Emi se je odločil, da se bo preizkusil še v stand up vodah. S predstavo Da je Emi biti lahko, bil bi vsakdo, ki jo bo premierno prikazal 7. februarja, bo gledalce popeljal med stolpnice v obdobje odraščanja v delavski družini »od dol«, v neverjetne dogodivščine v osnovni in srednji šoli ter v čase prvih delovnih izkušenj.
Ta izkušnja ga je precej zaznamovala, kar pa glede na to, da je bil z Barom praktično pet mesecev povezan 24 ur na dan, ni nič čudnega. Kaj je najbolj pogrešal v času snemanja, kako njegovo delo komentirajo gledalci in s kom od tekmovalcev bo ostal v stikih, pa si preberite v nadaljevanju.
Ob vstopu v resničnostni šov ste delali v banki. Svojim sodelavcem in strankam ste obljubili, da se boste po koncu Bara vrnil na svoje delovno mesto, vendar ste si vmes premislili in sprejeli delo v oglaševanju. Kako so se sodelavci in stranke odzvali na to?
Šefica in sodelavka sta bili zelo žalostni, obenem pa zelo veseli zame, saj vesta, da sem šel na boljše. Stranke – predvsem moji upokojenci – pa mi na facebooku pišejo, da me pogrešajo. Tudi jaz jih, v petih letih so se mi usedli v srce. Če se srečamo kje v Škofji Loki, me objamejo. Takšne stvari se mi zdijo zelo lepe. Zadnjič me ena stranka iz objema ni izpustila cele pol minute.
Pridejo do vas tudi gledalci Bara in komentirajo vaše delo?
Da, veliko ljudi pride do mene in mi čestita. Mnoge sem – sodeč po komentarjih – tudi zelo pozitivno presenetil. Od prejšnjega Bara so bili namreč navajeni na tistega norega Emija, ampak ljudje ne vedo, kakšen sem, kadar delam, kadar sem v banki ali na kakšnem drugem delovnem mestu. Kakšnih 30 odstotkov ljudi mi je očitalo, da sem bil premalo strog, približno 70 odstotkov pa, da sem na ta račun dobil veliko spoštovanja in lep odnos. V petih mesecih se nisem zadrl niti na enega barovca, pa so me kljub temu vsi ubogali. Pri tem sem izhajal iz svojih šefov v gostinstvu. Mislim, da je bil to dober recept.
Boste s katerim od tekmovalcev ostali v stikih?
V stikih bom verjetno ostal z vsemi, čisto iskreno. Prejšnjo soboto smo imeli že srečanje, to pa nameravamo ponavljati vsake tri do štiri mesece vsaj zdaj na začetku, potem pa na leto ali pol leta.
Je šla zmaga po vašem mnenju v prave roke?
Da. Če smo čisto iskreni, bi si vseh zadnjih šest zaslužilo zmago, je pa bil Sandi od prvega dne dobra konkurenca in ni popuščal.
Kaj ste najbolj pogrešali v času Bara?
Najbolj sem pogrešal druženje s prijatelj in svoj mir. Ko sem bil namreč na banki in v lokalih ter na prireditvah, sem šel po koncu dela domov in me nihče več ni klical zaradi dela. Tu pa je bilo nonstop – od sedmih zjutraj do dveh ponoči. Nekako se sploh nisem več znal obnašati v zasebnem življenju zunaj Bara. Zmeraj sem imel skrbi bodisi glede prometa bodisi me je skrbelo, da se komu ne bi kaj zgodilo. Zvečer ne moreš spati, ker nikoli ne veš, ali se bo kdo stepel v lokalu, pa te bodo klicali – so bili primeri, ko sem se moral voziti iz Škofje Loke … Tudi ko sem bil na kavi s prijatelji, nisem bil stoodstotno osredotočen, vedno sem imel še nekaj v glavi. Zdaj mi je čudno, ko se vračam nazaj, ampak se bom navadil.
Bi še šli pred kamere?
Seveda, ampak jaz si delo v medijih oziroma s to kislo smetano, kot jaz pravim slovenski sceni, jemljem z rezervo – kot hobi. Da, bil bi vsak dan na televiziji, ampak vem, da to ni mogoče, tako da – če bo kakšen projekt, super, če ne bo, pa tudi nič hudega.
