Slovenska obala je privlačna v vseh letnih časih. Zato le izkoristite tudi kak sončen zimski dan za sprehod ali kolesarski izlet po manj prometnih a slikovitih obalnih krajih. Izhodišče za privlačen potep je lahko Lucija. Ena izmed možnosti je sprehod skozi avtokamp na koncu katerega se začne tlakovana pešpot namenjena tudi kolesarjem. Uredili so jo šele pred nekaj leti, tako da je postal ta del obale mnogo privlačnejši. Kljub temu, da dostop v morje ni ravno najbolj prijazen, saj se je potrebno potruditi preko velikih skal.
Ob poti je nameščenih več dobrodošlih klopi in fitnes naprav za razgibavanje. Če vas je več, pa se lahko poskusite tudi v odbojki na mivki.
Pot se zaključi ob vstopu v kanal svetega Jerneja. Ta del je mnogim znan po priljubljeni gostilni, poleg nje pa lahko obiščete še vrt kaktusov in tropskih rastlin, katerega skrbno ureja družina Grašič. Nasproti ima svoje prostore ribogojnica Fonda. Po predhodni najavi si lahko ogledate školjčišča in ribogojske bazene. Z izletom nadaljujete po cesti, ki spremlja vodni kanal vse do Seče. Tu je vredna postanka majhna a privlačna cerkev svetega Jerneja iz 15. stoletja. Je ena izmed dveh ohranjenih solinarskih cerkva, ki so jih dali zgraditi solinarji v bližini solin za opravljanje bogoslužij v času solinarske sezone.
Postanek v solinah
Če imate čas, si lahko ogledate severni del Sečoveljskih solin, imenovan Lera, s privlačno urejenim centrom za obiskovalce. Levo od vhoda v soline je speljana asfaltirana pot, ki vodi ob vodnem kanalu po tresi nekdanje ozkotirne železnice Porečanka (Parenzana). Ta je pred več kot stoletjem povezovala Trst s Porečem. Večji del trase v Sloveniji je asfaltiran in tako predstavlja idealno sprehajalno in kolesarsko pot stran od prometnih poti. Ob njej je postavljenih več informativnih panojev, ki obiskovalce seznanjajo s flori in favno, ter seveda nekdanjo železnico. Pot je speljana ob ograji, ki razmejuje soline. Spotoma lahko občudujete solinarska polja in ptice. Tudi jeklene, saj je v bližini portoroško letališče.
V Sečovljah se pot približa glavni prometnici, potem zavije skozi manjši tunel pod njo in se nadaljuje naprej vse do mejnega prehoda s Hrvaško. Preden zavijete skozi tunel se ozrite na desno, kjer za neugledno ograjo bolj ali manj propada gruča presenetljivo velikih zgradb. Ena izmed njih je nekdanja železniška postaja, ki bi bila morda primerna za ureditev muzeja posvečenega Porečanki. Za postajo se dviguje nekaj večjih industrijskih objektov. To so ostanki rudarskih poslopij. Od konca tridesetih let preteklega stoletja do leta 1972 so namreč v rovih pod morsko gladino kopali črni premog.
Če se odločite spremljati traso Porečanke vse do meje, se lahko skozi Krajinski park Sečoveljske soline podate še do Muzeja solinarstva na Fontaniggah. A za dostop do njega boste morali prečkati slovenski mejni prehod, zato ne pozabite na osebni dokument.
Park skulptur z razgledom
Najbolj enostavno je, če se vračate po isti poti. Možno pa jo je malo popestriti. Nekje na pol poti ob Jernejevem kanalu namreč manjši kažipot opozarja na pot, ki se kmalu priključi eni izmed cest na polotoku Seča. Po dobrem kilometru pridete do velikega razglednega parka v katerem so raztresene skulpture portoroške Forme vive. Kiparska dela iz istrskega kamna so prispevali številni domači in tuji umetniki, ki so ustvarjali v okviru kiparskih kolonij vse od leta 1961. Park zaznamujejo oljke in visoke ciprese, ter lepi razgledi na Portorož, s skrajnega konca rta pa tudi na Sečoveljske soline. Iz parka se lahko po cesti mimo avtokampa spustite nazaj v Lucijo.
Celotna pot je najprimernejša za kolesarje pa tudi z rolko, skirojem ali rolerji je lahko prijetno. Zaradi dolžine (osem ali več kilometrov) pa je lahko za pohodnike kar zahtevna. Seveda se lahko obrnete kadar koli menite, da imate hoje dovolj …
