Ljubitelji narave in športa strastno raziskujejo njena strma pobočja peš ali na kolesu, mnogi se odločijo za trekinge ob levadah – to so vodni namakalni kanali, ki so obenem položne pohodniške poti, zasejane z bananovci, limonovci, vijolično cvetočimi drevesi Jacaranda … in atraktivnim eksotičnim cvetjem. Madeira nima veliko plaž, še te so ozke ali s pečin težje dostopne ter zaradi ognjeniškega izvora črno-sive, v hladni Atlantik pa zaplavajo bolj pogumni kopalci. Večino obale predstavljajo klifi, ki nudijo panoramske razglede za bogove. Božanske!
Preberite tudi: Festival vrtnic v jamah. Kliknite TUKAJ!
Zaradi milega oceanskega podnebja poznajo suha poletja s 25 do 29 stopinjami ter deževne zime s 15 stopinjami. Otok ima toplejši jug in hladnejši sever – in ko je na enem koncu sonce, je na drugem dež, v gorah pa spremenljive oziroma so rade ekstremne vremenske razmere. Uspeva bogato rastlinstvo z vseh štirih celin in kar dve tretjini otoka sta zaradi tega zaščiteni kot naravni rezervat. Živalske raznovrstnosti ni, imajo le ptice, kuščarje, metulje in zaradi veliko vlage kar 250 vrst polžev. Kač pa ni!
Otok je v resnici ena sama gora, ki se dviga iz oceana, nad vodo jo je zgolj ena tretjina. Nastala je pred milijoni let kot posledica podvodnih ognjeniških izbruhov na dnu Atlantika. Madeira je dolga 56 in široka 23 kilometrov, obdaja jo nekaj mini otočkov, od katerih je naseljen le en – Porto Santo.
Okno v svet
Uradno so Madeiro odkrili trije kapitani princa Henrika Pomorščaka, ki so na njej pristali leta 1419 z ladjo svetega Lovrenca in tako se zdaj imenuje tam rt. Otok so med zgodovinskimi dogodki Portugalci izgubili. Postal je last angleške kraljevine, a jim ga je ta leta 1903 prodala nazaj. Madeirčani, ki jih je danes 260 tisoč, so po poreklu Portugalci, zaradi geografske oddaljenosti pa so razvili svoje narečje.
Sprva so na otoku gojili sladkorni trs, za to so posekali ogromno gozda (Madeira pomeni les). Postali so glavna evropska proizvajalka tega »belega zlata«. V drugi polovici 15. stoletja je prišel v te kraje tudi genovski trgovec s sladkorjem Krištof Kolumb, pravzaprav se je priženil k Beatriz na sosednji otoček Porto Santo, ki slovi po plaži s svetlo mivko in turkiznim morjem. Ko je ambiciozni Krištof od tasta pridobil zemljevide o Novem svetu ter si pri španskem kraljevem paru zagotovil finančno pokritje, je odplul od tu na svoja osvajalna potovanja. Ostanki Kolumbove hiše so še na ogled, ko pa je polna luna, ga nekateri celo vidijo, kako se sprehaja po zlati mivki in gleda proti Ameriki.
Tako je v času velikih odkritij postala Madeira okno v svet ter eno najbogatejših pristanišč na poti iz Evrope v Novi svet. V 16. in 17. stoletju so otočani postali tarča piratov – francoskih, angleških, alžirskih –, najhujše je bilo leta 1566. Domačini so se zatekli v notranjost otoka, med visoke vršace skrito oazo – Nunsko dolino, kjer so skrili svoje dragoceno imetje. Do te vasice še danes vodi samo ozka cesta skozi predor pod visokim prelazom.
Letovišče
Sanjska Madeira je že od nekdaj magnet za znane osebnosti. Tja so prihajali letovat sprva britanski aristokrati, med njimi kralj Edvard VII., pozneje premožneži, ki so si zgradili razkošne vile. Samosvoja cesarica Sisi je bila na otoku dvakrat po več mesecev in si zdravila depresijo. Nastanila se je v hotelu Reids na klifu na robu Funchala, ta sodi danes v luksuzno hotelsko verigo Orient Ekspress. V mestu ima cesarica postavljen lep spomenik, z avtobusa sem ga ujela z enim očesom. Na Madeiro je z družino rad zahajal Winston Churchill – tu se je iz politika prelevil v slikarja, po otoku pa se vozil v rolls-Royceu. Ker je rad pil kakovostne alkoholne pijače, so mu prtljažnik avtomobila posebej zanj spremenili v bar. Pisal je vojne spomine in risal akvarele na razgledni terasi v idilični ribiški vasici Camari de Lobos, kamor naj bi šel vsak turist in kjer se po njem imenujejo nekateri bari in restavracije.
Janež
Funchal (izg. Funšal, pomeni janež) je glavno mesto in nosi naziv najbolj cvetočega evropskega mesta. Vsako pomlad, ko je na Madeiri najlepše, organizirajo festival cvetja, kamor prihajajo ljubitelji rož z vsega sveta. Nas pa je privabilo tja v zlati jeseni. Ko smo z ladijske palube in v družbi jutranje zarje zagledali Madeiro in njen Funchal, smo bili hipoma očarani. Mesto se s svojimi belimi hiškami z oranžnimi strehami vzpenja od morske obale daleč pod zeleno goro. Nočne lučke so še mežikale in nas pozdravljale, mesto in morje pa sta bila čisto tiho. Tudi mi.
Sprehod po prelepem mestu s kolonialno arhitekturo ter s črno-belo tlakovanimi pločniki in cestami smo začeli z obiskom stare katedrale, ki je posvečena devici Mariji. Izvedeli smo, da je večina otočanov katoličanov in da ima celo vsaka vas lokalnega svetnika. Pred katedralo smo videli eno in edino klošarko na Madeiri, bila je temnejše polti. V gosto naseljenem mestu, kjer živi več kot polovica otočanov, je največ priseljencev iz Brazilije in Velike Britanije.
V mestu velja obiskati tržnico z bogato ribarnico, ki pa je ob nedeljah zaprta. Tako smo naleteli le na prodajalko rož v pisani tradicionalni noši. In jo tudi zaposlili – zdaj pa vsak dan trepetamo, ali bodo kraljevska strelicija in druge rožice zadovoljne v Ljubljani ali ne.
V starem mestnem jedru so nas najbolj navdušile umetniške poslikave vhodnih vrat. Mesto ima zanimive parke in drevorede ter svetovno znani Jardin Botanico, ki je velikokrat na razglednicah z Madeire. Park kraljuje na petih hektarjih nad Funchalom, v njem uspeva tri tisoč vrst različnih rastlin z vsega sveta. Tudi domačini si pred hišami urejajo svoje mini botanične vrtove.
V glavno mesto pripluje vsako leto 400 križark z vsega sveta, z njimi pa pol milijona potnikov. Tako pride na leto k njim čez milijon turistov. Madeirčani so tudi velik izvoznik vina in rož. Od ostale turistične ponudbe omenimo organizirana opazovanja kitov ter delfinov, potapljanje in izlete po botaničnih vrtovih. Za ljubitelje golfa imajo dve čudoviti igrišči s pogledom na gore in Atlantski ocean.
V Funchalu je rojen nogometaš Cristiano Ronaldo. V marini ima hotel, muzej in trgovino CR7. V njegovem hotelu je slaščičarna z najboljšim sladoledom na Madeiri. Ronaldo na otoku veliko investira, tudi zato ga domačini slavijo. Manj znano pa je, da je Madeira prostocarinska gospodarska cona, kar je tudi pripomoglo k razvoju otoka.
Hrib Monte
Na hrib Monte, ki se dviguje nad glavnim mestom, smo se vzpeli z gondolo. Med vožnjo smo opazovali male hiške in obdelane terase, kjer gojijo različno zelenjavo ali pa so bujni nasadi bananovcev. S hriba, kjer je tudi vasica Monte, je lep razgled na mesto in atraktivno marino.
Zapodili smo se po strmih stopnicah do romarske cerkve Igreja do Monte. V njej počiva zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj, habsburški Karel I. Ta se je po razpadu monarhije leta 1918 zatekel na Madeiro v azil z ženo Cito in osmimi otroki. Ironično je, da je na otoku, kamor se hodijo zdravit ljudje z obolenji dihal, že prvo leto zbolel za pljučnico in umrl. Leta 2004 je bil razglašen za blaženega, ker si je v 1. svetovni vojni neutrudno prizadeval za mir. Ob našem obisku cerkve so imeli nedeljsko mašo s polno vernikov, a do pokojnega monarha, ki leži v preprosti črni krsti, smo le prišli.
Malo smo pohajkovali okrog cerkve in občudovali nenavadno cvetje, nato pa je sledil veseli dogodek ali atraktiven spust s hriba s sanmi. »Monte toboggan« so lesene sani s pleteno košaro iz vrbovega šibja, dvokilometrska ovinkasta steza iz zlizanega asfalta pa je prav adrenalinska. Dva belo oblečena domačina, obuta v lesene cokle, sta nas spremljala na saneh. Izmenično sta sani porivala in zavirala, vmes malo zajuckala, in mi z njima, juhu.
Letališče, ki je poimenovano po Cristianu Ronaldu, je iz glavnega mesta oddaljeno 15 kilometrov. Zaradi kratke steze je bil tukaj najtežji pristanek na svetu! Nato so letališko stezo z viaduktom podaljšali na 2481 metrov. Viadukt podpira 180 stebrov, ki so visoki 70 metrov, delno je speljan nad morjem. Zdaj pristajajo tudi največja letala, pod pristajalno stezo so uredili še športni park in celo otroško igrišče.
Botanični vrt v naravi
Najlepše rože na svetu rastejo na Madeiri kar v naravi. Občudujete lahko kamelije, afriške lilije, flaminge, orhideje … In seveda kraljevske strelicije, imenovane tudi rajske ptice in so simbol otoka. Na mnogih grmičih se košatijo veliki vijoličasti cvetovi, ki jih imenujejo Pride of Madeira (Ponos Madeire).
Velika otoška atrakcija so njihove levade. Ti vodni kanali oziroma akvadukti so od 20 do 120 cm široki ter do meter globoki, speljani pa iz goratega severa na jug. Po otoku je čez 2000 kilometrov levad, ki so najdaljši namakalni sistem na svetu in tudi edini vir vode. Zaradi sladkornega trsa so jih začeli graditi v 15. stoletju, danes pa namakajo predvsem vinsko trto in bananine nasade. Upravljavec levad se imenuje lavadeiro in je najstarejši poklic na otoku.
Na plodni zemlji ob oceanu in tudi pod klifi na jugu otoka rastejo tako sredozemski kot tudi tropski sadeži. Uspevajo mango, papaje, guave, anone, razne pasijonke, pa male banane, ki so jih dobili v 17. stoletju iz Kitajske – sladke so kot med ter drugačne od nam znanih. Omeniti velja še borovnice velikanke, kjer so jagode tako visoko, da jih obiralci komaj dosežejo.
Vinsko trto so v 15. stoletju prinesli s Krete jezuitski menihi. V septembru, ko je čas trgatve, priredijo večdnevni vinski festival. Znano vino madeira je podobno portovcu, na voljo je sladko, polsladko, suho … Odlično se poda k njihovim medenim desertom ali k znameniti kostanjevi torti. Priljubljen je napitek poncha, kjer zmešajo alkohol iz sladkornega trsa, pomarančni in limonin sok ter med. Od otoške kulinarike najbolj slovijo okusne ribje juhe in lokalna specialiteta – riba esodi. To je roparica črni morski meč z orjaškimi izbuljenimi očmi, ki plava v globinah okoli Madeire, njeno nežno belo meso pa kot ocvrti file pripravijo najraje na madeirski način – z ocvrto banano. Riba je zelo zanimiva tudi za športne ribiče.
Imenitni kotički
Bili smo na klifu Cabo Girao, ki sodi med najvišje v Evropi, saj se spušča 580 m v morje. Z njegove steklene ploščadi, od koder skačejo tudi jadralni padalci, je bil spektakularni pogled na temen ocean in do pednja obdelane njivice ob morski obali. Terase, imenovane fajas, so kmetje lahko dosegli včasih samo s čolnički, zdaj pa imajo speljane stezice.
Nunska dolina – Curral das Freiras –, ki je dno kraterja, je od Funchala oddaljena le 20 km, na poti do nje se peljemo po strmih in ovinkastih cestah skozi dišeče evkaliptusove gozdove. V teh krajih je tudi mnogo kostanjevega gozda, skozi katerega so speljane idilične pohodniške poti. V Nunski dolini jedo okusno kostanjevo juho – enolončnico, ki jo ponudijo skupaj s česnovim kruhom. Pridelujejo še sladek kostanjev liker, praznik kostanja pa praznujejo prvega novembra. Na severu otoka je veliko lovorjevega gozda, ki je star 20 milijonov let ter zaščiten od Unesca!
Madeira je znana tudi po živahnem morskem svetu in bogatem ribjem ulovu. Pri Rtu svetega Lovrenca se radi smukajo delfini in kiti, v kraju Canical imajo kiti celo svoj muzej. Na tem rtu je panoramska pot z edinstvenim rastlinstvom. Žal nismo obiskali Porto Moniz in njegovih ognjeniških bazenov, kjer bi si lahko ogledali še bogati akvarij. Prelepi motivi z razglednic so tradicionalne s slamo krite hiške v kraju Santana, drugje po otoku jih skorajda ni. Tudi obisk slapa Risco je bil zaželen, pa še marsikakšen imeniten kotiček smo zgrešili.
Ko se doma sladkam ob kozarčku madeire ter urejam fotografije in močne vtise s potovanja, lahko le rečem: ej, krasotica Madeira, ne vem, ali se bova še srečali – nisi poceni, a si vredna vsakega centa!
Več v spodnji galeriji!
