti, ki so lahko moteči. Kupčke s pahljačastimi grabljami enostavno pograbimo.
● Tudi krt ni škodljivec. Pojavlja se največkrat tam, kjer vrt meji s travnikom. S kopanjem rovov zrači tla, obenem pa se prehranjuje z ličinkami škodljivcev. Če je krtov več, nam lahko naredijo veliko dela, saj pri kopanju rovov zemljo odložijo zemljo na površini trate v obliki krtin. Krtine sproti ravnamo, krta pa preganjamo z zvočnimi odganjalci.
● Ptiči so prav tako naši pomočniki v vrtu, saj se hranijo z ličinkami naših škodljivcev. Včasih pa se zgodi, da v svoji veliki vnemi pri iskanju hrane, zelenico malo preveč prekopljejo. Poškodovano trato popravimo in se ne jezimo preveč.
