Zelo dobro se namreč znajde tudi v igralskih vodah.
Še v času Jugoslavije so ji ponudili sodelovanje v muzikalu z Radetom Šerbedžijo, a ga ni sprejela, kar si je dolgo očitala. »Takrat sem imela drugačne načrte: glasbene festivale, koncerte, tudi čezoceanske, in mi nekako ni bilo do tega. Takrat bi se morala tudi za pol leta preseliti v Subotico, kar mi kot mladi punci ni dišalo. Pa mislim, da deloma na to še nisem bila pripravljena. Rade je sicer krasen človek. Sva prijatelja. Zadnjič sva se srečala v Cankarjevem domu in sem se kar zjokala. On je tako krasen, na odru nima nobene poze, neverjeten je, je velik umetnik ... čisto odprt in naraven,« navdušenja nad legendarnim igralcem in šansonjerjem ni mogla skriti Helena.
Pred desetimi leti pa so ji bile gledališke zvezde bolj naklonjene. Prvič je Helena na odrske deske Talijinega hrama kot igralka stopila v predstavi Bakhantke, ki jo je v tržaškem gledališču režiral Vito Taufer, zadnjih pet let v ptujskem gledališču nastopa v Najstarejši obrti, trenutno pa se s Salome, Zvezdano Mlakar in Urško Vučak Markež pripravlja na premiero predstave Menopavza.
»Čeprav mi gledališče ni ravno nepoznano, je to zame vseeno izziv. Gre za drugo gibanje. Gledališke deske drugače zavibrirajo kot glasbene, a jaz mislim, da se z vajo da osvojiti tudi te … saj smo odrski ljudje. Moram pa biti prepričana o projektu, sicer se v takšne stvari sploh ne spuščam,« nam je odločitev za sodelovanje v gledaliških projektih pojasnila zvezdnica.
