Še posebno vzbuja skrb debelost pri otrocih, saj strokovnjaki ugotavljajo, da večina otrok s čezmerno telesno težo takšnih ostane tudi v odrasli dobi. O tem smo se pogovarjali z Magdaleno Urbančič, specialistko pediatrije v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, kjer vodijo program zdravega življenjskega sloga za otroke in njihove starše, ki enako potrebujejo pomoč in svetovanje. Pravi, da opaža čedalje več ekstremne debelosti.
V Sloveniji ima dandanes čezmerno telesno težo približno dvajset odstotkov otrok. Statistični podatki sicer pravijo, da se je krivulja debelosti pri otrocih obrnila navzdol, a Urbančičeva to po več kot tridesetletnih delovnih izkušnjah na tem področju in razvijanju programa zdravega prehranjevanja zadržano komentira: »Zelo bi bila vesela, če bi bilo res tako. Pri nas imamo ves čas v program vključenih veliko otrok, obenem pa opažamo več ekstremne debelosti, ki je bolj kompleksna in vpeta v družinsko okolje. Dolgo smo zadovoljno zatrjevali, da v Sloveniji kljub vsemu nimamo ekstremne debelosti. Danes jo žal že imamo. In ne več le v redkih primerih. Včasih smo o tem govorili kot o nečem, kar je povezano s presežkom kalorij, danes pa vidimo, da je povezano z veliko psihičnimi dejavniki, razmerami v družini, družbi ali drugje. Otroci pogosto svoje čustvene stiske lajšajo s hrano.«
Preberite tudi: Ali geliranje nohtov lahko povzroči raka? Kliknite TUKAJ!
Psihološki vidik je vse bolj pomemben za razumevanje debelosti pri otrocih. Zato z njimi v Centru poleg drugih delajo tudi delovni terapevti, psihologi in psihoterapevti. »Pred leti smo veliko delali na področju gibanja ali nizkokalorične hrane, danes se je program korenito spremenil. Ugotovili smo, da brez psihološke pomoči ne moremo napredovati. Povedano drugače: pri otrocih z ekstremno težo je vsekakor treba začeti tudi z družinsko terapijo. Težave so bolj kompleksne, kot smo jih razumeli včasih. Poleg enostavnejših primerov se pogosto srečujemo tudi z zelo zapletenimi okoliščinami, tako v družinskem kot tudi drugem okolju otroka.«
Ranjena otrokova samozavest. Do kakšnih skrajnosti lahko pridejo posamezniki, Urbančičeva ponazori s primerom: »Spominjam se, kako me je pretreslo, ko sem videla trinajstletnika, ki je tehtal 180 kilogramov.« Težave je mnogo lažje rešiti, če v Center pridejo otroci, motivirani za spremembo. Ti so tudi najuspešnejši, še posebno, če jih spodbujajo starši. Tisti, ki bi želeli le ustreči staršem, imajo težave, dokler ne dozorijo. Najtežje je pri tisti skupini, ki začne že sama odločati o hrani in vstopi v puberteto, najlažje pa je navade spremeniti pred vstopom vanjo. Ko nastopi puberteta, se telo intenzivno razvija in raste. Če takrat nimajo izdelanih prehranjevalnih navad, je to lahko usodno, saj telo pošilja informacije o tem, da potrebuje več prehranskih snovi, kar se odrazi v obilnem prehranjevanju. Ob tem ves čas doživlja različne oblike frustracij v svoji ožji ali širši okolici, kar se lahko zažre v otroka.« Posledica je popuščanje na vseh področjih, ne samo pri hujšanju. Otrokovi stiki z vrstniki so slabi, njegova samozavest je na ničli. Trpi tudi šolski uspeh, saj se lahko doma snov nauči, v šoli pa ne bo znal odgovarjati ali reševati nalog. Prav nasprotno pa otrok lažje začne spreminjati svoje prehranjevalne navade, ko začne izgubljati kilograme in vidi napredek, uspeh. »Presenetil me je primer gimnazijca z ekstremno težo. Uspešno je shujšal, zelo pogosto je k nam hodil na kontrolo. Po začetnih učnih težavah je v tretjem letniku za dve oceni popravil povprečni šolski uspeh, ukvarjati se je začel s športom in postal samozavesten.« Podobne primere poznajo tako pri fantih kot pri dekletih, le da včasih fantje potrebujejo nekaj več spodbude.
Hrana je lahko odvisnost. Še ena ugotovitev, ki jo omeni Urbančičeva: »Večina staršev otrok, ki pridejo v Center, nima čezmerne teže. Pri njih poznamo nevarnost, da postanejo ostri in prezahtevni do otroka, kar jih obremeni in začnejo odklanjati pomoč. Postaviti želijo meje, a to priložnost so že zamudili, zdaj bi jo radi postavili kar naenkrat. Tako pa ne gre. Če se je otrok naučil, da je na poti iz šole kupil slaščico, bo razvil pogojni refleks in vedno, ko bo šel iz šole mimo avtomata ali slaščičarne, si bo nekaj privoščil. Rezultat je treba doseči po korakih. Pretrgati prehranjevalne navade je zelo težko.« Odvisnost od hrane je namreč podobna drugim odvisnostim. Tudi zdravljenje poteka po podobnem programu, a s to razliko, da hrane ni mogoče v celoti umakniti, kot to naredijo pri drugih oblikah odvisnosti. Še vedno je treba jesti, zato je okrevanje težje. Pretiravati z omejitvami ni dobro, saj se lahko zgodi, da se težava spremeni v motnjo prehranjevanja, v prikrito bulimijo ali anoreksijo.
Škodljive velike porcije. Na kaj so torej lahko pozorni starši, še preden poiščejo zdravniško pomoč? »Najbolj so problematične količine! Ljudje smo vsejedi. Jesti moramo vse, od zelenjave in sadja do mesa, hrana mora vsebovati tudi maščobe, vendar je pomembno, koliko otrok poje, in največkrat tudi, kako je hrana pripravljena. Ocvrte hrane naj bo čim manj, pogosteje je treba pripraviti jedi na žlico.«
Pazljivi bi morali biti tudi pri sadju zaradi veliko sladkorja. Neka deklica, vključena v program, je čez vikend pridobila na teži, čeprav bi morala shujšati. Mama je zatrjevala, da ni veliko jedla, naslednji dan pa je poklicala in povedala, da je zaboj z jabolki v shrambi prazen. »Naš nasvet je, da otrok poje od štiri do pet obrokov, pri tem je zajtrk obvezen: trije glavni obroki in dve malici, ki naj bosta majhni, vmesnih prigrizkov ni. Če že mora vsebovati posladek, na primer sladoled, ga dovolimo pri malici, poleg tega je treba opraviti nekaj fizične aktivnosti, da se kalorije porabijo. Primerna razporeditev obrokov je na štiri ure, enakomerno čez ves dan.
In še o mnenju, ki ga je izrekel eden od staršev, ko je trdil, da je za debelost njegovega otroka kriv računalnik: »Pa smo spet pri vzgoji,« je nasmejano komentirala Urbančičeva, in odgovorila kar z vprašanji: »Kdo je kupil računalnik? Kdo je določil, koliko časa bo otrok za računalnikom? Kdo o tem odloča?«
Kar učimo otroke, poskušamo naučiti tudi starše. Omenjeni program v Centru je najprej skupinski, nato pa ga prilagodijo posameznikom, ko jih bolje spoznajo, čeprav se oboje ves čas prepleta. Najprej otrok pride v Center na prvi pregled, da spoznajo njegove težave, nato ga vključijo v dvotedenski program, v katerem s strokovno ekipo poskušajo pomagati otrokom izoblikovati nov, bolj zdrav življenjski slog. To, kar učijo otroke, poskušajo naučiti tudi starše. Otroci ostanejo v centru v Šentvidu pri Stični, starši se jim pridružijo ob petkih. Po dveh tednih otroci odidejo domov, a strokovnjaki ostanejo v stikih z njimi in starši, prirejajo različne delavnice z otroki ali samo s starši. Po približno osmih tednih se spet srečajo, saj so oboji v tem času doma že naleteli na težave in potrebujejo dodatno pomoč. Pozneje otroke spremljajo še dve leti, ti hodijo v center na posvete enkrat na mesec. Uspešni so v približno 46 odstotkih. Starost otrok v programu je od 5 do 19 let, pri mlajših je hospitalizacija krajša, ker takrat več pozornosti posvetijo izobraževanju staršev. Magdalena Urbančič: »Predvsem je pomembno, kako spodbudimo otroka k sodelovanju. Naučimo jih, kolikšna je prava količina hrane, kar morajo vedeti oboji, starši in otroci. Otrokom pokažeš, kaj je prav: kos kruha je velik kot dlan itd. Ko ne gre za ekstremne primere in imajo otroci od 15 do 20 kg preveč, je težave lažje obvladati. Otrok shujša pol do enega kilograma na mesec, ob tem pa še raste in se razvija, kar pomeni, da v povprečju na leto zgubi približno 10 do 12 kilogramov.«
7 nasvetov o tem, kaj lahko naredimo starši
Starši zagotovo tudi sami opazijo, da teža otroka postopoma narašča in da so otroci močnejši od vrstnikov. Takrat je treba brez večjih besed narediti spremembo v manjših korakih, tako da jih otrok ne bo niti bo bistveno opazil.
1. Postopoma ne kupujemo več sladkih pijač, tudi ne naravnih sokov.
2. V domači prehrani omejimo živila, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, predvsem kruh, testenine, močnate jedi, krompir in tudi riž. Vsi prehranski elementi so lahko še vedno na jedilniku, vendar le kot priloga, količino pa je treba prilagoditi otrokovi starosti.
3. Obvezno uvedemo zajtrk kot prvi dnevni obrok, ne glede na to, kdaj in kakšno malico ima otrok v šoli. Zajtrk naj vsebuje vse prehranske elemente.
4. Poskrbimo še za druge dnevne obroke, ki se dopolnjujejo s šolskimi (primer: zajtrk doma, dopoldanska malica in kosilo v šoli, popoldanska malica in večerja doma).
5. Doma je treba zmanjšati možnosti dodatnih prigrizkov med obroki (keksi, čips, smoki, sladkarije …).
6. V prehrani mora biti več balastnih snovi, predvsem zelenjave.
7. Povečati je treba fizično dejavnost otroka, najbolje je, da sodelujejo tudi starši.
Na ta način bo v enem mesecu dosežena stabilizacija ali celo znižanje otrokove telesne teže. Če ni tako, je treba poiskati pomoč pri osebnem zdravniku, ki bo precenil možnost vključitve otroka v Šolo zdravega načina življenja.
Če ima otrok samo do 10 kg višjo težo od pričakovane in je v fazi rasti, je največkrat dovolj, da težo samo ohranimo na isti vrednosti. Rast in razvoj otroka bosta sčasoma pripeljala do ustrezne teže. Z matematičnega vidika bi rekli, da mora dnevni vnos zmanjšati za 200 do 500 kalorij, kar pa ni veliko. Govorimo o zgodnji fazi nastajanja debelosti.
