Ko sem ob pol petih zjutraj tega dne stopila iz avta in hotela vzeti torbico, je ni bilo. Ostala je 120 kilometrov stran pri silvestrskih gostiteljih, z vsemi dokumenti, telefonom in bančnimi karticami. Vozila sem brez vozniške in prometne. A se je dan kljub začetni smoli srečno končal, saj je prijateljska veriga poskrbela, da je bila torbica kmalu pri meni in mi ni bilo treba še enkrat na pot. Kaj je sreča? Odsotnost nesreče, kot nekateri pravijo, drobni trenutki vznesenosti, občutek, da imaš angele varuhe v podobi sorodnikov in prijateljev – ali kaj? Danec Meik Wiking, direktor inštituta za srečo, ima nekaj odgovorov, tudi za Slovenijo.
Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad.
Tone Pavček
Kaj je torej sreča – loterija ali pa si svoje sreče kovač? To bi zares radi vedeli, ko si na začetku leta sestavljamo seznam dobrih sklepov in želja, kar je videti približno takole – srečni bomo, če bomo naredili izpit, če bomo kupili novo omaro, če bo otrok v šoli odličen, če bomo zamenjali avto …, vse je povezano z nekakšnimi čeji; in seveda ne bomo srečni, če se nam večina od zastavljenega ne bo uresničila. Oziroma vse. Ob kakšnih trenutkih sploh kriknemo – oh, kako sem srečen? Mora biti nujno zadetek na loteriji? Zame je bilo to ob spoznanju, da bo pozabljena torbica v nekaj urah varno pri meni. Da imam prijateljsko mrežo, ki deluje, pa čeprav je bil glavni junak pri tem podvigu nekdo, ki ga sploh ne poznam. In če se že ubadate z mislijo o sreči in nesreči (kdo se pa ne), le preberite knjigo Lykke Meika Wikinga (Učila), avtorja, ki se je že proslavil s knjigo Hygge, o umetnosti dobrega življenja po dansko, to pot pa raziskuje najsrečnejše ljudi po svetu, tudi v Sloveniji. Seveda nas zanima, kje smo.
Najbogatejši niso najsrečnejši
Že to, da neka država sploh ima inštitut za srečo, pove veliko. Sreča je pač zelo oseben občutek, v isti situaciji so lahko eni zelo srečni in drugi zelo nesrečni, kako torej to meriti? No, nekaj načinov že je. Recimo BDP, ki veliko pove o splošnem bogastvu države, malo pa o tem, ali so ljudje tudi srečni. Wiking opisuje prizore iz Københavna ob štirih popoldne, ko ulice preplavijo kolesarji, po službi se namreč vozijo po otroke v šolo. »Na obali se sprehaja par, ki ima skupaj 52 tednov plačanega porodniškega in očetovskega dopusta. V čistem morju plavajo študentje, ki jim ni treba plačevati študija, od države pa za nameček dobijo vsak mesec 700 evrov. Na Danskem vse teče brez zapletov. No, skoraj vse. Pred štirimi leti je neki vlak zamudil pet minut in vsakemu potniku se je pisno opravičil minister za promet,« piše avtor in se navdušuje nad sedemletniki, ki se sami vozijo s kolesom v šolo, ne da bi starši doživljali živčne zlome. Tudi Meik Wiking je tako kot večina Dancev vse leto na kolesu, kar pa ne pomeni, da so ljudje tam večinoma v športnih copatih in trenirkah. Nasprotno, na kolesih jih vidiš v visokih petkah in poslovnih oblekah z diplomatskimi kovčki, Meik se na prireditev pripelje celo v smokingu. Vozijo se strpno in počasi in niti v sanjah ne pričakujejo, da bi kakšen idiot parkiral na kolesarski stezi ali počel kaj podobno prostaškega.
Skandinavci imajo najvišje davke na svetu (Astrid Lindgren, avtorica Pike Nogavičke, se je pritoževala, da ji poberejo več kot 90 odstotkov dohodka), sodijo pa (tako kot Danci) med najsrečnejše na svetu. Iz teh držav se podjetniki ne selijo v davčne oaze (čeprav seveda tu in tam grozijo, da se bodo). Bogastvo namreč ni tudi blagostanje; če država pobrani denar vlaga v šolstvo, zdravstvo, čisto okolje, kulturo, promet, skrajševanje delovnika, socialno pomoč in vse drugo, kar potrebujejo državljani za prijetno in nemoteno življenje, je to blaginja, ki so je deležni vsi. Lep primer je recimo Južna Koreja, ki se je v dveh generacijah povzpela med najbogatejše države na svetu, in pričakovali bi, da so tudi ljudje najsrečnejši. Pa niso, na »srečni« lestvici so na 55. mestu, po samomorilnosti pa v okviru OECD na prvem. Korejci oblegajo danski inštitut za srečo, ker bi se radi naučili, kako bogastvo spremeniti v blagostanje. Najprej so se zgledovali po ZDA, a so ugotovili, da tam ljudje niso srečni zaradi prevelike neenakosti. »Če se podvoji družbeni dohodek, a gre 90 odstotkov bogastva desetim odstotkom najbogatejšim, to ni rast. To je pohlep,« pravi Wiking. V državah, kjer se eni borijo za preživetje, drugi pa se obdajajo z varnostniki, da jim ne bi ugrabili otrok in jih oropali, kakšne posebne sreče seveda ni na nobeni strani.
Napuh je znamenje omejenosti
Uslužbenci inštituta za raziskovanje sreče seveda potujejo po vsem svetu in se pogovarjajo z ljudmi, celo nasmeške preštevajo, anketirajo, brskajo po statistikah in raziskavah ter ugotavljajo, da so sestavine koktajla, ki se mu reče sreča, povsod precej podobne. Zadovoljni ljudje, pa naj so iz revne ali bogate države, imajo precej skupnega – široko mrežo podpornikov, kamor sodijo prijatelji, znanci in sorodniki, medsebojno zaupanje, prenesejo dobronamerno grajo in ne skoparijo s pohvalami, z bližnjimi imajo družabne obrede, ki se jih veselijo, za praznike ne dajejo daril, ampak doživetja – recimo kino, izlet ali povabilo na kosilo. Avtor se spominja, da je doživel enega omembe vrednih občutkov sreče na sončni terasi nekega smučišča, ko je s prijatelji odkril v hladilniku apartmaja ostanke pice od prejšnjega dne. Čeprav najbrž ni bila najslastnejša jed na svetu, so se lahko družili naprej in se jim ni bilo treba razkropiti po trgovinah ter restavracijah.
Omeniti je treba, da imajo Skandinavci redko lastnost, ki je plod vzgoje skozi stoletja, trdega življenja, pa tudi verskih prepričanj – svojega bogastva ne razkazujejo oziroma ga skrivajo in se ga celo malce sramujejo. Ker to namreč pomeni, da so morda premalo prispevali za skupnost, pa čeprav jim država tako ali tako skoraj vse pobere. Napuh je znamenje omejenosti, so prepričani, z razkazovanjem in hvalisanjem ponižuješ druge in sramotiš sebe. No, do takšnih prepričanj se je težko prebiti, poskusimo pa lahko. Knjiga Lykke je namreč polna nasvetov, kako lahko brez denarja in hudih pretresov spravimo v svoje življenje več radosti in blaginje.
Večerja ob svečah? Haha
Če mislite, da bi vas lahko osrečilo zgolj in samo več denarja, vse drugo namreč lahko kupiš, ste vsekakor potrebni temeljite preobrazbe. Meik Wiking je namreč po svetu srečal vrsto ljudi, ki niso imeli skoraj nič, a so bili srečni. Imeli pa so »tisto«, kar smo v svetu potrošništva počasi izgubili. Opazovati na prvi pogled revne Kubance, ki začnejo s širokim nasmehom poplesovati takoj, ko zaslišijo glasbo iz bližnjega bifeja, je za dolgočasne Zahodnjake doživetje. Kako naj dobimo nazaj nekaj izgubljene topline in bližine?
Wiking predlaga celo vrsto metod in dejavnosti, ki nič ne stanejo, razen nekaj volje in časa. Prijatelji so se mu posmehovali, ko je predlagal, da naj kdaj zvečer ugasnejo luči in večerjajo ob svečah. Ko pa so poskusili, je bil odziv presenetljiv, saj se je med gosti za mizo ustvarilo čarobno vzdušje, uživali so tudi otroci. Na površje so namreč privreli najlepši, najsrečnejši spomini in zgodbe ter očarali vse. Plamen očitno predrami v nas odmeve iz davnine, kar nekateri dobro vedo. Poročajo, da si nekateri celo na računalniku poiščejo ogenj iz kamina, da bi ogreli vzdušje med prisotnimi.
Kako torej priklicati srečo? Celo nesrečni črnogledi karakterji lahko naredijo kaj s seboj tako, da se kdaj, pa čeprav prisiljeno, komu nasmehnejo, vsaj odzdravijo, če že ne pozdravijo, nesejo mamici z dojenčkom v naročju nakup do stanovanja, ugotovijo, kdo sploh so sosedje, postavijo klopco na dvorišču, kjer se bo mogoče družiti, in polico s knjigami na hodnik, kjer bodo stanovalci odlagali knjige, ki jih ne potrebujejo, ter si sposojali tiste, ki jih zanimajo. Od tod do skupnih prireditev, vrtnarjenja, izletov, dobrodelnosti in podobnih družabnosti je potem le še korak. Srečni smo, če nismo sami, razen kadar si to želimo.
Nekaj podatkov:
Na lestvici svetovnega poročila o sreči je Danska prva, Švica druga, Norveška tretja, Slovenija 51.,kar pomeni, da sodi na rob prve tretjine, Čile pa je med zadnjimi. Med tistimi, ki najbolj zaupajo soljudem, so Danci, Norvežani in Finci, Slovenija je nekje na sredi lestvice, ampak pred ZDA. Uravnoteženost med delom in zasebnim življenjem je najboljša na Nizozemskem, Danskem in v Franciji, Slovenija je na 19. mestu, ZDA pa na 30. Najslabše se godi Turkom. Delež tistih, ki verjamejo, da se v stiski lahko zanesejo na prijatelje, je največji na Novi Zelandiji, sledijo Islandija in Danska, Slovenija je na 26. mestu. Ni slabo.
Kaj je sreča?
Vesna V. Godina, antropologinja: Odsotnost intenzivnega trpljenja
»Sreča je zame odsotnost nekega intenzivnega trpljenja ali kakšnih izrazito negativnih stanj. Sreča je, če imaš mir, si zdrav, če lahko opraviš svoje delo, tako kot misliš, da ga moraš opraviti, če so ljudje sposobni reševati konflikte konstruktivno ... Se pravi, sreča je zame sestavljena iz malih stvari. Ni pa zame sreča to, kar danes trg pravi, da sreča je. Trg je pretvoril srečo v slog življenja in od ljudi zahteva, da so srečni v vsakem trenutku, kar pa je v resnici tržni standard in bolezen sodobnega sveta. Tržno sproduciranih kriterijev sreče človek preprosto ne more doseči, kar vodi v stalno nezadovoljstvo. O sreči se v osnovi preveč sprašujemo in smo tudi preveč usmerjeni vanjo. Zdi se nam, da je življenje vredno samo, če smo srečni, kar je zelo moteno stanje. Sicer pa sem jaz srečna, kadar imam mir, kadar me ne preganja čas in lahko delam stvari tako, kot jih želim početi. Srečna sem tudi, če imam dovolj časa, da sem doma s svojimi družinskimi člani in zverinicami, kar dostikrat ni možno.«
Saša Pavček, igralka in pesnica: Ko polno in svobodno zaživim
»Srečna sem takrat, ko polno in svobodno zaživim, če ob tem osrečim tudi druge, je občutek najlepši. Sreča je, če mi uspe delo dobro opraviti, v ustvarjalnosti doživljam hipe sreče, ko se potopim v fantazijo, in to me zelo osrečuje. Vsakič, ko soobčutim, da so moji bližnji srečni, sem srečna tudi sama. Konkretneje pa so me v zadnjem času osrečili ustanovitev Sklada Jerneja Šugmana pri Združenju dramskih umetnikov Slovenije, dober izpitni nastop mojih študentov na AGRFT ter izid pesnitve Rumi in kapitan z ilustracijami Ejti Štih pri založbi Miš.«
