Zgodovinarka Marta Verginella se je rodila v Križu, slovenski ribiški vasi blizu Trsta. Ko je bila še v vozičku, jo je mama vozila po strmi poti do morja v Brojnico. Ko je odrasla, se je s prijateljicami spuščala po ribiški poti med vinogradi do kriškega pristana »na Mulu«. Morje še danes obožuje. Zelo kmalu pa je vzljubila tudi hribe.
Ko je sneg prebelil bližnje kraje, se je s starši odpeljala do Senožeč, Črnega Vrha ali Lokev. Miklavž ji je prinesel najprej sanke, pri sedmih pa ji je oče kupil na Črnem Vrhu prve smuči. Z njimi je obiskovala smučarske tečaje, ki jih je organiziralo v Trbižu Slovensko planinsko društvo iz Trsta in s časom postala tudi članica njegove tekmovalne ekipe.
»Odraščala sem v šestdesetih letih, ko je Italija doživljala gospodarski razcvet in marsikaj smo si lahko privoščili, čeprav je bil v službi le oče. Mama je gospodinjila in zato se je lahko veliko posvečala meni in sestri Katji. Redno naju je vodila na sprehode v naravo in naju naučila zdravo živeti,« je začela dr. Marta Verginella, znanstvenica in predavateljica, ki je lani na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta prejela dva milijona evrov za petletni projekt raziskav o vlogi in položaju žensk na območju Slovenije in v regiji v prejšnjem stoletju. Marta Verginella je tudi avtorica ali soavtorica 12 znanstvenih monografij, od katerih jih je nekaj prevedenih tudi v tuje jezike.
Njena mama Savica je morala zaradi težkih družinskih razmer prekiniti šolanje na trgovski srednji šoli in se izšolati za šiviljo. »Čeprav se je po poroki in mojem in sestrinem rojstvu posvetila družini, je bila dejavna tudi zunaj doma. Bila je med ustanovitelji društva staršev in športnega društva Mladina v Križu, pozneje je bila tudi soustanoviteljica ženskega pevskega zbora Prosek Kontovel.«
Ker je znala šivati, je poskrbela, da sta bili s šest let mlajšo sestro Katjo, ki poučuje na osnovi šoli na Opčinah, vedno lepo oblečeni.
»V nedeljah smo pogosto hodili na izlete z družinami maminih sester in brata. Prestopanje državne meje je bilo za nas nekaj običajnega in domačega. Mnoge prehrambne izdelke smo, podobno kot mnogi Tržačani, kupovali na jugoslovanski strani. Spomladi smo radi zahajali na piknike v Posočje, jeseni pa na izlete na Kras.«
Oče Ottavio, ki je bil odličen voznik, jih je včasih peljal v bolj oddaljene kraje. »Spomnim se enodnevne vožnje v Dolomite vse do Marmolade.« Pogosto so zahajali tudi v Ljubljano, kjer je jeseni in pozimi zaznavala nenavaden vonj po premogu, ki ga na Tržaškem niso poznali.
»Še najbolj živo pa se spominjam maminih voženj, ki so bile včasih zelo razburljive. Po opravljenem vozniškem izpitu je občasno pozabila ustaviti avto pred znakom stop. Nekoč pa se je izognila avtobusu, ki je rinil vanjo. Končalo se je tako, da je pristala v jarku. Tudi prask na avtu ni manjkalo in posledično očetove jeze.«
Sicer pa ima ogromno prijetnih spominov, predvsem o pogostih premikih iz kraja v kraj, obiskov sorodnikov in znancev ter počitnicah, ki jih je preživela z razširjeno družino tet in stricev v Kranjski Gori, na Voglu, Sorici, Bledu in v Istri. »Vse to mi je približalo Slovenijo oziroma takratno Jugoslavijo, kraje, ki so bili večini mojih sošolcev in sošolk tuji in oddaljeni.«
Martin oče Ottavio, po poklicu mehanik, je bil v službi pri tržaški podružnici Fiata Grandi, kjer se je zaposlil že kot vajenec, ko je njegov oče odločil, da ne bo nadaljeval s šolanjem. Na lastno pobudo se je ob delu vpisal na srednjo tehnično večerno šolo A. Volta, a v zadnjem letniku je moral zaradi podaljšanega delovnega urnika prekiniti študij. »Tako so avtomobili postali njegov vsakdanjik in posledično družinski,« pravi Marta.
Ker je bil Martin oče zelo prizadeven in vztrajen človek, je hitro napredoval in prevzel stike z jugoslovanskimi strankami. »Pogosto so te stranke zahajale k nam na dom. Oče se je z njimi spoprijateljil in postale so naši znanci. Z njimi so k nam pronicale zgodbe o življenju in razmerah v Jugoslaviji.«
Njeno odraščanje v času italijanskega gospodarskega čudeža, je bilo zaznamovano z novimi pridobitvami bele tehnike. »Ko sem se rodila, sta bila pri hiši že radijski sprejemnik in avto. Kmalu po mojem rojstvu sta starša kupila televizor, sledil je pralni stroj. Pred njegovim nakupom je k hiši prihajala simpatična perica Viktorja, ki je enkrat tedensko opravila najtežja pranja.«
Mami je hvaležna, da je ni silila v opravljanje hišnih, tako imenovanih ženskih opravil. »Pustila je, da sem preživljala čas s prijateljicami, da sem veliko brala. Dala mi je svobodo, da razvijam svoja zanimanja. Podprla me je, ko sem se hotela učiti klavir, ko sem se vpisala na tečaj namiznega tenisa in se vključila v odbojkarsko ekipo. Tudi, ko sem se odločila za študij na znanstvenem liceju F. Prešeren v Trstu, kar je pomenilo, da bom nadaljevala z univerzitetnim študijem, je bila na moji strani.« Oče, ki je prihajal iz bolj kmečkega in patriarhalnega okolja nad njeno izbiro ni bil najbolj navdušen, ni je pa oviral.
»Čeprav so me starši materialno podpirali, sem že v srednji šoli poleti opravljala delovno prakso na Slovenskem znanstvenem inštitutu. Eno leto sem bila praktikantka na Primorskem dnevniku, nato sem dajala privatne lekcije, bila animatorka na osnovni šoli v Miljah. V času univerzitetnega študija sem za krajša obdobja poučevala kot suplentka na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Šlo je za zelo dragocene delovne izkušnje, s pomočjo katerih sem preverjala svoja nagnjenja in sposobnosti.«
Iz otroštva se spominja še teatralnih pripovedi dedka Pepija, ki je še najraje govoril o svojih partizanskih izkušnjah, ki so bile večplastne in iz katerih je kot zgodovinarka črpala pomembna spoznanja. »To, da sem bila v stiku z ljudsko, ustno kulturo starih staršev in širšega sorodstva, me je opremilo s pomembnim vedenjem o krhkosti in prilagodljivosti spomina, o hotenih molkih in pretiravanjih, ki so del vsakega pričevanja.«
Dokler so živeli v Križu, je v hišo prihajala na obisk tudi generacija njenih starih staršev, ki je doživela dve svetovni vojni in fašizem, in ki ji je dovolila vpogled v svet, ki ga danes več ni in ki ga preučuje kot zgodovinarka. »Svet, v katerem so se ženske znašle v povsem podrejenem položaju. Taki sta bili na primer moja babica Julijana in njena sestra dvojčica Danica, a tudi v vlogi gospodarice. In prav taka je bila moja prababica Marija Legiša, ki se je priženila v družino Gruden.«
Iz zgodnjega otroštva se spominja tudi babice po mamini strani Marije Grilanc, poročena Štoka, ki je svoje otroke navduševala za branje ruske literature in bila nenaklonjena Titovi Jugoslaviji, tako kot vsa mamina družina. »V prihodnosti nameravam proučiti njeno korespondenco s sinom Milanom, ki se je v petdesetih letih izselil v Argentino.«
Sicer pa je naša sogovornica po maturi na slovenskem liceju v Trstu študirala zgodovino na Leposlovni fakulteti (nekakšni Filozofski fakulteti) Univerze v Trstu in leta 1984 diplomirala. Po štirih letih poučevanja na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici, je nadaljevala študij zgodovine v Ljubljani in leta 1995 doktorirala. Leta 1997 je postala asistentka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Leta 1997 je bila izvoljena za docentko na Oddelku za zgodovino, leta 2001 za izredno profesorico in leta 2006 za redno profesorico za občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine. Njena tematska zanimanja segajo na področje socialne zgodovine, spominskih študij, mejnih študij, nacionalnih študij, zgodovine žensk in spola ter ustne zgodovine. Veliko predava tudi v tujini, predvsem v Italiji, ter sodeluje na mednarodnih simpozijih doma in v tujini.
Povsem na koncu še reče: »Če ženske same ne bomo zapisovale svoje zgodovine, je ne bo nihče. Žal!«
Objavljeno v reviji Ženska št. 11, 5. 11. 2019.
Galerija
Poglej vse fotografije (16)
