Če se kaj zatakne, glasno protestira, in mirno prizna, kadar je kriv sam: »Zaj... sem.« Jonas Žnidaršič je star televizijski maček s prezenco, ki jo zna dobro unovčiti. S soscenaristoma Igorjem Bračičem in Gregorjem Torkarjem so obetavna ekipa.
Jonas, končno ste se vrnili na televizijo!
Hvala bogu. Sem vesel, da spet nekaj počnem.
Takšnega formata oddaje še niste delali.
Prav tega sem vesel, rad imam izzive, nočem več voditi samo kvizov. Zato sem vesel drugačne priložnosti.
Pa saj niste vodili samo kvizov.
Zadnje čase ja. Da sem nastopil v nadaljevanki, sem jo moral napisati sam. (smeh) Po Milijonarju sem dobival samo kvizovske ponudbe.
Sicer pa ste kar »redno zaposleni« na radiu, vaši prvi ljubezni.
Res je, šest ur na dan vodim program na radiu Bob, od sedmih do desetih in od dveh do petih popoldne, dvakrat po tri ure. Takrat, ko se ljudje vozijo v službo in domov, od ponedeljka do petka. Radio se mi je od medijev prvi zataknil v srce, še vedno se mi zdi, da ga z lahkoto obvladam. Na njem sem si nabral prve izkušnje in dolgo sem ga pogrešal. Pravi izziv je dobro delati radio, narediti dobro TV-oddajo ali napisati dobro knjigo.
Ko ste še vodili oddajo Videošpon, ste bili zelo mladi. Danes kot da ni več mladih voditeljev, še Lado se je malce postaral, Bobovnik vodi Milijonarja ... Kaj se dogaja?
Tudi jaz pogrešam mlade voditelje na televiziji. In aktivne mlade nasploh. Prav čakam, kdaj se bo zganila nova generacija, tudi družbeno. Generacije pred nami, v šestdesetih, so imele seksualno revolucijo, pa boj za svobodo in mir na svetu, kasneje, v pankovskih časih, smo se šli anarhijo, v smislu pošljimo vse k vragu. Nekaj se bo moralo zgoditi tudi zdaj. Mlade smo zamotili s tablicami, a nekje bo moralo počiti. Imam občutek, da se kuha; upam, da se. Naj se uprejo. To je dolžnost mladih.
Koliko pa spremljate družabne medije?
Facebook me ne zanima, Twitterju sledim, imam račun na Instagramu, pa ga ne spremljam ..., to pa zato, ker sem se prezgodaj začel ukvarjati s tem, že leta 2006 sem pomagal ustvarjati spletni medij Vest, ki se ga nihče več ne spomni – bili smo pred časom, tako da je nujno moral propasti. Blog sem pisal, ko še nihče ni vedel, kaj to je, videobloge sem imel, ko se še nihče ni ukvarjal z njimi ... Ravno, ko sem se vsega naveličal, so to pograbili drugi. Zdaj me pa prav nič ne mika v to množico, biti le eden izmed mnogih. Treba se bo spomniti kaj novega.
Zakaj pa vas zanima Twitter?
Spremljam ga toliko, da tipam, kaj se v Sloveniji dogaja, ker je najhitrejši medij. Da vem, kaj med ljudstvom vre, nad čim se zgražajo, čemu se smejijo, o čem se pogovarjajo, kaj jih moti, česa se bojijo. To se na Twitterju najhitreje začuti.
Urška Žnidaršič, režiserka oddaje Kaj dogaja: »Z Jonasom sva pred 25 leti skupaj delala Videošpon, zdaj je vse bolj zabavno in sproščeno, bolj zanimivo, počutim se dosti bolje kot včasih. Jonas je isti kot vedno, spremenila sem se jaz.« (smeh)
Ana Tavčar, napovedovalka novic: »Jonas mi je izredno všeč, legendaren, zelo šarmanten, karizmatičen, inteligenten in vedno je tak. Vesela sem, da lahko delam z njim.«
Soscenarista Igor Bračič in Gregor Torkar: »To je ful smešna oddaja, tega še niste videli!«
Tilen Artač, pevec v »terasa bendu«: »Z Jonasom na televiziji pa še nisem delal in mi je dobro ter v čast. Opazujem in se učim.«
Vanja Vardjan, urednik razvedrilnega programa: »Slovenska družba in javna televizija potrebujeta oddajo, ki je ogledalo politiki in družbi. Jonas se mi zdi glede na izkušnje in to, kako interpretira besedila, najboljša izbira.«
Oddaja Kaj dogaja ima podoben format kot oddaja Ta teden z Juretom Godlerjem.
Tako je, gre za isti format – pregled tedna s komične, duhovite perspektive in malo tudi v razmislek. Če se že zgledujemo po kom, je to prvi tovrstni šov, oddaja Saturday Night Live, ki ima še danes vsako soboto rubriko, ki se imenuje Weekend Update (Novo ta vikend, op. a.). Ta segment je desetminutni, naša oddaja je polurna. Obstajajo tudi Mash Report, Daily Show, Last Week Tonight Johna Oliverja ... Tega formata se ne sramujemo. TV Slovenija pa takšne oddaje že dolgo ni imela, nazadnje TV Poper in pred leti TV žehtnik.
Je to celotedensko delo, zbiranje idej?
Dan po oddaji, v nedeljo, se dobimo pisci na prijetnem sestanku in mečemo skupaj ideje ter jih zapišemo. V ponedeljek in torek jih prečistimo, dodamo nove, ki so se rodile vmes, to v sredo in četrtek ponovimo, potem pa sčrtamo vsaj 80 odstotkov najslabših štosov. Če odstopi minister, scenarij popravimo v zadnjem trenutku.
Pa zmorete to ob delu na radiu? Pri vaših letih?
Seveda zmorem, saj ne kopljemo v solinah. Pogovarjamo se, pišemo, tipkamo, ni, da bi se človek prešvical. Težko je bolj zaradi tega, ker mora biti duhovito in zabavno. In če ne bi bilo težko, bi to počel vsak.
So se vam v življenju prioritete z leti kaj spremenile?
Seveda so se mi, z otroki pride družina, in če bi rekel, da je zame karkoli drugega pomembnejšega od družine, bi izpadel bedak. Vsak, ki reče kaj drugega, je cepec. Pa zdravje je pomembno in da se ne mučimo z depresijo in slabo voljo.
Ko ste omenili depresijo, pa reciva še kaj o tem. Zakaj se toliko ljudi spopada z njo?
Zato, ker je, kot pravijo budisti, človeško življenje trpljenje. Luštno je, ko si mlad, ko pa moraš preživljati družino, prevzeti odgovornost, ko se dogajajo stvari, ko ti življenje meče polena pod noge, se je treba s tem spoprijeti. Življenje niso rožice, jeb..., da niso. Tako, da se ne čudim depresijam. Ljudje imajo skrbi. A za vsako težavo obstaja rešitev. V tem življenju je treba biti priden, z lahkoto ne prideš nikamor. To sem pa le pogruntal. Da koplješ naprej, greš v hrib, se ne pustiš, da te nese kot reka. Ne. Življenje moraš zgrabiti za vrat in ga stlačiti v žep, ga obvladati.
Kaj si želite, da bi vaši hčeri znali v življenju?
Zanju si najbolj želim pameti, ostre percepcije – da bi znali pogledati ta svet in ga razumno raztolmačiti in da bi znali vanj aktivno poseči. Se z njim spopasti in ga ukrotiti po svoji volji. To jima najbolj želim. Da ju ne bi premetavalo kot ladjici v viharju. Da bi bili kot astronavt, ki gre na luno in zapiči zastavico v pesek. In reče: To je moje!
V vaših davnih kolumnah sem brala, da ste ju že kot zelo majhni opremili s tablicami. Jima zdaj zaslone kaj omejujete?
Seveda sem sčasoma pogruntal, da za otroke ni dobro, če jim popolnoma prepustiš zaslone, zato jima jih skušam omejevati in ju čez dan toliko zamotiti, da kdaj le odložita tablico. Razumem pa starše, ki so nad tablicami navdušeni, saj ko jih daš otrokom v roke, imaš nekaj ur mir. Pretiravati pa s tem ni dobro, kot ni dobro pretiravati ne s sladkorjem, ne z alkoholom, ne s cigaretami, ne s seksom.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
