Jezik zgodb je naravni jezik otrok. Z odraščanjem, ko se krepijo telesne in intelektualne sposobnosti, domišljija lahko usiha. Vendar se povezanost z duhovnim svetom ne pretrga in nam vedno lahko priskoči na pomoč v pravem trenutku, nam sporoča Susan Perrow, avstralska pedagoginja in mednarodno priznana pisateljica terapevtskih zgodb, ki je v Slovenijo prišla ob izidu njenega slovenskega prevoda knjige »Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive«.
V domišljijsko bogatem petkovem popoldnevu je o zdravilni moči jezika zgodb predavala tudi v prostorih Valdorfske šole Ljubljane in nas tako vse spodbudila k izletu v lastni domišljijski svet. Pokazala nam je, da ima zgodbe v sebi prav vsak in da je ustvarjanje zgodb del naše človečnosti. Lahko bi tudi rekli, da nas je že nekaj ur druženja z žensko, ki zdravi z zgodbami, zdravilno pobožalo in prebudilo vsaj nekaj tistega, kar smo na poti iz otroštva v odraslost izgubili.
»Otroci se naučijo več, če se pogovarjamo z njimi z jezikom zgodb,« nam je povedala Susan Perrow. Še več, strokovnjaki, kot je psihologinja Margot Sunderland z londonskega centra za duševno zdravje otrok, opozarjajo, da je jezik zgodb zelo pomemben za otrokovo zdravje, da pa se dandanes velik del življenja vrti okoli suhoparnih in razumskih in dobesednih razlag, medtem ko se jezik domišljije umika.
Seveda je prav, da smo hitri in jasni, kadar gre za varnost, ko na primer otrok nepremišljeno steče na cesto. A v trenutkih, ko otrokova varnost ni neposredno ogrožena, nas bo veliko bolje razumel in poslušal ob malce bolj inovativnem pristopu. Velika razlika je, ali mu rečemo, naj »pospravi igrače« ali pa, če ga spodbudimo, da »odpelje igrače domov«; in tudi ni isto, če mu ukažemo, naj poravna čevlje, ali pa mu razložimo, da so čevlji zelo radi skupaj. Vzkipljivi devetletnik, ki je v jezi razmetaval stvari in delal škodo, a so ga zelo zanimale nevihte in je živel v hiši, ki je imela na strehi strelovod, je bil na primer dojemljiv za nasvet, naj poskusi biti kot strelovod in ujeti vso to svojo jezo. Razumsko prigovarjanje pa je pri njem naletelo na gluha ušesa.
In zgodbe niso le za odrasle. Mama, ki si ni mogla odpustiti, da je otroka rodila s carskim rezom, je olajšanje začutila ob rešitvi uganke, kaj bi naredila, če bi obtičala v hiši z zaprtimi vrati … Zgodbe so lahko v pomoč za lažjo pot naprej po težkih življenjskih preizkušnjah, pomagajo pa tudi do ravnovesja v odnosih. To gotovo ve zdravnik, o katerem nam je povedala Susan Perrow, ki ima na svoji delovni mizi figurice, da jih lahko bolniki uporabijo in z njimi lažje izrazijo svoje težave.
Vzkipljivi devetletnik, ki je v jezi razmetaval stvari in delal škodo, a so ga zelo zanimale nevihte in je živel v hiši, ki je imela na strehi strelovod, je bil na primer dojemljiv za nasvet, naj poskusi biti kot strelovod in ujeti vso to svojo jezo. Razumsko prigovarjanje pa je pri njem naletelo na gluha ušesa.
Domišljija te popelje kamor koli
Da domišljija ni daleč od znanosti, dokazuje že znani citat Alberta Einsteina: »Logika te pripelje od točke A do B, domišljija pa te popelje kamor koli.« In kot opaža Susan Perrow, po svetu poteka že kar nekaj projektov, da bi v življenje vrnili ravnovesje, ki ga potrebujemo, in mu vrnili domišljijo, ki ima še vedno velik pomen v nekaterih tradicionalnih kulturah.
Zgodbe in domišljija, kot ugotavlja Susan Perrow, so ne nazadnje v samem središču poučevanja na valdorfskih šolah. Kot dober primer pa je izpostavila, da kanadska vlada vlagajo velika sredstva v raziskave na Univerzi Simon Fraser, kako bi zgodbe vključili v učne načrte osnovnih šol. Tam imajo vsako leto tudi mednarodno konferenco o pomenu domišljije v poučevanju. Še en zanimiv projekt se odvija v Združenih državah Amerike in skuša zgodbe vpeljati v obravnavo motenj hranjenja. Na 18 ameriških klinikah za zdravljenje motenj hranjenja imajo pacienti že »predpisane« tudi pravljice, mite in zgodbe.
Mavrični most
Predavateljica nam je pokazala, kako pomembna je domišljija v različnih kulturah in nam s kraljestvom zgodb, simbolov in metafor zgradila »mavrični most« do za nas pogosto nevidnega, duhovnega sveta. Prav je, da domišljijo, ki je tako pomembna za človekov razvoj, nenehno bogatimo, krepimo, hranimo, negujemo in skrbimo za njen razvoj. »Tako kot skrbimo za mišice, tako lahko nahranimo naše domišljijske sposobnosti,« je prepričana.
Intuicija, navdih in domišljija niso le pomembna vodila za pisanje zgodb, ampak nas v določenih prelomnih trenutkih vsakdanja, ob težkih trenutkih popeljejo naprej, je prepričana predavateljica. Dostikrat nam svet zunaj ali znotraj v danem trenutku ponudi navdih za naslednji korak, če imamo oči odprte in znamo prisluhniti tistemu, kar nam sporoča neki notranji občutek. »To so drobna darila, ki nam dajejo slutiti, da nam pomaga višja sila,« pravi Susan Perrow. Navdih tako pogosto najdemo ob poslušanju glasbe, ob sončnem vzhodu ali ob čisto običajnih dogodkih vsakdana in je kot luč, ki nam posveti v pravem trenutku.
Vsak lahko piše zgodbe
Tako nastanejo zgodbe in »zdravnica, ki zdravi z zgodbami«, nam je na predavanju razkrila sedem povsem praktičnih nasvetov, ki so njej pomagali razvijati domišljijo, čeprav je nekoč sovražila kreativno pisanje in zgodbe niso bile del njenega življenja.
1. HOJA
Filozofi različnih obdobij so pogosto govorili o tem, kako hoja pomaga k premiku misli. Če obtičimo pri kakšni stvari, nam prav sprehod lahko pomaga, da se tudi misli premaknejo naprej. Hoja in gibanje v naravi nas vedno povezujeta z življenjskimi silami tega sveta.
2. POSLUŠANJE IN OPAZOVANJE
Tako najdemo hrano za domišljijo in za pisanje zgodb. Če dobro poslušamo in opazujemo, se lahko nahranimo tudi, če ne moremo ven v naravo. Že v neposredni okolici najdemo metafore, ki nam pridejo prav. Ko na primer sama ni prišla do ideje za zgodbo o sodelovanju, je, ko ji tudi sprehod ni pomagal, najboljšo metaforo našla v kotu kuhinje – v metli in smetišnici. Še veliko lažje pa pogosto najdemo navdih v opazovanju narave.
3. BRANJE
Pomembno je, da beremo pravljice in zgodbe. Ko je vodila devetdesetdnevni tečaj pisanja zgodb, so morali študenti vsak večer prebrati zgodbo. Pravi, da s tem zelo veliko naučimo o pisanju zgodb, dobimo lahko veliko zamisli, metafor, strukture …
4. UMETNOST
Naslednja je umetnost v vseh svojih oblikah, ki nam pomaga raziskati in obogatiti našo lastno domišljijo, pa naj gre za risanje, slikanje, ples, lutkarstvo …
5. IGRA
Pisanje zgodb je lahko tudi igra in takrat postavimo le osnovna pravila, del zgodbe pa preprosto prepustimo tudi naključju. V igri, ki smo se jo igrali udeleženci predavanja, smo kratko zgodbo za otroke sestavili tako, da smo dve njeni ključni sestavini izbrali z naključnim izborom, zgodba je moral imeti le začetek (problem), sredino (napetost) in konec (rešitev).
6. ČAS
Ko ustvarjamo zgodbe, potrebujemo tudi čas in potrpežljivost. Ne smemo biti neučakani, če se nam vse ne sestavi samo od sebe. Včasih jo moramo najprej prespati in presanjati. Nekatere zgodbe potrebujejo svoj čas, da dozorijo. Nekatera semena zorijo mnoga leta, druga zrastejo v trenutku.
7. POSKUS
In po drugi strani, kadar zgodbo potrebujemo takoj, ne moremo predolgo čakati. Ključ je tudi v poskušanju in pogumu, da ne čakamo. Nič ne pomaga, da je zgodba popolna, če takrat ne bo imela poslušalca.
V svoji knjigi »Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive,« ki smo jo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, nam Susan Perrow pove še več, kako je sama v svoji ustvarjalnosti prišla od izsušenega vodnjaka do bistrega studenca. Kako je zgodbe vpletla v družinsko dogajanje in kako jih je uporabljala kot učiteljica. Z zelo konkretnimi navodili nas vpelje v pisanje terapevtskih zgodb in v umetnost njihovega pripovedovanja. V priročniku dobimo model za pisanje, ki nam pomaga ustvariti svoje lastne zgodbe za konkretne situacije. Razkrije nam pomembna vprašanja, ki nam pomagajo oceniti vedenjski izziv ali situacijo in prepoznati želeni razplet. Ob vsem tem pa v knjigi dobimo še dobro mero že napisanih zgodb, ki pomagajo pri spopadanju z vedenjskimi izzivi in težavnimi življenjskimi situacijami.
Ženska tisočerih zgodb
Susan Perrow, ki so ji nadeli vzdevek 'zdravnica, ki zdravi z zgodbami', je pisateljica, pripovedovalka zgodb in predavateljica različnih izobraževanj za vzgojitelje, učitelje ter starše. S študijem o delovanju metafore, ki je sestavni del terapevtske zgodbe, je razvila umetnost pripovedovanja zdravilnih zgodb za različne oblike vedenj in težav oziroma za različne zahtevne situacije, v katerih se znajdejo otroci ali mladostniki. Leta 2000 je vzpostavila in v okviru univerze Australian University (S.C.U.) kot prva predavala predmet pripovedovanje zgodb. Ob pomoči avstralske vlade je vodila projekt kreativnega pisanja zgodb za pomoč otrokom z zahtevnim vedenjem (CARE Program, Byron Council). Sedaj deluje kot pisateljica, svetovalka učiteljem, vzgojiteljem, staršem in terapevtom ter vodi številne delavnice, seminarje in predavanja. Potuje od Kitajske do Afrike, od Evrope do Amerike ter po svoji sončni Avstraliji. Kot predavateljica sodeluje na mednarodnih konferencah.
Iz knjige Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive
Vreča žebljev
Nekoč je živel deček, ki je bil zelo vzkipljive narave. Oče mu je dal vrečo žebljev in mu naročil, naj vsakič, ko se razjezi, zabije žebelj v ograjo. Prvi dan je deček zabil 39 žebljev v ograjo. Sčasoma pa se je število žebljev na dan zmanjšalo. Ugotovil je, da je lažje obvladati svojo jezo kot zabijati žeblje v ograjo.
Končno je nastopil dan, ko se deček sploh ni nič razjezil. Ves ponosen je to povedal očetu. Oče mu je predlagal, naj zdaj vsak dan, ko bo ohranil mirno kri, izvleče en žebelj.
Dnevi so minevali in deček se je slednjič lahko pohvalil očetu, da so vsi žeblji odstranjeni. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje.
»Dobro si opravil, sinko, a poglej te luknje v ograji. Ta ograja ne bo nikoli več ista. Ko se ti razjeziš in rečeš grde stvari, te stvari pustijo brazgotino, kot je ta. Če zariješ nož v nekoga in ga potem izvlečeš ven, prav nič ne pomaga, če se mu neštetokrat opravičiš – rana bo ostala.«
