Govori. Govori!
»Pomembno je sprejemanje sebe, naj gre za delo, materinstvo, prijateljstvo. Da si dopustiš napake, slabo voljo, da si s tem zadovoljen. Včasih nisem bila taka. Včasih mi je bilo težko reči ne zmorem. In to ni prav, tisto me je odnašalo, služba, sama z Ulo ... Zato zdaj toliko bolj vem: sprejmi se, povej, da si žalostna, povej, da te je nekaj streslo, da boli kot satan, govori! Govori! To govorim sebi, Uli, sestri, dajte vse ven iz sebe. Moraš se imeti rad, moraš se spoštovati. Sicer ustvarjaš slabe odnose. Reci si: V redu sem. Vsi smo v paketu, včasih reagiramo slabo, včasih dobro. Ni najbolj všečno, kar sem rekla ali storila, a to je bila edina možnost.«
Njeno iskrivost, njeno strast, njeno vodenje pogovora v prav tisto smer, v katero si želi ona, njeno spoštovanje sogovornika, bližino, ki jo zna nevsiljivo vzpostaviti, in distanco, ki jo vseeno spoštljivo ohranja. Miša Molk, prva dama televizijskih pogovorov, tudi brez šova. In dama, ki ljubi izzive, tudi kadar jo zaslišujejo drugi. Tokrat o življenju, hčerki in moških.
Če bi bila jaz moški, bi se vas bala.
Zakaj?
Ker ste samostojni, neodvisni, pametni, razgledani, lahko odrezavi ... Bala bi se vas osvajati, biti z vami, ker ste ... močna ženska.
Ne vem, po čem se to meri.
Če Zahovića nežno stiskate za vrat, da vam pove vse o sebi, pa Janeza Škofa, da govori o tistem, česar ni hotel povedati drugim voditeljem – to je neka moč.
Moji gosti v oddajah so mi res dali vedeti, da so se počutili zelo dobro ob meni, da imam zelo spoštljiv odnos, in ga res tudi imam. Tudi do moških partnerjev ga imam. Ne želim iz njih ustrojiti prijazne usnjene copate – morava biti dva, enakovredna. Oba morata imeti copate, zglancane čevlje, šuhe za v hrib in laufarce. Je pa res, da sem se navadila sama hoditi v kino, sama teči na Rožnik, če pa potrebujem pomoč, kadar sem sama, da mi mora kdo nesti kovček, mi pomaga taksist ali pa kakšen natakar z ulice.
Ko ste imeli mavec na nogi, so vas tudi fantje iz bližnjega lokala prenašali na rokah po stopnicah gor in dol, je tako?
Res je, to so bili tudi ti fantje, ja. Nisem več zdržala doma. Rit me je bolela od gledanja filmov.
Torej se znajdete tudi brez močnih moških ob sebi, v življenju, ne?
Saj to so bili močni moški. Prositi je treba in povedati, da ne zmoreš.
Pa pogrešate – kadar ste samski – pogovore z moškimi, objeme, poljube, dotike ...
Objeme, poljube, dotike – no, to imam, ne bom rekla dovolj, ampak imam, to delim in dobivam. Pogovorov ogromno, tudi če nimam moškega ob sebi. A mislite, da se s tistim, ki ga imamo doma, res tako zelo pogovarjamo? Včasih doma hodimo drug mimo drugega. Vprašanje je, kako je z leti, ko res potrebuješ nekoga ob sebi. O tem razmišljam in mi ni vseeno. Zdaj rečem, se bom že kako znašla, če bom znala prositi za pomoč. A verjetno se je lepo s kom skupaj starati. Tako kot v filmu Na zlatem ribniku. Film opozori na strašno soodvisnost. Veliko moč terja, da preživiš. Ampak s tem se res kaj dosti ne ukvarjam. Si rečem, bo že kako, ker kako bo, itak ne vemo.
Kje pa najti moškega dandanes?
Ne vem, ker ga ne iščem. (smeh) Saj srečujem samske moške, a se o tem ne pogovarjamo. Tako recimo na različnih dogodkih srečujem Jureta Longyko, a ne razmišljava o tem, da bi združila to samskost. Zadnjič sem pa doživela nekaj lepega: neznan moški me je pozdravil in vprašal, ali mi lahko poljubi roko. Rekla sem, da lahko. Potem me je res poljubil, razprl roke in me objel. In rekel: Sem vedel. Pa sem vprašala, kaj je vedel. Ja, da je to tako, je odgovoril. In je šel in povedal, kje dela, in me povabil, naj pridem kaj naokoli.
Kaj pa je mislil s tem? Da je vedel, kakšen občutek je imeti vas v objemu?
Ne, po moje si je mislil, da sem človek, ki bo njegov objem tudi sprejel. Tako sem si to razložila. Ko sem pa o tem dogodku povedala Uli in sestri, sta mi rekli, da sem zelo zaupljiva, da bi mi lahko v objemu tudi kaj slabega naredil. Pa sem jima rekla: »Ne, če zaupaš, se ti to ne zgodi.« Nisem pa ga šla pogledat. (smeh)
Kakšen moški bi vas zadovoljil?
O hrkanju in dretju
»Ne tacam po drugih, sem izjemno liberalen človek – bolj kot toleranten –, vse oblike življenja se mi zdijo dopustne, dokler ne prestopajo meja drugega. Sem pa nestrpna, če kdo hrka – to mi gre bolj na živce kot to, kako ljudje živijo. Pa dretje mi gre na živce, primitivizem. Neuglajenost. Izgubili smo spoštljivost, nujno distanco, finese. Postali smo houdrasti.«
Ja, brihten, pameten bi že moral biti. Razgledan, duhovit. Ogromno stvari rešiš s humorjem. Tudi kadar sem sama v kakšni stiski, si rečem: »Poglejmo tole malo manj resno, z distanco do sebe in odnosa.« Kadar se pošališ, s samoironijo rešiš že zelo veliko. Pa seveda so pomembni interesi: jaz bi rada hodila naokrog, lazila v hribe. Rada imam gore, a nikoli nisem imela takšne družbe, s katero bi hribolazila. Na morje še grem sama, v hribe pa ne. Ne maram pa planinskih društev, masovnih izletov, hojldadri pa to, da smo vsi takoj na ti. Šla bi v dvoje, z gojzarji in rukzakom. V tišino.
Ste razmišljali o tem, zakaj vam ni usojeno, da nimate dolge in srečne zveze?
Kaj pomeni dolgo? Zaobljuba za večnost? Za nazaj mi je popolnoma jasno. Imela sem ogromno dela in zelo malo časa. S Silvanom (Furlanom, Ulinim očetom, op. a.) bi zagotovo lahko obdržala zvezo, če ne bi bilo ljubosumja, ko sem delala tudi ponoči. Če zapiše Simone de Beauvoir: »Poskusi me razumeti: ljubim te, medtem ko posvečam pozornost zunanjim stvarem,« bi Silvan to povsem razumel, samo ne doma. Bil je spoštljiv in toleranten do mojega dela, a se je vrivalo ljubosumje. Ko sva z Ulo ostali sami, pa sem bila pripravljena biti samo z moškim, ki bo sprejel naju obe, kot eno celico. Nisem imela paralelnega življenja. In tudi Ulino mnenje mi je veliko pomenilo. Včasih mi je dala vedeti, da ji kakšen ni všeč, malo pa se je zbala zame. Z mojim Nizozemcem Ruurdom, s katerim sva bila skupaj res dolgo, dvanajst let, pa sta se odlično razumela in letos je šla v Amsterdam, ga poklicala in jo je vozil naokrog. Sta velika prijatelja, večkrat se slišita kot midva. In to se mi zdi lepo.
To je bila ljubezen na daljavo, se zato ni obnesla?
Ne bi rekla, da je bila ljubezen na daljavo, kar dosti sva se družila. Kadar je prišel on k meni, je bil tukaj ves teden, živel je pri meni in jaz pri njem. Vsak zase sva imela nekaj stisk in obveznosti in sva se začela manj videvati, srečevati. Strast pa je treba negovati, ni samoumevna, tudi če živiš skupaj, jo je treba negovati, vsak dan. Danes je Ruurd moj prijatelj.
Kako pa je s strastjo pri zakoncih, ki so skupaj 40 let?
Pojma nimam. Zdi se mi, da postajajo pomembne druge stvari. To, da paziš na človeka, da z njim sočustvuješ, da mu pomagaš, da si razdelita delo ..., da se razveseliš novih oken, to so potem čisto druge stvari, no. (smeh) Nežnost, pozornost. Imaš »potrebno« ljubezen – nujo za človeka, in imaš slučajne, mimobežne. Zdi se mi dobro izkusiti oboje.
Kaj je potrebna ljubezen, ne razumem …
V smislu, da gre že za odsotnost strasti. Da ge za čisto ljubezen, ko so ti oproščene napake, ko ni tekme, ko ni vprašanj, kje si, kdaj boš prišla, ko se ve, da se bo spustila kljuka in bo on prišel ... Ni več bezljanja, nuje po pospeševanju strasti. A dobro je poznati oboje.
So kratkotrajne zveze strastnejše prav zato, ker ne trajajo?
Sem veliko razmišljala o tem. Ljudem so bližje avanturistične zgodbe, polne strasti in drhtenja. Če se odločiš za trajnejši odnos, je potrebna odgovornost. Ljudje se raje prepustijo strasti kot sprejmejo odgovornost – zdi se mi, da so pri slednjem moški še posebej šibki. Družine bolj ustanavljajo ženske kot moški. Mislim, da bi bilo dosti manj otrok, če bi se zanje odločali moški. Se pa ženske – hočem otroka, rodila bom. Moški samo izve, da je noseča.
Ko sva si pred intervjujem dopisovali, ste mi zaupali, da ste že iz menopavze. Ali smo ženske sploh kdaj ven?
O svojem statusu
»Vse to sem: samska, imam ljubimce, imam prijatelje. Ne razglašam se ne za samsko ne za žensko v razmerju. Pa saj to te redko kdo vpraša. Na Facebooku recimo kar sproti nekateri spreminjajo razmerja. Še najbolj trapasta se mi pa zdi formulacija: zapleteno je. To odkljukajo tisti, ki se nočejo definirati ne v razmerju ne kot samski. Vedno, ko piše 'it's complicated', se mi zdi, da je tam trikotnik in da je 'jeb ...'. (smeh) To je en tak nebogljen izgovorček navzven. Jaz živim sama, a temu ne rečem, da sem samska. Basta!«
Ne vem, ali to traja ... (smeh) Nikoli nisem imela vročinskih oblivov, nespečnosti, nobenih težav. Mogoče kratek čas malodušje, ki sem se ga malo zbala. Kar nekaj znank je bilo depresivnih, to je pričakovan pojav. A to sem zlahka sprejela.
Kako ste se lotili malodušja?
Pogovarjala sem se s psihiatrom, prijateljem Andrejem Kastelicem. Pomembno je biti v naravi, hoditi. Telo se mora utruditi, predihati. Takrat sem še pospešila »svoje« Rožnike, Golovce ... Ko to počneš, pozabiš, zakaj to počneš, malodušje izzveni, ti pa še vedno hodiš. In jaz še vedno izjemno rada hodim.
Je to vaša edina rekreacija?
Verjetno bom začela hoditi na telovadbo v Dramo, so me povabili. Dvakrat na teden, zjutraj. Telovadim pa tudi sama. Delam tibetanske vaje, razen ene, ki zavira libido. Tibetance mi je priljubil Marko Derganc. Če jih narediš 21, je to kar napor. Vsako enaindvajsetkrat.
In zakaj ne delate tiste vaje, ki zavira seksualnost?
Ker potem preusmeriš seksualnost v sublimno, v delo, pisanje ..., v ustvarjalnost, v nekaj vzvišenega, jaz pa hočem čutiti pristni, tudi fizični libido; naj kar bo. Rada bi bila takšna, kot sem. Iz istega razloga ne kadim marihuane, na primer, ne zapijem se do »black outa« (nezavesti, op. a.), ker sem »control freak« (obsedena z nadzorom, op. a.). Če bi seksualno energijo prenašala kam drugam, bi se spraševala: Si to še ti, Miša!? Ali še tako čutiš? Takšna, kot sem, sem kar v redu sama s sabo. In bi rada takšna tudi ostala. Včasih so me zanimala prejšnja življenja, pa kaj vse je zakopano v meni, a sem ugotovila, da znam živeti s temi usedlinami, tudi s trpljenjem. Mogoče me je strah vedeti, kaj je za razkopati. A naj bo kar tako, saj s tem lahko živim. Saj sem kopala, hodila h kliničnemu psihologu, našla veliko žalosti.
Zakaj, kakšno žalost ste našli?
Ugotovila sem, da sem bila kot otrok zelo sama, se zapirala, brala, pisala. Sestra je bila malo starejša, najini svetovi so bili takrat različni – danes je drugače. In ko sem hodila k psihologu, je postavil škatlo robcev pred mano in sem lahko jokala in jokala. Najprej te je sram, potem se pa odpre. Ko sva se s Silvanom razšla, takrat sem to potrebovala. Kar tri leta sem hodila. In mi je pomagalo. Svetovala pa mi je mlada punca, s katero sva skupaj delali. Je rekla, Miša, ti tako trpiš, to ni v redu, pojdi se malo pogovarjat. In sem poklicala. Hvaležna sem, da sem, je zelo pomagalo. Rešila sem vprašanja odnosa do staršev. Veliko stvari sva predelala. Vzpostavila sem ravnovesje.
Z Ulo imata lep odnos. Kako sta prišli do tega?
Mislim, da s pogovorom. Pred njo nisem ničesar skrivala. V puberteti je bilo sicer malo hudo, a smo preživeli. Z njenim očetom sva se razhajala pri vzgoji. Danes pa je zelo fejst punca. Analitična, razmišljujoča, sončna. Včeraj je sredi dneva priletela k meni, pojedli sva kosilce, se objeli ...
Si povesta vse?
Verjetno ne.Sva dve osebnosti. Vsaka ima še kaj rezerve. Jaz se sicer ne šparam, uleti pa itak cel ognjemet.
Ste zdaj spet lahko sami s sabo?
Zelo. Dolgčasa ne poznam. Vikendi so prekratki. A delo je zame prav tako pomembno. Ustvarjalnost, rezultati, stik z ljudmi ... Slabo komuniciramo.
Kaj boste počeli, ko boste v penziji?
Verjetno se bom ukvarjala z javnim nastopanjem in komunikacijo, ker je nestrokovnosti zdaj preveč. Pa avtobiografijo bo treba dokončati, ki jo ustvarjava skupaj z avtorico, ki trenutno živi v tujini. Začela sem jo pisati sama, a če pišeš za ljudi, je to precej drugače, kot če pišeš zase. Zato bova zdaj delali iz intervjujev. Moje življenje sicer nima nekih hudih padcev in vzponov, mejnih stvari, se mi je zdelo, dokler tega niso slišala druga ušesa.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
