Iskanje ravnovesja na vseh ravneh – v osebnem življenju, v poklicnem delu in v terapevtski praksi je njegovo poslanstvo. Pogovarjala sva se v njegovem domu, kjer ima tudi atelje, na Mlaki pri Kranju. Pravi, da so ženske v današnjem času bolj izrabljene in bolj vržene iz ravnovesja svoje ženskosti, kot so bile kdaj koli doslej in zato izgubljajo sebe.
»Ženske so danes v zelo težkem položaju in ne razumem, zakaj so celo navdušene nad tem, da so v bistvu izrabljene. Od ženskega spola se pričakuje, da so deklice pri dvanajstih letih po videzu in zrelosti kot osemnajstletnice, potem pa morajo biti ženske vse do petdesetega leta ali pa še več, stare 21 let. V tej histeriji iskanja idealne – pričakovane podobe pa izgubljajo sebe. Ne morejo doživeti iz živeti zares svoje ženskosti, sebe osebno. To se mi zdi grozno,« pripoveduje Klemen Likar. »Kot da bi s povečevalnim steklom gledali in analizirali vsak potek čopiča na umetniški sliki, ne bi pa videli njene celote, njene lepote.« Vsega tega ne govori »na pamet«, ne ugiba, kajti kot terapevt tesla metamorfoze ugotavlja, da se k njemu in verjetno še k marsikomu, ki bi jim utegnil pomagati, zateka veliko žensk: »Različna obdobja so, ko se zgoščajo obiski dobesedno po tematiki. In tako je nedavno bilo obdobje, ko so prihajale same mlade, zelo lepe ženske, toda vse po vrsti so bile v hudih stiskah, zelo bolne, nesrečne, z zelo žalostnimi osebnimi zgodbami.« Danes gre vse skozi filter spola, vse in vsi postajamo »roba«. Žal se tega vsi ne zavedajo, negativne posledice pa se vendarle prej ali slej izrazijo. Občutljivejše osebe bolj zaznavajo nevidne »pritiske«, ki jih »predpisuje« ženskam današnji svet zato, da bi bile sprejete, upoštevane in konkurenčne … Zapovedim, ki jim hote ali nehote sledijo – biti lepa, mlada in živeti »čudovito« življenje, v katerem je lastna osebnost zatrta, odrinjena vstran. »Vidim pa, da se njihove duše upirajo, saj odrekanje svoji osebnosti povzroča strese, ki peljejo v bolezen.« Celo Vivien Westwood, neuničljiva kreatorka novega, pravi: »S tem, ko zavržemo tradicijo, zavržemo z vodo, v kateri smo okopali otroka, tudi otroka samega.« Klemen Likar tudi vpliva moških ne podcenjuje; namesto, da bi iskali sorodne duše, iščejo le tisto kar jim ponujajo reklame. Tudi oni, hote ali nehote. Tako se izgublja osnovni namen sobivanja dveh spolov – ustvariti novo, zdravo življenje.
Arhitektura – odprta za nova iskanja
Klemnov oče je psiholog, mama vzgojiteljica, sam pa je po maturi kolebal med študijem medicine ali arhitekture. Prepričala ga je slednja, tudi zato, ker ne neguje stereotipov, ki nima samo ene resnice in ker se nima za vzvišeno … Skratka, ker je odprta za nova iskanja. Kot arhitekt beleži veliko uspehov – od barvitih Merkurjevih centrov dalje. Preberem pohvale na račun prenovljenega lokala, kjer se vsi po vrsti počutijo zelo prijetno: »Izčistil sem ta lokal vsega kričečega – palete nasičenih barv, reflektorjev, prenatrpanosti ... Sedaj diha in postavitev omogoča veliko osebnega prostora, daje občutek svobode, kar je za prostor bistveno. Kot arhitekt vplivam na kakovost bivanja, saj je arhitektura materializacija ideje bivanja …« Usmerjen je še zlasti v raziskovanje gibanja in oblikovanja svetlobe in na drugi strani ustvarjanja senc, kar vse je ključno za občutke, za pretok energij, za kakovost bivanja. Ob tem pa doda, da je očitno tesla metamorfoza odgovor na njegova vprašanja in iskanja, kje se v bistvu začne naše bivanje. »Ko se zaveš, da se naše bivanje ne začne pri izbiri kavča, potem je tesla metamorfoza naravna izbira in najboljša sopotnica arhitektovega dela.«
Učenje življenja s spleta?
Vse to se odraža tudi v njegovem domu – izčiščeno, dovršeno, ergonomično, praktično, unikatno in lepo. Doda, da je oblikoval družinski dom tako, da ni treba kaj dosti pospravljati – čas raje namenijo druženju, igranju, pogovorom. Skuhal je kavo, postregel z domačimi piškoti, ki jih je pekel, ko je njegov petnajst letni sin ležal v bolnici s hudo poškodbo ledvice; poškodoval se je pri gorskem kolesarjenju. »Bilo je grozno, toda zdravniki so delali z njim čez dan, jaz pa ponoči, in vse se je dobro obrnilo.« Ob odraščanju svojih treh sinov – mlajša dvojčka sta stara 13 let – se spomni lastnih najstniških let in žal mu je, da med mladimi ni več toliko stika, igrivosti … »Starejšega sina včasih pohecam, ali kakšno punco kaj uščipne ali kako drugače z nagajivostjo pokaže, da ga zanima, pa se samo čudi. Danes teh dotikov ni, ni nežnih stiskov ob plesu, ker je ples drugačen. Ti otroci so odtujeni, izkušnje, vezane na drug spol pa dobivajo iz filmov, interneta, družabnih omrežij, zato je 'v živo' toliko razočaranj frustracij na obeh straneh. Da se kaj takega ne bi dogajalo mimogrede, kot smo to doživljali mi, velja v šolah vrsta prepovedi … Pri nas doma pa je bilo dovoljeno, so bili najini trije fantje še čisto majhni – tudi ’ravsanje’ – seveda pa sva jim ob tem z ženo postavila pravilo, da ko je nečesa za nekoga preveč, glasno reče 'stop' in to je treba v istem trenutku spoštovati in takoj prekiniti igro.!« Doda, da je življenje mavrica in da je treba doživljati celo paleto izkušenj – od najsvetlejših do najtemnejših. Kot je nekoč rekla Oprah: »So stvari, ki se jih lahko naučimo samo v nevihti.«
Ni naključij
Kako pa je prišel do tesla metamorfoze, in kaj to sploh je? »Ne morem reči, da sem se za tesla metamorfozo odločil, ampak se mi je zgodila in prav neverjetno se je vse to odvijalo. Povabljen sem bil na zadnje javno predavanje mojega cenjenega profesorja Suhadolca, pri katerem sem tudi diplomiral. Naslednji dan, ko naj bi imeli njegovi diplomanti tudi zabavo, pa sem dejal, da na predavanje pridem, na zabavo pa ne morem. To je bilo skrajno čudno, saj sploh nisem imel kakšnih zadržkov in tudi nobenih obveznosti ne. Sporočilo, ki sem ga prejel tik pred omenjeno zabavo, pa je vsebovalo vabilo na predavanje o tesla metamorfozi, ki je bilo natančno na dan in ob uri, ko naj bi bila tista zabava. Seveda sem šel, bil sem nadvse navdušen, a za šolanje TM pa sem se kljub temu odločil šele čez leto dni.« Od takrat dalje se mu je marsikaj zgodilo, kar ga je osupnilo, navdušilo, presenetilo. Marsikdo ni mogel razumeti, zakaj se ob arhitekturi ukvarja še s »temi čudnimi stvarmi«, pa se ni dal motiti.
In kaj je tesla metamorfoza? Tesla metamorfoza dovaja telesu energijske valove, ki ponovno vzpostavijo energijsko ravnovesje. Kot pravi v svoji knjigi Anja Petrović, učiteljica tesla metamorfoze, je to edina metoda, ki ima dostop do teslovih valov: obnovi prvotno DNK in dviguje frekvenco človeške zavesti. Tesla metamorfoza ustvarja v telesu energijske valove, ki ponovno vzpostavijo zdravo frekvenco, da se začne proces samozdravljenja na vseh ravneh. Klemen pa doda: »To je naravna metoda zdravljenja z zdravilnimi energijami, med katerimi so tudi omenjeni valovi z zdravilnimi frekvencami, ki jih je odkril Nikola Tesla. Vse bolj prihajajo na dan informacije, da je bil globoko duhoven človek in da je veliko raziskoval tudi v tej smeri. To potrjuje tudi njegov stavek, ki pravi, da tistega dne, ko bo znanost začela proučevati nematerialno, bo v enem desetletju napredovala bolj, kot v vseh prejšnjih stoletjih obstoja.« Poudari, da terapevti niso zdravilci, ampak le vmesni člen v pretoku in zgoščevanju teh energij, ki sprožijo samozdravljenje. Dovolj so tri terapije.
Tri poti
V sklopu tesla metamorfoze pa je tesla metamorfoza zdravja, tesla komunikacija duše in tesla metamorfoza svetlobnega telesa, postopek, ki traja dva zaporedna dneva in se opravi le enkrat v življenju. Za zdravljenje se odločijo ljudje, ki imajo določene zdravstvene težave, ki v sebi čutijo napetost, zaznavajo neprijetne spremembe ipd. Povratnikov z istimi težavami po izkušnjah praktikov tesla metamorfoze ni. Terapevt se človeka ne dotika, le dovaja mu zdravilne frekvence. Komunikacija duše lahko da odgovore na ponavljajoče neprijetne situacije ipd., terapevt zapiše, »kar mu duša pove«, in brez komentarjev to prenese posamezniku, da nezavedno tako preide v zavedno in s tem do razrešitve vzrokov za težave. Tesla metamorfoza svetlobnega telesa pa dviguje nivo zavestno posameznika, celo do sprememb DNK pride, saj se v tem postopku posameznik usklajuje z DNK Zemlje.
Presenečen je bil, ko je znankini mami, ki je bil zelo bolna, naredil »komunikacijo duše«. To, kar si je v seansi sproti beležil, je najprej prebral njeni hčerki, ki je menila, da ta zapis v ničemer ne odslikava njene mame. Ko pa je mama slišala ta zapis, je začudeno ponavljala: »Kako je pa vse to vedel?«
Lepota trenutka je lepota večnosti
Ko sem drezala vanj, da mi pove kakšno konkretno izkušnjo s to zdravilno metodo, je uvodoma poudaril, da ni zdravljenje samo to, kar pomeni premagati bolezen, ampak tudi blagodejno takrat, ko je smrt neizogibna in pomembno pomaga pri prehodu. O tem pa ljudje neradi govorimo: »Klicali so me svojci visoko noseče ženske, ki pa je imela raka v zadnjem stadiju. Zdravniki so želeli opraviti carski rez, kjer bi lahko umrla, zaradi slabega zdravstvenega stanja. Zato so ga odpovedali. V Nemčiji, kjer živi ta družina, s katero sem ostal v stikih, sem opravil vse tri terapije in se vrnil domov dokaj potolažen; to, v kar sem verjel, se je tudi zgodilo – mamica je mirno donosila in rodila hčerkico po naravni poti, brez carskega reza. Živela je še tri mesece po dekličinem rojstvu. Tisti večer pred smrtjo pa me je 'obiskala' in sicer sem to čutil, kot da bi me nekdo pobožal po roki. Najprej sem se ustrašil, saj sem bil sam v sobi, pri drugem stiku pa sem intuitivno slišal njen glas, kako se mi zahvaljuje, kako je sedaj vse dobro in prav, čeprav mi bodo zjutraj sporočili, da je umrla … In tako je tudi bilo. Za njo je ostala milina in neverjetno, ko so me obiskali, me je njena deklica prepoznala. Bilo je zelo ganljivo.« Takšni dogodki v človeku sprožijo še večje zavedanje polnega življenja v tem, sedanjem trenutku. Klemen pravi, da se je sam tega naučil še zlasti prek svojih otrok: »Ko so bili še majhni, sva jim z ženo brala pravljice; občudovali so pravljico Sovica Oka Svetlane Makarovič in se je niso nikoli niso naveličali. V istem večeru so jo hoteli slišati znova in znova; še in še so zahtevali. In tako sem se tudi sam naučil brati to isto pravljico vedno znova, kot da jo berem prvič, vsi smo doživljali ta mogočen trenutek sreče, ki je tako trajal in trajal.« Doda, da je čudenje ključ do »lepote večnosti, ki je skrita v tem trenutku.«
Klemen Likar
Kje doma je lépo?
Kje doma je lépo?
V očesu, v peresu,
med gorami, med nogami,
pri fantiču, pri dekliču,
kje doma je lépo?
Kje doma je lépo?
V dotiku, v šepetu,
v tišini, na potepu,
v vesolju ali v srcu,
kje doma je lépo?
Kje doma je lépo?
Kjer živim, kjer se učim,
kjer razmišljam, tam kjer spim,
kje doma je lépo?
Kje doma je lépo?
Čisto tiho v sebi čutim,
da mi lepo hodi ob boku,
leze vame, me prežema,
tepe in žgečka, poljublja,
plitko diham, da ne splašim
lepega bližine čas.
