Ta stavek je izrekel Tomislav Kuljiš, terapevt in avtor programov Osebni razvoj in Starševstvo 0–6, ustanovitelj IPD Centra (Integral Person Development), centra Naravno starševstvo in vodja centra za osebni razvoj iz Zagreba. Njegove terapije so zasnovane na aktualnih spoznanjih osebnostne nevrobiologije in sodobnih psihodinamičnih smeri. Kuljiš pravi, da se odgovor na naše odzivanje, čustva in stres skriva v prvih treh letih našega življenja.
Tomislav, pravite, da kar doživljamo kot otroci v najbolj ranem otroštvu, vpliva na nas v odrasli dobi. Ali lahko te »rane« iz zgodnjega otroštva zacelimo sami?
Zanimivo, da se vsi sprašujemo, ali lahko težave rešimo sami. Toda naloga človeške psihe, v kateri obstaja cel kup obrambnih mehanizmov, je, da brani zavest pred stikom z nečim, kar je zanjo preveč boleče, ogrožajoče, česar zavest ne bi mogla prenesti. To je v nas ves čas, zato je nemogoče, da bi sami videli stvari, ki jih naš sistem ne želi videti. To je približno tako, kot če bi želeli videti svoje zatilje. Kakorkoli se obračamo, ga ne vidimo. Zato potrebujemo tretjo osebo, ki nas poveže s tem, kar je bilo boleče, a ta terapevt mora imeti izkušnje s tem in cilj, da se rane zacelijo, ne da se samo koplje po njih. Če niti ne veš, kje rane so, jih ne moreš očistiti in dati nanje obliža. Delo na sebi brez tretje osebe je zelo omejeno. Ne rečem, da se ne da storiti nič, a tudi sam, ki ves čas delam terapije in predavam o tem, oblikujem in razvijam programe, moram k svojim terapevtom. Sistem v meni mi ne dopušča, da bi videl, česar noče.
Imamo podobne travme iz otroštva, jim lahko najdemo skupne imenovalce?
Obstajajo tipične poškodbe v razvojnih obdobjih in obstajajo tipične reakcije obrambnega mehanizma. Ljudje smo sicer originalni, neponovljivi v tem, kar smo, a način, na kakršnega deluje naš organizem, kako reagira na nepravilnosti, poškodbe, je tipiziran. Stil preživetja je podoben. Znanje o tem nam zato lahko pomaga ugotoviti, kje je nastal problem. Ljudem gre sicer na živce, če imajo kakšen tipičen problem, ker so radi unikatni.
Ljudje imamo še vedno predsodke pred raznimi terapevti, psihologi, psihiatri ... So se kaj ublažili?
To se zelo spreminja. Seveda pa moramo ločiti – psihiatri se ukvarjajo z ljudmi, ki imajo psihološke diagnoze. Delo na sebi, osebni razvoj pa je namenjeno zdravim ljudem. Razne težave nam slabšajo kakovost življenja, zaradi njih nas boli, počutimo se slabo. Ali pa ne občutimo nič in je drugim težko z nami, ker smo apatični, asocialni, ne zmoremo se povezati z njimi. Lahko imamo občutek manjvrednosti, preveč čustvenih izpadov, eksplozivnosti, ali pa vse to požiramo in ne damo iz sebe, ne znamo reči ne, tudi če želimo. To je le majhen del palete težav, in če smo zaradi njih nezadovoljni, moramo nekaj narediti. Če smo zadovoljni, sicer nikomur ni treba delati na sebi, a z delom na sebi se lahko spremenimo. Če ima danes nekdo slabe zobe, ga vprašamo, zakaj ne gre k zobozdravniku. Prišel bo čas, ko bomo človeku, ki ima eksplozivne izpade ali občutek manjvrednosti, rekli: Kaj čakaš? Pojdi k terapevtu in to popravi! Ker se da rešiti. A ne na vikend tečaju ali v mesecu dni, ampak v nekaj letih. Ker so te stvari nastale v ranem otroštvu in se z leti utrjevale, potrebujemo tudi leta, da se resnično spremenijo. Ne samo zunanje vedenje, temveč tudi spontano, notranje; da smo mirnejši, bolj zadovoljni, izpolnjeni, ker je v nas nekaj drugače. To se da doseči le z delom na sebi, ki nas počasi spreminja.
Kaj pa odvisnost od alkohola, droge? Res tudi ta izvira iz otroštva?
To je zelo dobro vprašanje. Človeški organizem se mora v zgodnjem otroštvu uravnotežiti.
Kaj pomeni v zgodnjem otroštvu?
V prvih treh letih življenja, morda še do četrtega ali petega leta. Organizem mora postati samoregulativen. Nevrološki sistem, biokemija, morata dobro delovati, da se počutimo mirno, varno, celovito nekje zelo globoko v sebi. To se dogaja v prvih letih življenja, z začetkom v maternici. Kasneje pa v stiku s skrbniki, najbolj z mamo. Govorim o uravnoteževanju organizma, ko iz otroka, ki ne more sam vzpostavljati svojega biološkega ritma brez prisotnosti in bližine maminega telesa, skozi dozorevanje, ko gre proti tretjemu, četrtemu, petemu letu, postane otrok, ki lahko vzpostavi notranjo stabilnost. Če smo v tem zelo dobro uspeli v zelo ranem obdobju, govorimo o zrelem, izpolnjenem, srečnem človeku, ki ima neki mir v sebi in dobro samopodobo.
Kaj pa tisti, ki v otroštvu niso prišli tako dobro skozi?
Potem ta organizem ostaja odvisen od samoregulacije od zunaj, kar pomeni, da v sebi čuti nemir, bolečino, nekaj mu manjka, ne more se sprostiti, zaradi nečesa v sebi se počuti slabo. Ta človek ni doživel odnosov s skrbniki, dovoljšnjega izravnavanja svojega stanja, da bi postalo dobro. Zato postane zelo ranljiv, ko odraste, sploh v odnosu z drugimi ljudmi. Lahko zapada v zelo slaba stanja, občuti bolečino, primanjkujejo mu dopamina, oksitocina, serotonina. To se navzven občuti kot slabo psihološko stanje, čeprav je v resnici slabo telesno, biokemično stanje. Če ta človek nima dobrega odnosa z drugo stabilno osebo, ki bi mu to »popravljala« – mama, terapevt, dober partner –, je prepuščen na milost in nemilost sebi in zato v resnici trpi. In potem najde kemijo, zaradi katere se počuti bolje – to počnejo tablete ali droga. Odvisniki najdejo heroin, kokain ..., in na te stvari se organizem navadi, postane odvisen. Tako se postavi v »normalo«. V resnici se njegovo stanje poslabša, ker zdaj organizem ne proizvaja niti toliko hormonov več, kot jih je prej, saj jih dobi od zunaj. Droge povzročijo, da postaja vse bolj odvisen, do trenutka, ko svoje biokemije ne more več popraviti.
Torej imamo nagnjenost k odvisnosti zasejano v nas že od ranega otroštva?
Tako je. Naši odnosi niso bili takšni, kakršni bi morali biti. Odnosi v otroštvu so predpogoj za naš kasnejši razvoj. Skozi odnose sicer tudi najbolj ranimo drug drugega, a po drugi strani se lahko skoznje tudi pozdravimo. Za osebni razvoj mora biti človek dobro osrediščen, v pogovoru s terapevtom, ki lahko traja nekaj let, se končno počuti slišan, da ga nekdo upošteva, razume, česar prej ni mogel. Da ga nekdo samo posluša. Ljudje pravijo: »Prvič v življenju me nekdo samo posluša. Prej so mi padali v besedo, govorili svoje zgodbe ...« Te stvari so pomembne za človeka. In pa to, da lahko terapevt prenese vso njegovo žalost. Drugi ljudje so empatični, pa postanejo žalostni še oni, terapevt pa je stabilen in ga tvoja žalost ne »premaga«. Partner postane živčen, če mu govorite o svoji žalosti, mama prav tako, prijatelji imajo dovolj svojih težav. In potem nosiš to svojo bolečino leta in leta kot mačka mlade. Nihče nima kapacitete za »odvzem«, prenašanje tolikšne bolečine. Ko pa naletite na terapevta, ki je šest let delal na svoji žalosti, ima stabilnost in zmogljivost, da se spopade z vašo količino žalosti.
Na Facebooku kroži vaša misel: Ni pomembno, da je mama dobra, ampak da je dobro.
Ja, ta stavek govorim že dvajset let. Zelo mi je ljubo, da je v Sloveniji ta misel tako odjeknila. To mi govori, da je družba tako osveščena, da to misel ceni, sliši in jo upošteva. Lahko govorim še tako dragocene informacije, če jih ljudje ne sprejmejo in niso pripravljeni nanje, ne pomenijo nič. Zato se mi zdi super, da so ljudje spoznali, kako je to pomembno. A kaj to v resnici pomeni – da je mama dobro? To ima še globljo dimenzijo. Da ni žalostna, živčna, je nekaj. A pomembneje je, kakšen je njen sistem.
Vseskozi govorite o pomembnosti mame za razvoj otroka. Kje je tu oče? Lahko mama čisto sama vzgaja otroka?
Za otroka je pomemben vsaj en dober skrbnik, s katerim lahko ustvari kakovosten odnos. Včasih to ni bila niti mama niti oče, bila je na primer babica ali teta, ki ga je čuvala. Ena oseba je dobesedno usodna. Prekrasno je, če vsak od staršev odigra svojo vlogo. In ti dve vlogi nista enaki. Mama sodeluje v razvoju ene otrokove dimenzije, oče druge, v nekaterih pa se poklopita. V vsaki razvojni fazi je pomembno, da starši odigrajo svojo vlogo. Moška figura očeta je zelo pomembna; če je ni, jo bo otrok iskal naokrog. Lahko to postane učitelj, trener, starejši brat. Otrok lahko razvije zdravo samopodobo tudi brez originalnega očeta. Bistveno je, da v medosebnih odnosih nekdo »oddela« tisto, kar mora otrok skozi odnose dobiti. Veliko otrok je odraslo brez staršev, z dobrimi nadomestnimi starši, in so danes zelo funkcionalni ljudje. Sočasno pa je veliko otrok odraščalo s svojimi starši, pa mi nekateri od njih rečejo: »Boljše bi bilo, če jih ne bi imel.« In imajo danes ogromno težav. Ključna je torej kakovost odnosov in stanje odraslega, s katerim je otrok v odnosu.
Kaj pa pravite o partnerskih odnosih? Kakšen človek moraš biti, da imaš lahko dober partnerski odnos?
John Bowlby je postavil koncept »attachmenta« (teorija povezanosti, privrženosti, op. a.) ter opisal trdne in negotove vrste zvez. Otroci, ki so imeli v otroštvu dobro razvite vezi s starši, so zelo funkcionalni v partnerstvu. Vedo, kako se to počne, ne da bi razmišljali o tem. Zanje je čisto normalno vzpostavljati kakovostne odnose. In tudi prepoznajo partnerje, s katerimi bodo imeli dobre odnose. A velika večina je zagotovo vezanih negotovo, čeprav statistika pravi, da jih je polovica – polovica trdnih in polovica negotovih zvez. Ko odprem to temo na predavanjih tistim, ki so že začeli delati na sebi, izbruhnejo v smeh. In pravijo: »Pa kje živi ta polovica trdno vezanih, saj jih še nismo srečali, niti enega?« A govorimo o pretežno trdnih zvezah, ki imajo prav tako nekaj problemov. V partnerske odnose namreč vstopamo s svojim »nahrbtnikom«, prtljago iz zgodnjega otroštva, jo razpakiramo in vse, kar se ni zaključilo v ranem otroštvu, poskušamo zaključiti v partnerskem odnosu. Vse, kar nas je bolelo v ranem otroštvu, teži k temu, da nas bo ponovno bolelo v partnerskem odnosu. Programirani smo, da vse, česar nismo dobili od staršev, zahtevamo od partnerja. Ves bes in jeza, ki jo občutimo do staršev, bo najverjetneje priletela na partnerje, ker nam ne starši ne partner ne morejo dati tistega, kar potrebujemo, vsaj ne v takšni količini, kot jo potrebujemo.
In kje je rešitev, upanje za boljše partnerske odnose?
Rešitev je v konkretnem delu na sebi. To sem spoznal tudi sam. Želim, da bi obstajala bližnjica, a je ni. Ves čas se učim, raziskujem, iščem krajše, boljše poti do dobre samopodobe, da ne čakamo pet, deset let, a vse izkušnje mi govorijo, da se nekaj, kar se je ustvarjalo, gradilo in utrjevalo od ranih let, nikakor ne more popraviti, izboljšati v nekaj mesecih. Potrebujemo nekaj let, da doživimo resnično preobrazbo. Ni dovolj samo drugačno razmišljanje, spremeniti se mora celoten organizem. Ko se učite regulirati svoja čustva, se možgani povezujejo, mrežijo drugače. Za to pa potrebujete izkušnje, ne branje o tem. Če ni izkušenj, se spremembe v možganih ne bodo zgodile. Zato je delo na sebi, v skupinah in individualno, najbolj smiselno in konkretno. Za to moraš imeti pripravljenost in kapaciteto. Ljudje mi po uspešno končanih terapijah rečejo: »To bi morali početi vsi. To bi moralo biti obvezno.« Jaz pa jim rečem, da ne, da mora biti človek na to pripravljen. Mora biti pravi trenutek. Počnite vse, kar čutite, da vam dobro dene.
Pa sploh obstajajo ljudje, ki nimajo težav iz ranega otroštva?
Ne poznam nikogar, ki iz tega obdobja ne bi imel prav nikakršnih težav. A to ne pomeni, da moramo vsi hoditi na terapije. Če smo dovolj zadovoljni s svojim življenjem, zakaj bi to spreminjali? Če pa čutimo, da nekaj ni v redu, lahko začnemo nekaj početi na sebi. Sčasoma bodo terapije vse bolj razširjene in normalne, tako kot zdravljenje zob.
Ali lahko delo na sebi komu tudi škoduje?
(Dolg molk.) Uporabil bom metaforo: ali lahko pitje vode škoduje? Ali lahko škoduje, če jeste kruh, meso? Če pretiravate, morda. Pomembno je, da oba, človek, ki potrebuje terapijo, in terapevt sledita ritmu, za katerega je človek v tistem trenutku pripravljen. V tem primeru ne more škodovati. Ne smemo pa pretiravati, odpirati nečesa, na kar človek ni pripravljen, česar ne more sprejeti, spustiti skozi sebe, povezati v celoto. Težave odpiramo in jih povezujemo v ritmu, ki ga je človek sposoben sprejeti v tistem trenutku njegovega življenja, in potem delo na sebi zagotovo ne more škodovati. Ta prava mera pa je odgovornost tako človeka, ki dela na sebi, kot njegovega terapevta.
