In ena pomembnejših v moderni zgodovini je bila nedavna zmaga civilne družbe nad podjetjem Gas Natural, ki se je po več kot desetletju dokončno odpovedalo gradnji za okolje smrtonosnega plinskega terminala v Tržaškem zalivu.
Anton Komat je ob tem prav na teh straneh napisal, da smo bili priča izjemni zmagi samoorganizacije ljudstva proti politično-korporativni navezi. Eden ključnih generalov ljudstva na terenu je bil Vojko Bernard, predsednik mednarodne nevladne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green.
Že od nekdaj je bil nekdo, ki ni prenesel zverinstva nad naravnim okoljem. Še ko je bil zaposlen v jeseniškem Acroniju, so mu šefi grozili z odpustitvijo, ker je ob njihovem skrivnem onesnaževanju Save klical inšpekcijo. Šefi so sicer grozili, a cilj je bil dosežen: onesnaževanje Save se je prenehalo. Vsaj tisto neuradno. Po upokojitvi je Vojko Bernard svojo pogumno držo preko zgoraj navedene organizacije, ki premore samo v Sloveniji okrog tisoč članov, razširil na vso državo.
»Glede na tistih par evrov globe, ki jih zapoveduje zakonodaja, pri nas že dolgo ni bolj dobičkonosne dejavnosti, kot je načrtno kršenje okoljevarstvene zakonodaje.«
Kakšen je recept za tako imenitno okoljevarstveno zmago? Kaj se lahko iz te zgodbe naučijo druge primerljive iniciative po državi?
Recept je trma. Samo obupati ne smeš. Ne pozabimo, da je bitka trajala dvanajst let in da je italijanska oblast že pred leti izdala okoljevarstveno dovoljenje za gradnjo. Vmes so nekateri domačini že tako izgubili upanje, da so nam očitali marsikaj. Takim smo odgovorili: »Ampak mar kje morda vidite postavljen kakšen terminal?«
Kako vam je kot državljanom, ki se aktivno zavzemate za okolje, ob strani stala slovenska država?
Ves čas se je držala v ozadju, ker ni hotela priti v konflikt z italijansko oblastjo. Ko pa je postalo jasno, da je projektu odklenkalo, je vložila uradno pritožbo na italijansko sodišče, da je pred javnostjo pokazala lep obraz. Naša komunikacija s slovenskimi uradnimi organi je bila tako rekoč povsem enostranska: mi smo ves čas prosili za pomoč in informacije, nazaj pa nismo dobili nič uporabnega. No, seveda nam tudi italijanska država ni bila v prav veliko pomoč. V sodni bitki proti terminalu nam je recimo zapovedala, da moramo sami zbrati vse gradivo o tem, kaj nasprotniki naklepajo pri gradnji. Del tega gradiva pa ni bil na voljo širši javnosti, temveč so ga skrivali. Ker smo morali gradivo tako ali drugače pridobiti in ga nismo mogli pridobiti tako, smo ga pač pridobili drugače.
Kako vam je to uspelo?
S pomočjo prijateljev v italijanskem parlamentu, prijateljev v parlamentu Furlanije in Julijske krajine ter prijateljev v tržaški mestni upravi. Seveda smo se obrnili tudi na naše Ministrstvo za okolje in prostor, a smo tam žal naleteli na neprijetno presenečenje. Odgovorili so nam, da sicer vejo, da je stvar škodljiva za okolje, a da gre pač za mednarodno zadevo … In da se zato ne bodo vpletali.
Moj bog, kakšno hlapčevsko sprenevedanje … Ne, pardon, kakšna hlapčevska iskrenost. Dejansko so tako rekli?
Ja. To je bil prvi odgovor, ki smo ga dobili od njih. Sčasoma pa so državni funkcionarji repertoar razširili tudi s tem, da so nas začeli javno zmerjati z ekoteroristi.
Posebno sladostrastno je to počel minister Počivalšek. In seveda še kdo. Koliko je v tem trenutku po Sloveniji objektov, ki bi lahko upravičili naziv ekološka bomba?
Uf. Več kot petdeset.
Kateri od njih nas najbolj neposredno ogrožajo?
Hja, v resnici jih je toliko, da ne vem, ali ima na tem omejenem prostoru sploh smisel naštevati.
Če vendarle poskusiva izluščiti par najnevarnejših?
No, če začnemo na primorskem koncu, je tu Salonit Anhovo, ki je daleč največja sežigalnica odpadkov v Sloveniji in v ozki dolini Soče sežiga vse vrste odpadkov. Na Gorenjskem imamo Industrijsko cono Laze, ki je, čeprav v zaščitenem območju Nature 2000, z izplakami pomorila ves živelj v bližnjih potokih. V Celju – čeprav je regija že povsem zastrupljena – Cinkarna Celje in drugi onesnaževalci v zrak še vedno spuščajo strašljive strupe. V Mariboru bi omenil sklop nedefiniranih objektov …
Kaj to pomeni, nedefiniranih?
Obratov, za katere agencije skrivajo podatke o obremenitvah za okolje. Potem so tu vsa tista skladišča in sežigalnice odpadkov po vsej Sloveniji – na koncu koncev Kemis … Ampak še enkrat: tega je preprosto preveč, da bi bilo smiselno takole na hitro naštevati. Na mnogo koncih nas žal bremeni tudi huda zgodovinska dediščina. Tu pri nas na Jesenicah bi veljalo omeniti jez Moste, kjer je na dnu dvometrska plast težkih kovin. Če ta jez enkrat razpade, bo ugasnilo vse življenje v Savi vse do Zagreba.
Kako zlovešče. Ampak kako je potem mogoče, da nas vrsta mednarodnih nevladnih organizacij po skrbi za okolje uvršča zelo visoko na lestvici držav?
Heh, odvisno, na kakšne podatke se pri sestavljanju teh lestvic opiraš. Stvar metodologije. Po naši zakonodaji podatke o onesnaženju dostavi kar sam onesnaževalec, država pa mu v glavnem verjame. No, vsekakor je res, da je marsikje drugje v resnici še veliko huje kot pri nas. V naši okolici je stanje v Italiji, Hrvaški in Madžarski gotovo precej bolj črno … Samo v Avstriji za okolje skrbijo nekaj malega bolje, kot to počnemo mi. Naša posebnost so majhni lokalni onesnaževalci, ki jih imamo na splošno veliko več kot drugje.
Kako to?
Tvegal bi oceno, da zaradi globokega spanca naših inšpekcijskih služb. Ko pri nas enkrat dobiš dovoljenje za obratovanje, si ga dobil tako rekoč za vedno. Ker te preprosto nihče ne nadzoruje. Že tvoje uradne proizvodnje ne, kaj šele vsega, kar se dogaja ob sobotah, nedeljah in praznikih. In če te slučajno doleti ta statistično skoraj neverjetna nesreča, da zasačijo prav tebe, se ti ni treba kaj preveč bati kazni. Glede na tistih par evrov globe, ki jih zapoveduje zakonodaja, pri nas že dolgo ni bolj dobičkonosne dejavnosti, kot je načrtno kršenje okoljevarstvene zakonodaje. Kje drugje greš lahko zaradi uničevanja okolja celo v zapor. Se pri nas spomnimo koga, ki je šel?
Jaz se ga gotovo ne. Prejle sva rekla, da je za uspeh najpomembnejša trma. A samo ona najbrž ni dovolj?
Izjemno pomembna je tudi strokovnost. V sklopu naše organizacije smo ustvarili mrežo več kot petdesetih strokovnjakov z različnih področij. Njihovo znanje je lahko pri pridobivanju okoljevarstvenih dovoljenj za nove obrate nadvse učinkovito orožje.
Ki očitno včasih deluje in včasih ne. Zakaj je to orožje odpovedalo pri zloglasni Magni?
Ker je bil interes za ta projekt tako močan, da je bil zanj sprejet celo poseben zakon. In ker tam nismo imeli podpore lokalne skupnosti oziroma vsaj ne dovoljšnega dela. Domačini okrog Maribora so imeli žal oči samo za nova delovna mesta. Učinki na okolje pa jih očitno niso zanimali.
Saj prav to sem vas nameraval vprašati: kaj storiti, ko so ljudje tako obubožani, da dejansko demonstrirajo za zastrupljanje, če bi na ta račun le padla kakšna služba?
Nima smisla poskušati pomagati, če si ljudje ne želijo, da bi jim pomagal. Oziroma ti pošljejo celo kup groženj. In tako smo od zadeve odstopili. In se poskušali ne preveč obremenjevati z vsemi podtikanji in pravljicami, ki so jih naši nasprotniki ob tem širili v javnosti.
Kako naprej? Novih izzivov vam gotovo ne primanjkuje …
Za nas je eden najpomembnejših prihajajočih projektov revizija okoljevarstvenega dovoljenja za Kemis. Ker je bilo jasno kršeno okoljevarstveno dovoljenje, nameravamo doseči, da se to dovoljenje podjetju umakne. V revizijskem procesu bomo v javnost spravili tudi pomembne nove informacije o tem, zakaj je na Vrhniki zagorelo in kaj je gorelo. Potem je tu seveda tudi projekt Drugega tira, za katerega trdimo, da bo že med gradnjo uničil Osapsko dolino. Gradnja bi v tej dolini, ki meji z Italijo, posegla v enega od sedmih najbolj varovanih rezervatov v EU. Zaradi vpliva na podzemske vode bo pod vprašaj postavila celo to, ali bomo v Istri sploh še imeli pitno vodo.
Zelo ste se angažirali tudi na področju onesnaženja s hrupom.
Drži.
Ki je seveda nadvse pereče področje. Dva meseca po odstopu je Cerarjeva vlada problem hrupa »rešila« z neverjetnim zvišanjem dovoljenim mej. Na podlagi katerih lahko zdaj uradno rečemo, da – abrakadabra! – pri nas hrupa ni. Če to slučajno komu uspe izreči z resnim obrazom.
Po novi zakonodaji bi nama lahko tule pod oknom hkrati peljalo sedemdeset viličarjev, pa to pravno ne bi veljalo za zvočno onesnaženje. Morske ladje pa so sploh izbrisali kot možne vire hrupa.
»Na Jesenicah bi veljalo omeniti jez Moste, kjer je na dnu dvometrska plast težkih kovin. Če ta jez enkrat razpade, bo ugasnilo vse življenje v Savi vse do Zagreba.«
V nedavno prevedeni uspešnici Narava zdravi in popravi ameriška novinarka Florence Williams omenja vrsto študij o tem, kako uničujoča za človeški organizem je trajna izpostavljenost hrupu. V spomin se mi je najbolj zasidrala tista, ki je spremljala sto otrok pred odprtjem mednarodnega letališča v Münchnu in po njem. Osemnajst mesecev po začetku poletov sta se otrokom stresna hormona adrenalin in noradrenalin skoraj podvojila, njihov sistolični krvni tlak pa se je dvignil za pet točk.
Seveda. Omeniti pa velja tudi onesnaženje z vonjem. Za katerega v Sloveniji že ves čas sploh nimamo nobenih dovoljenih mej. Ker se že deset let zavzemamo za to, da se tudi na tem področju kaj spremeni, vam lahko povem, da so menda na ministrstvu že pred desetimi leti imeli v predalu pripravljeno varnostno zakonodajo za to področje. Pa se je potem čudežno izgubila. In je izgubljena vse do danes. Zdaj se sicer ustrezne inštance pripravljajo, da bodo končno nekaj obravnavale in morda celo sprejele. A glede na vse zgoraj našteto se lahko zelo bojimo, kaj bodo sprejele.
Že od leta 2010 sproti vodite posebno Črno listo zlikovcev, na kateri zapisujete posebne »dosežke« pri uničevanju okolja. Velika zvezda te liste je bila zadnja leta ministrica za okolje Irena Majcen, lani je »prestižno« lovoriko seveda prejel Kemis … Kdo je favorit za 2018?
Za take ocene je prezgodaj. Kaj vse se vendar lahko še zgodi v štirih mesecih! Za zdaj pa se naša komisija nagiba v smer zakonodaje Republike Slovenije, ki omogoča stihijsko sežiganje odpadkov po državi na veliko škodo lokalnih skupnosti.
Po katastrofi v Kemisu je Mladina poročala, da je od osemsto podjetij, ki se v Sloveniji ukvarjajo s predelavo odpadkov, že nekje polovica v tuji lasti. Kar je …
… obup. Če že številni naši domači onesnaževalci kažejo tako malo zanimanja za prijaznost do okolja, se lahko najbrž upravičeno sprašujemo, koliko ga premorejo šele tujci.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
