Z Yen-chi in njenim možem Chungdo smo se spoznali preko spletne strani za izmenjavo prenočišč Couchsurfing. Pravzaprav sta dejavna na več podobnih socialnih omrežjih, kjer ljubitelji potovanj iščejo domačine, ki bi jim predstavili domači kraj ali jim celo ponudili prenočišče. V Tajvanu je bila to že druga družina, pri kateri sva uživala gostoljubje. Ogled jezera in slikovitih templjev v obliki pagod se je končal v restavraciji s tudi za evropske razmere ravno prav začinjenimi lokalnimi specialitetami.
»Zeleni čaj je za nas nekaj podobnega, kot za vas vino,« sta zatrjevala v en glas, ko smo druženje nadaljevali v njunem stanovanju, visoko nad ulicami spalnega naselja San Ming. Yen-chi je previdno odvila okrogel ploščat zavoj, v katerem so bili shranjeni čajni listi. Skrbno je stehtala želeno količino in jo prelila z vročo vodo.
Preberite tudi: Matični mleček v boju z rakavimi celicami.
»Čaj je, podobno kot vino, treba hraniti v primernem prostoru. Še posebej najbolj kakovostnega, saj lahko njegova cena dosega tudi več tisoč evrov za kilogram!«
Yen-chi in Chungda sta navdušeno pripovedovala o njunem zadnjem obisku Kitajske. Tam sta imela priložnost videti več sto let stara drevesa čajevcev, katerih listi dosegajo ekstremno visoko ceno. Ne le zaradi kakovosti, tudi zato, ker so ohranjeni le na redkih, težko dostopnih krajih. Obiranje pa je težavno tudi zaradi višine dreves, saj grmi čajevca v divjini, kjer jih ne obrezujejo, lahko zrastejo v mogočna drevesa.
»S prijatelji se lahko ob čaju pogovarjamo ure dolgo,« naju je v kulturo pitja pravega čaja uvajala Yen-chi. »Poskusimo več vrst in delimo občutke ob okusih posameznega. Če zaprem oči, kar vidim čajne grme, na katerih so obrali lističe in čarobno pokrajino, v kateri uspevajo …«
Druženje ob čaju smo v nekaj dneh večkrat ponovili, pa čeprav sta zakonca Fan precej zaposlena kot predavatelja na mestni univerzi. Včasih se nam je pridružila hči Coco, ki je pred letom dni začela s študijem. Nekaj let mlajši brat Sonny pa ni imel obstanka za mizo. »Rajši se posveča košarki,« se je spravljivo nasmehnila Yen-chi. »Vseeno pa skušamo vsaj enkrat v tednu najti čas za dolg družinski pogovor ob čaju.«
Mojster kitajskih veščin
Družina Fan je več let preživela v Veliki Britaniji in v tem času so spoznali tudi številne evropske države. »Za Slovenijo je zmanjkalo časa!« je z rameni skomignil Chungda. »A zagotovo se bomo v Evropo še kdaj vrnili …«
Zakonca Fan delujeta zelo harmonično in usklajeno. Žena je nekako bolj »prizemljena«, saj skrbi, da vsakdanje zadeve tečejo gladko. Medtem se mož več posveča duhovnosti in telesni vadbi. Že dolgo se ukvarja s tradicionalnima telesnima in duhovnima vadbama taj čijem ter či gongom, pri katerih gre za izmenjavo in gojenje življenjske energije. Pri nas manj poznan či gong je zelo počasen in nežen. Na prvi pogled so vaje lahke, a videz vara! O tem sem se prepričal med zgodnjo jutranjo vadbo. V parku med stolpnicami ga je pričakala skupina, ki se mu vsako jutro pridruži pri vadbi. Chungda jih le malo usmerja, vaje pa izvajajo samostojno. Pokazal mi je prvo vajo, pri kateri sem moral vztrajati v nepremični drži z odročenimi rokami. Po nekaj minutah so začele postajati roke težke in kar nerodno mi je bilo, ko sem se ozrl naokoli in občudoval druge udeležence, ki so brez težav vztrajali v svojih položajih – večinoma precej starejši od mene!
»Ne skrbi, vsak začetek je težak, a treba je vztrajati!« me je spodbujal Chungda. »Jaz sem imel srečo, da sem naletel na izvrstnega učitelja, pravega mojstra. Neverjetno je močan. Če bi hotel, bi me lahko ubil z enim prstom!« Tudi Chungda je kljub drobni postavi izžareval neverjetno moč. Z iztegnjeno roko se je dotaknil mojega prsnega koša in, ne da bi opazil premikanje roke, me je odrinil, da sem se moral prestopiti! Razlagal mi je o notranji energiji, ki ti »podaljša« celice in z njimi tudi okončine! Slišati je bilo neverjetno, a v praksi je bilo res videti, da me je lahko premaknil z na videz mirujočo roko! O tem piše knjigo in upam, da jo bom nekoč uspel prebrati v angleščini …
Chungdi je domač tudi starodavni kitajski nauk o harmoničnem življenju in delu – feng šuj. »To ni kakšna mistična znanost,« me je prepričeval. »Gre preprosto za to, da si urediš prostor, v katerem se dobro počutiš in pri tem poslušaš notranje občutke. Stanovanje sem opremil sam, in ko sem povabil na obisk strokovnjaka za feng šuj, je bil zadovoljen. Na drugo mesto je prestavil le majhno lončnico!«
Tradicionalne podobe izginjajo
Milijonsko mesto Kaohsiung je drugo največje mesto v Tajvanu. Razvilo se je iz majhnega trgovskega pristanišča na jugu otoka, kjer prevladuje toplo subtropsko podnebje. Tako peščene plaže na robu mesta predstavljajo prijetno letovišče, v stari četrti Meinong je mogoče v čajnicah, restavracijah in majhnih trgovinah okušati utrip življenja, ki počasi izginja, moderno mestno središče z visokimi nebotičniki in trgovskimi središči pa spominja na katero koli mesto v razvitem svetu. Mesto je preveliko, da bi ga bilo mogoče spoznavati peš. K sreči večino najbolj zanimivih predelov povezuje podzemna železnica. Z njo se je vredno zapeljati tudi zato, ker so nekatere postaje zelo zanimive. Ena najlepših je postaja Formosa boulevard, ki jo zaznamujejo barviti vitraži, med katerimi se počutiš kot bi vstopil v čarobni svet. Potepanje po mestnih ulicah je, tako kot drugje v Tajvanu, varno tudi v nočnih urah. Domačini so izgubljenemu tujcu vedno pripravljeni pomagati, pa čeprav angleščina, posebej starejšim, ne gre najbolj z jezika. Zato smo marsikatero zagato rešili s pomočjo rok oziroma še pogosteje s pomočjo pametnega telefona! Tajvan je med drugim eden pomembnejših proizvajalcev prenosnih telefonov in ni čudno, da skoraj vsi premorejo malo vsevedno napravico. Z njo postane komunikacija precej lažja, saj različni prevajalniki solidno pretvarjajo kitajske pismenke v angleški zapis in nasprotno. Tajvan se mi je priljubil tudi zato, ker domačini še zdaleč ne gledajo samo na zaslužek s turisti. Še posebej belci so jim zanimivi in kdor zna vsaj nekaj angleških besed, se rad zaplete v pogovor.
»Vama lahko pomagam?« se je kar naenkrat oglasil nasmejan možakar na postaji metroja, ko je videl, da se malo obotavljava, kam bi šla. Mimogrede je povedal, da je že obiskal Slovenijo in mu je bilo zelo všeč. Še posebej na Bledu. »No, če bosta kaj potrebovala v mestu, je tule moja vizitka.« Podobno kot na Japonskem je tudi v Tajvanu izročitev vizitke več kot formalnost. Z njo izkažejo vljudnost in spoštovanje. Zato jo izročijo z obema rokama in enako se jo tudi spodobi sprejeti – z obema rokama ter z zanimanjem, ki ga izkažemo s tem, da vizitko skrbno preberemo, preden jo spravimo.
Od staroselcev do Kitajcev
Za skoraj dve Sloveniji velik gorat otok med Kitajsko in Japonsko so Portugalci poimenovali Formoza. Kitajci so začeli na otok prihajati v 17. stoletju in počasi prevzeli nadzor. Od vseh začetkov so preganjali staroselce. Najprej z obale v hribovito notranjost, potem pa so jim tudi tu vedno bolj krčili življenjski prostor. Od nekdaj so jih imeli za manjvredne in njihov položaj se izboljšuje šele zadnja desetletja. Tudi po zaslugi turizma, saj so se turisti začeli zanimati za pisane noše, plese in plemensko glasbo. Staroselcev ni težko spoznati, saj se že na prvi pogled močno razlikujejo od Kitajcev, izvirajo pa s Tihomorskih otokov. Danes je uradno priznanih 16 plemen. Za ohranitev njihove identitete vlada namenja nekaj denarja, a po zatrjevanju okoli pol milijona članov plemenskih skupnosti premalo. Mlajše generacije odhajajo na študij v mesta in se pogosto ne vračajo. Obenem pozabljajo domač jezik, a nekateri se vendarle s ponosom trudijo ohranjati stare običaje. Za njihove pravice se danes zavzema predvsem združenje staroselcev. Jezike različnih plemen zadnja leta poučujejo v nekaterih šolah. Njihovo kulturo in običaje pa je najlažje spoznavati v muzejih na prostem.
Namesto bojevitih domorodcev, ki so z orožjem v rokah pričakali prve kitajske priseljence in pozneje tudi evropske kolonizatorje, današnje obiskovalce pričakuje eden najbolj razvitih predelov vzhodne Azije. Tajvan v primerjavi z drugimi vzhodnoazijskimi državami obišče malo belcev. Morda so domačini zato še bolj pozorni, nepreračunljivi in iskreno prijazni do angleško govorečih tujcev. Otok z nadvse prijaznimi domačini, dokaj ugodnimi cenami in številnimi naravnimi atrakcijami me je prijetno presenečal na vsakem koraku. Tajvan sicer leži na rakovem povratniku, a zime so vsaj v gorah in na severnem delu kar hladne. Sneg na gorskih vrhovih ni nobena redkost, včasih pa zamete tudi kakšno cesto. Na slednjih se ne zadrži dolgo, a ker nimajo zimske cestne službe, je cesta nekaj dni pač neprevozna. Najvišji vrhovi segajo skoraj 4000 m visoko! V lepem spominu mi je ostal tudi obisk visokogorskih plantaž čaja in srečanje z nenavadno rastlino vasabi. Njena zelena korenika je namreč zelo cenjena. Po okusu spominja na hren, a je njeno pridelovanje veliko bolj zahtevno. Zato dosega visoko ceno na trgu in je sveža naprodaj le redkokje. Tajvan se ponaša tudi s privlačnimi plažami. Najbolj turistične se ponujajo na jugu otoka, a mene je bolj prevzel vzhodni del, za katerega so značilne strme obale in redka poseljenost. Nad morjem se sicer navdušujejo predvsem deskarji, saj obalo večji del leta bičajo visoki valovi. Poleg naravnih lepot je vredno obiskati tudi nekaj mest. Nekatera se ponašajo s kolonialno zapuščino in slikovitimi templji, prav vsako pa premore še nočno tržnico, ki spominja na kulinarično tržnico „Odprta kuhna“ pri nas – a je veliko večja in bolj obiskana.
Tajvan se uradno imenuje Republika Kitajska, kot državo pa ga priznavajo le redke vlade na svetu, saj se ne želijo zameriti Kitajski, ki ima otok za svojo provinco. Razcep je nastal leta 1949, ko so se po zmagi revolucije na Kitajskem privrženci generala Čankajška pred komunisti umaknili v Tajvan. Skupaj z nekaj manjšimi otoki meri 36.193 km2 in ima 23 milijonov prebivalcev. Glavno mesto je Tajpej.
