V Sloveniji so najbolj aktivni pri številnih dejavnostih v Združenju Europa Donna, ki ima za glavni cilj vsem ženskam v Sloveniji zagotoviti enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni, takojšnje in učinkovito zdravljenje in rehabilitacijo. V zadnji pa je vključena tudi psihosocialna podpora, tako za bolnice kot tudi za njihove sorodnike.
Preberite tudi: Preženite jesensko melanholijo. Kliknite TUKAJ!
O tem je spregovorila dr. Vesna Radonjič Miholič, specialistka klinične psihologije, ki o prvem soočenju z boleznijo pravi, da se ljudje v tistem trenutku najprej ustrašijo za življenje, kar predstavlja tisti osnovni strah. »Vsi vemo, da smo umrljivi, a verjamemo in upamo, da bomo dolgo živeli. Druga iluzija je ta, da se bo vse hudo ognilo našemu življenju. Srečanje z boleznijo pa v zavest naenkrat prikliče to ranljivost, nevarnost in dejstvo, da lahko naš konec pride hitreje, kot smo ga pričakovali.« Ob tem je omenila tudi dilemo, ali bi morali na bolezen že od začetka gledati s strahospoštovanjem ali bi moral biti bolnik ob tem bolj pozitiven. Sama je mnenja, da se bolnik z vsemi temi čustvi sreča istočasno. »To je tisto krasno, kar duševnost omogoča, ko si na nihalnici: zdaj verjameš, da bo v redu, in takoj naslednji trenutek slutiš, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ne glede na to, koliko imaš v sebi življenjske energije, ali si tisti trenutek v dobri življenjski kondiciji ali pa se z boleznijo srečaš v kateri drugi fazi življenja in se sprašuješ, zakaj se ravno tebi dogajajo take stvari. No, kljub vsemu imamo ljudje v sebi neko uporništvo, češ »ne predam se«, v človeku se prebudi življenjska moč. Ta življenjska energija je v nas in mi se hočeš nočeš borimo zase. Na koncu si vedno rečemo »saj bo«.« Ni boljše izbire. Oboje se mora dogajati. Ljudje se ne smejo skrivati pred resnostjo bolezni, saj zdravljenje in zavedanje bolezni vsakega posameznika zelo obremeni. Ker mora ob tem imeti motiv za ozdravitev, mora bolezen vzeti resno, saj samo dejstvo, da v nekaj verjameš, še ne prinese pozitivnega rezultata. Po drugi strani pa je tudi pozitiva zelo pomembna.
Komu in kako povedati o bolezni
Dr. Vesna Radonjič Miholič poudarja, da je to odločitev vsakega posameznika, ali bo to prijatelj, starši, otroci. Ravno slednji so zelo pomembni, saj veliko ljudi misli, da jih s tem, da jim ne povedo, zaščitijo. »Nujno je to sporočiti najbližjim, tudi otrokom, ne glede na njihovo starost, le način je treba prilagoditi. Povejmo preprosto in ne razlagajmo več, kot je potrebno.« Po bolezni je poleg bolnika najtežje najstnikom, saj so najmanj pripravljeni na to, da bi sprejeli kakršnokoli strokovno pomoč. Najstniki velikokrat sovražijo bolezen, zato je treba biti pri njih še toliko bolj pozoren.
Pomembne so podporne skupine
V času po prejeti diagnozi bi se morali ljudje zavedati, da psihosocialne podporne skupine niso potrebne samo za bolnika, ampak tudi za partnerje in družinske člane. Na voljo so tudi takšne, ki so namenjene samo svojcem. »Bolezen ne vstopi le v življenje posameznika, temveč v življenje vseh njegovih bližnjih. Ti pa ne doživljajo istih stvari kot bolnik. Tu je osnovni problem, da bolezen obremenjuje medosebne odnose. Vsi bi radi slišali, da zaradi bolezni postanemo boljši partnerji. To zagotovo ni samo po sebi resnično. Bolezen odnose obremeni, saj imamo o njih neko iluzijo. Če me imaš rad, če si ob meni, potem moraš takrat, ko se mi nekaj hudega zgodi, v istem trenutku čutiti enako. To je iluzija, ki sproži veliko konfliktov, ki odnose resno ogrozijo. Proces odločanja ob bolezni ima več faz. Enkrat se bolezen zanika, enkrat se verjame v to, da bo še vse dobro, nekdo drug pa se istočasno boji, da bo drugače.«
Dr. Vesna Radonjič Miholič je tako prepričana, da svojci potrebujejo tudi razgovor brez navzočnosti osebe, ki je zbolela. Svojca čakajo drugačne stvari. Bolnik se sooča s svojim življenjem, svojec pa s tem, da je nekdo ob njem zbolel, in ne ve, kako se bo vse skupaj razvijalo, prav tako ne, ali mu bo sploh lahko v oporo, ali bo zmogel čez bolezen, ter na koncu, kaj bo naredil, če svojega bližnjega izgubi. Bolečina tistega, ki je zbolel, in bolečina njegovega bližnjega nista enaki, a se ji ob tem velikokrat zdi, da bližnje prevečkrat podcenjujejo. »Njihova stiska je lahko gromozanska. Velikokrat se zgodi tudi, da bližnji začnejo sovražiti bolezen, in zato ne želijo razgovora. Takrat bolnik misli, da zavračajo njega, a v resnici zavračajo samo bolezen.«
Kaj pa čas po bolezni?
Za mnoge je to čisto drugačno življenje, nekateri so po mnenju Radonjič Miholičeve odkrili nove vrednote, ki pa niso pri vseh enake. Številni v težkem položaju odkrijejo, kaj bi radi v svojem življenju, in to po zdravljenju tudi uresničijo, drugi najdejo srečo. Predvsem pa poudarja, da je mogoče, da se bolnikova družina zopet smeje.
