Hrvaški zdravniki so na 3.600 gramov težkem telescu, ki sta si ga delili siamski dvojčici, izvedli filigransko zahtevno operacijo, s katero so ju ločili. Velikani v belem, 23 odraslih ljudi – zdravniki in medicinsko osebje –, so stikali glave in se štirinajst ur bojevali za življenje Kristine in Valentine. Danes spita deklici vsaka v svoji posteljici. Obe sta dvakrat težji in obe se zadovoljno smHrvaški zdravniki so na 3.600 gramov težkem telescu, ki sta si ga delili siamski dvojčici, izvedli filigransko zahtevno operacijo, s katero sejita. Zdravniki, ki so končno prepričani, da je podvig uspel, so te dni poročali o tem zahtevnem posegu.
»Dvojčici imate, pravzaprav siamski dvojčici,« je lani v tretjem mesecu nosečnosti zdravnik, ki je bil tudi sam osupel, po skrbnem pregledu dejal Mariji Tambolaš. Z možem Petrom sta se začudeno spogledala, saj ju je novica dodobra presenetila. Na prejšnjem pregledu, pri katerem se je pokazala nosečnost z enim zarodkom, se je vse zdelo povsem rutinsko. Zakonca Tambolaš sta takrat že imela dva otroka.
Le na eno vprašanje sta imela odgovor. Mariji in Petru je po glavi rojilo na tisoče vprašanj. Le na eno sta imela trden odgovor: prekinitev nosečnosti ne pride v poštev. Deklicama bova dala priložnost. Borila se bova skupaj z njima. Tudi imena sta jima izbrala – Kristina in Valentina.
Septembra je Marija nesrečno padla na trebuh in takoj pohitela na ultrazvok. Zdravnik, ki ni bil seznanjen z njenim primerom, jo je vprašal: »Gospa, zakaj ste se odločili roditi nekaj takšnega?« A to ni omajalo njene trdne odločitve. Odgovorila mu je, da to ni nekaj takšnega – to sta njena otroka.
Januarja sta se deklici rodili v triintridesetem tednu, torej prezgodaj. Zraščeni sta bili s spodnjim delom prsnega koša, imeli sta skupna jetra, črevesje se jima je prepletalo, prepletal se jima je obtok krvi, srci pa sta bili med seboj le malce oddaljeni. Zakonca sta potrebovala čas, da sta domače seznanila z resničnim stanjem. Bosta zmogla? Kako bosta vse to prenašala? Vsi po vrsti so jokali nad njuno usodo. A Marija in Peter sta bila odločna. »Ne, ne bova jokala nad živima otrokoma. To sta najini deklici in dajala jima bova vso svojo ljubezen.« Marija je povedala, da je, ko ju je zagledala – tako majceni in nebogljeni, hkrati pa tako odločni, da bosta preživeli – dobila neverjetno moč.
Strašljiva negotovost. Takoj po rojstvu so dojenčici iz porodnišnice prepeljali v Klinično bolniški center (KBC) Zagreb, in tam so se začeli boj za njuno življenje ter priprave na operacijo, ki je danes ponos hrvaške medicine. Negotovost je vladala od prvega do zadnjega trenutka, a so se vsi odločili, da bodo delali po svojih najboljših močeh. Ta plemenita želja je med seboj povezala zdravnike in vse drugo medicinsko osebje. Poleg staršev so nad Kristino in Valentino dan in noč bdeli strokovnjaki z različnih področij medicine in za vsak problem, ki se je pokazal, iskali najboljše rešitve.
Deklici sta imeli neuravnoteženo cirkulacijo. Zaradi tega je bila ena hipertenzivna (visok krvni tlak), druga pa hipotenzivna, tako da ni mogla odvajati urina. Prva je po drugi strani lulala veliko preveč, tako da je bilo njeno srce preobremenjeno. Zdravniki se niso mogli opreti na izkušnje drugih, saj je bil doslej na svetu en sam takšen primer, porod pa je preživel samo en novorojenček. Veliko stvari tudi Kristini in Valentini ni bilo v prid, a zdaj je že jasno, da ju po vsem hudem, kar sta prestali, čaka lepo življenje. Štirimesečni dojenčici te dni, ko so končno objavili vest o uspešnem posegu, mirno spita vsaka v svoji posteljici. Nič več ne gledata samo druga v drugo, temveč opazujeta svet okoli sebe. Sta živahni, pridno jesta in lepo napredujeta, tako da sta doslej že podvojili težo. Smejita se staršem in medicinskemu osebju na oddelku neonatologije, kjer sta postali pravi ljubljenki vseh.
Eno srce bije za obe. Nič več čakanja! Siamski dvojčici sta bili stari šest tednov, ko je postalo jasno, da se ne sme več oklevati in da je treba nemudoma opraviti poseg, s katerim ju bodo ločili. Srce ene od dvojčic se je začelo zmanjševati in srce druge je prevzelo njegovo vlogo. Poleg tega so začele odpovedovati ledvice. Srčni kirurg dr. Dražen Belina, dr. Danko Mikulić, strokovnjak za otroško hepatalno kirurgijo, drugi otroški kirurgi in plastični kirurg, ki s prvim rezom začne operacijo ter po koncu operacije zapre vse organe, so morali bili do popolnosti usklajeni. Šlo je za multidisciplinarni poseg, kakršni se izredno redko izvajajo. Vodja KBC Zagreb prof. dr. Ante Čorušić je v prvem trenutku, ko so ga obvestili, da se bosta rodili siamski dvojčici, sklenil, da ne bo poslušal tistih, ki so mu govorili, da je operacija, s katero bi ju ločili, preveč tvegana: »Nikar se ne muči s tem, pošlji ju kam v tujino.«
Za veliko operacijo so na pediatrični kliniki Rebro v Zagrebu izbrali soboto. Pripravljeni sta bili dve operacijski dvorani, na kupu je bilo triindvajset ljudi. Ne samo ločitev, za plastične in rekonstruktivne kirurge je bil velikanski izziv tudi želja po čim manjših brazgotinah, ki bosta deklicama ostali na trebuhu. Pred posegom je bilo seveda veliko načrtovanja, risb, matematičnih izračunov in skic, pri čemer ni šlo samo za estetiko, temveč tudi za preprečevanje morebitne infekcije. Pri demonstracijah šivov in iskanju rešitev, če se bi pokazalo, da na voljo ni dovolj kože, da bi po ločitvi deklicam prekrili trebušni votlini, so uporabili kar dve plastični steklenici.
Izredno stanje v bolnišnici. Pri medicinskem posegu je sodelovalo skupno 23 medicinskih uslužbencev, vključno s kirurgi in medicinskimi sestrami. Dolgih štirinajst ur so stikali glave nad telesci siamskih dvojčic. Filigranski poseg je zahteval vse njihovo znanje in spretnost. Operacija se je začela ob deveti uri zjutraj. Srčni kirurg dr. Dražen Belina je moral odstraniti prsno kost in ugotoviti, ali sta srci v resnici ločeni, kot so kazale slike. Tudi plastični kirurg doc. dr. Krešimir Bulić je opravil svoj del, saj sta bili deklici povezani z velikim delom kože, opisuje poseg dr. Mikulić. Vse je bilo zelo vprašljivo, saj je anatomija v takšnih primerih drugačna in zdravniki preprosto ne vedo, na kaj bodo naleteli, ko bodo zarezali v tkivo.
Že med prejšnjimi preiskavami so ugotovili, da imata deklici ena jetra oziroma da so jetra povezana, niso pa vedeli, da imata v dobršni meri prepleteno tudi črevesje, in to od dvanajstnika do konca tankega črevesa. Ti organi so jima bili skupni. Zdravniki so te posebnosti odkrivali med operacijo in sproti iskali rešitve. Potem ko so odstranili zarastline, ki so nastale kot posledica vnetja črevesja, so se lotili delitve jeter. Vsaka od deklic je dobila primeren del tega organa, na srečo pa sta imeli neodvisno krvno oskrbo jeter. Zdravniki so na tiskovni konferenci v Zagrebu priznali, da so imeli strahotno tremo, da je v bolnišnici vladalo pravo izredno stanje in da so bili pripravljeni storiti vse, da ti dve bitjeci, ki jima je usoda dodelila skupno življenje, zaživita vsako po svoje.
Veselje brez meja. Na veliki preizkušnji so bili tudi anesteziologi, ki so morali na začetku eno, nato pa dve majhni telesci dolge ure imeti pod stalnim nadzorom in hkrati ohranjati vse njune življenjske funkcije. To je bilo eno najdaljših dovajanj anestezije med operativnim posegom na Hrvaškem, zato je pri operaciji sodelovalo kar sedem anesteziologov.
Cevke, arterijski in venski katetri so v teh majhnih telescih – deklici sta skupaj tehtali 3.600 gramov – zahtevali spretne roke, strokovnost in izkušenost. Skrbelo jih je, ali bodo zdržali srce ene in ledvice druge, saj je imela vsaka od njiju svoje posebnosti in šibke točke. Bali so se izgube krvi.
Na koncu operacije je veliki tim uglednih strokovnjakov od vsega najbolj razveselilo, ko se je Valentina polulala, kar je pomenilo, da ni prišlo do zastoja ledvic. Predstavljajmo si ta prizor – odrasli, resni, izmučeni in do skrajnih meja skoncentrirani strokovnjaki so se raznežili, ko se je pred njimi polulala manj kot dva kilograma težka deklica. Kapo dol pred vladarji življenja!
Po operaciji je v bolnišnici zavladalo pravo družinsko veselje. Ljudje so se objemali, ekipo je čakalo nekaj za pod zob in na koncu so vsi nazdravili s šampanjcem.
A tudi po operaciji ni bilo časa za predah, saj je moral v zavodu za neonatologijo za deklici skrbeti celoten tim zdravnikov in nenadomestljivih medicinskih sester, ki imajo zdaj deklici za svoji ljubljenki.
Zdravniki zagotavljajo, da bosta lahko mali bolnici, ki sta se rodili januarja letos, kmalu odšli domov.
