Splošno znano je, da pomaga pri celjenju opeklin in ureznin, mnogi pa prisegajo, da je njena moč še veliko večja. Če jo uživamo, ugodno spodbuja prebavo, nekateri pa celo pravijo, da zdravi raka in nekatere druge hude bolezni. Pri nas aloe vero poznamo predvsem kot sobno rastlino, a je priporočljivo, da v toplejšem delu leta čim več časa preživi na prostem. Največkrat jo kupimo kar v cvetličnem lončku v kakšni cvetličarni ali manjši vrtnariji, da bi lahko uživali njene zdravilne lastnosti, pa moramo počakati kar nekaj let, da pridobi primerno velikost, njeni listi pa imajo možnost »dozoreti«. Boljše je, če že kar takoj kupimo odraslo rastlino, ponjo pa se bomo morali odpraviti v specializirane vrtnarije.
Kakšne razmere potrebuje?
Najbolj naravno okolje za aloe vero je v suhih peščenih tleh, ker ne prenaša nizkih temperatur, pa jo pri nas gojimo večinoma v loncih. Ker gre za sukulento, uporabimo mešanico zemlje za kaktuse ali pa navadni zemlji primešamo perlit ali gradbeni pesek. Poskrbimo, da ima lonec dovolj lukenj za drenažo, saj voda v nobenem primeru v zemlji ne sme zastajati. Rastlina namreč potrebuje suhe razmere, zalivamo jo šele, ko se zemlja popolnoma posuši. Največja napaka pri vzgoji je, da rastlino prevečkrat in prehitro zalivamo, saj tako zgnije in odmre. V zimskem času, ko rastlino postavimo v notranjost, zalivamo le enkrat na dva meseca, poleti v času aktivne rasti pa sicer pogosteje (enkrat na teden ali 14 dni), a pri tem res pazimo, da se zemlja prej popolnoma osuši.
Rastlina potrebuje veliko sončne svetlobe, zato ji, ko je v notranjosti, namenimo prostor na oknu, ki gleda na južno ali zahodno stran. Zunaj jo postavimo na mesta, kjer je dobro osvetljena, a pazimo, da ni neposredno na soncu, saj se bodo tako nekateri listi posušili, mi pa bomo imeli manj »pridelka«.
Načeloma rastlina ne potrebuje gnojenja, če pa bi ji radi dodali nekaj hranil, to opravimo z organskimi dodatki, največ enkrat na leto in najprimerneje spomladi. Še bolj priporočljivo je, da rastlino pognojimo le, ko jo presajamo v večji lonec. To bo potrebno približno na dve leti, saj aloa z rastjo razvije precej močen koreninski sistem, ki potrebuje dovolj prostora.
Preprosto razmnoževanje
Aloe vera že po dveh ali treh letih začne poganjati nove rastline, ki so videti kot izrastki iz korenine ali celo iz njenega stebla. Podmladek lahko iz mame enostavno odstranimo in jih posadimo v nove lončke. Pri tem pa je pomembno, da izberemo primeren čas. Pozimi in zgodaj jeseni je rastlina v svoji rasti najmanj aktivna in tako jo bomo v tem času z razmnoževanjem najmanj poškodovali. Mami rastlini lahko pomagamo tudi tako, da jo teden pred razmnoževanjem postavimo v temnejši prostor, s tem bomo upočasnili njen metabolizem in rezultati deljenja bodo boljši.
Rastlinske »mladičke« odrežemo s čistim in ostrim nožem, včasih pa lahko skoraj odpade tudi brez večjega napora. Preden podmladek posadimo v nov lonec, ga za nekaj dni postavimo v topel in ne presvetel prostor, da se mesto ureznine povsem zaceli in malce otrdi. Za sajenje izberemo lonček, ki je le malce večji od mlade rastlinice, in otrdeli del rahlo potisnemo v zemljo za kaktuse. Zalijemo šele približno po dveh tednih, ko začnejo poganjati prve koreninice. Lonček hranimo v svetlem in toplem prostoru, pri tem pa smo pozorni, da rastlina ni izpostavljena neposrednim sončnim žarkom.
Iz okrasnega lonca v kuhinjskega
Listi aloe vere so primerni za uživanje in drugo »medicinsko« uporabo, ko konice listov dobijo rožnat odtenek. Vedno izberemo največje in najbolj mesnate liste, izogibamo se manjšim pri dnu rastline. Ker aloe vera raste dokaj počasi, ne pretiravamo s količino izrezanih listov, pač pa vzamemo le toliko, kolikor zares potrebujemo.
Za rezanje uporabimo čist in oster nož, režemo pa čim bolj pri steblu rastline. Izogibamo se ročnemu odtrgavanju listov, saj lahko na ta način list in rastlino preveč poškodujemo. Listi, ki nimajo nobene vidne poškodbe, so najokusnejši in vsebujejo največ alojinega gela.
Zelo pomembno je, da po odstranitvi z listom primerno ravnamo. List vsebuje rumenkast rastlinski sok, t. i. aloin, ki je močo grenkega okusa in lahko povzroči prebavne težave. Zato je pomembno, da list, ko ga odrežemo, obesimo z odrezanim delom navzdol in tako dosežemo, da aloin odteče. Po tem list dobro umijemo, ga poležemo na mizo in odrežemo nazobčane konice. Nato se lotimo filiranja – na eni strani previdno zarežemo in zgornjo lupino lista previdno odstranimo tako, kot to počnemo, kadar filiramo ribo. Previdno odstranimo vso skorjo vključno z rumenkasto plastjo, vse dokler se nam ne pokaže belo-prozorno meso. Slednje je uporaben del rastline.
Na kakšen način lahko uporabimo alojin gel
Najpogosteje se alojin gel uporablja za tretiranje opeklin in ureznin. Belo-prozorno meso le stisnemo, da nastane malce bolj tekoč gel, ki ga nežno vtremo na prizadeto mesto. Kmalu po nanosu bomo začutili občutno olajšanje.
Povsem očiščen alojin gel pa lahko tudi uživamo in si tako krepimo zdravje. Najpogosteje belo-prozorno meso dodajamo v smutije z drugimi vrstami sadja in zelenjave. Lahko pa meso tudi narežemo na koščke, ki jih nato zamrznemo in kasneje enostavno stopimo v ustih. Znanstvenikom sicer še ni uspelo povsem dokazati, ali lahko s tem telesu pomagamo premagati tudi hude bolezni, a kar nekaj primerov iz prakse dokazuje, da je tako. Četudi morda rastlina ne bi imela tako čudežne zdravilne moči, pa je njeno meso v vsakem primeru koristen hranljiv dodatek, ki jedem s svojo strukturo doda še posebno piko na i.
