Agresivno vedenje je po osnovni definiciji tisto fizično ali besedno vedenje, katerega namen je povzročanje fizične ali psihične škode. Skozi zgodovino so se znanstveniki veliko ukvarjali s tem, kaj agresijo povzroča - gre za prirojeno težnjo ali agresijo sproža okolje - in še danes se glede tega niso povsem sporazumeli. Pregledali smo nekaj teorij, ki poskušajo razložiti vzroke za agresivno vedenje.
Prirojena agresija
Etolog Konrad Lorenz, rojen v začetku 20. stoletja, je opisal agresivnost kot notranjo energijo posameznika, ki teži k realizaciji. Če se ne more realizirati v družbeno sprejemljivih dejavnostih, kot je šport, se izrazi v antisocialni agresiji. Lorenz, ki je sicer proučeval vedenje živali, je dejal, da so ljudje na slabšem kot živali, kajti živali lahko s prirojenimi mehanizmi omejijo svoj agresivni nagon, ljudje pa smo jih med revolucijo izgubili.
Prirojenost agresije je zagovarjal tudi Sigmund Freud. Po njegovem mnenju imamo ljudje poleg libida, seksualnega nagona, tudi tanathos, težnjo po smrti in uničenju. Iz konflikta med obema energijama izvira kontradiktornost človeške narave. Agresivno energijo tanathosa je mogoče sublimirati, a to ne uspe vsem. Najučinkovitejši načini za to naj bi bili izbira določenih poklicev (mesar, vojak ...), humor in sanje. Freud je opozarjal tudi na pomen povezovanja različnih dejavnikov pri nastajanju agresije: če otroka prikrajšamo za zadovoljevanje osnovnih potreb pri doseganju ciljev, je to lahko vzrok za razvoj agresivnosti, destruktivnosti in drugih oblik motenosti.
Odgovor na frustracijo
Ameriški psiholog John Dollard in njegovi sodelavci so predpostavljali, da je agresivno vedenje posledica frustracije, ki nastane, če posamezniku nekaj prepreči, da bi poskušal doseči osebni cilj. V osnovi so ljudje neagresivni, je menil Dollard, vendar frustracija in negativna čustva, ki so posledica frustracije, povzročijo agresivno reakcijo. Pomembno je vedeti, da agresija ni vedno usmerjena neposredno na frustracijo: če se z izvorom frustracije ne moremo spopasti, si izberemo nadomestni objekt (dijak, ki je jezen na profesorja, se znese nad sošolcem). Ta teorija je doživela tudi nekatere kritike - Dollardovi nasprotniki so izpostavili dejstvo, da se ljudje na frustracijo ne odzovejo vedno agresivno, temveč lahko tudi pasivno in nemočno; poleg tega pa Dollard ni upošteval tega, da se agresivno vedenje pogosto dogaja tudi kot odgovor na agresijo.
Naučeno vedenje
Te teorije izhajajo iz izhodišč kanadskega psihologa Alberta Bandure in njegovega modelnega učenja. Bandura je menil, da se ljudje vedejo agresivno, ker posnemajo vedenje, ki so ga opazili pri drugih - znan je njegov poskus z lutko Bobo. Z opazovanjem drugih se ljudje naučijo tudi, da se agresivnost izplača oziroma je celo dobrodošla (otroci tako agresivnost zelo hitro »posvojijo« z gledanjem agresivnih vsebin na televiziji, ob katerih dobijo vtis, da je takšno vedenje upravičljivo in da je agresivnost edini način, da se branijo pred nevarnim svetom).
Odgovor na fizično okolje
Ko je denimo hudo vroče, smo bolj razdražljivi, hkrati pa hrupno ali utesnjeno okolje bolj spodbuja agresivnost kot mirno - budnost je takrat višja, zato so ljudje bolj občutljivi za dražljaje, ki so potencialno moteči.
Interaktivnost vplivov na agresijo
Teorijo je predstavil Leonard Berkowitz, ki je trdil, da so vzroki za agresivnost v interakciji, nanjo pa najbolj vplivajo naslednji dejavniki:
vzgoja (najslabša podlaga je avtoritarna vzgoja brez ljubezni in topline),
nevrološka opremljenost (delovanje živcev), genska osnova,
raven stresa v življenju,
uspešno zadovoljevanje osnovnih potreb,
vrednote in stališča posameznika do agresivnosti,
agresivno vedenje pri drugih,
kako posameznik vrednoti svoj socialni svet.
Kako se na agresijo odzivamo in kaj štejemo za agresivno vedenje, je odvisno tudi od okolja, v katerem odraščamo. Norme v vsakem posameznem socialnem sistemu namreč določajo, kdaj se neko vedenje sploh označi za agresivno in katere oblike agresivnosti so zaželene, katere pa ne. V nekaterih družbah je denimo popolnoma normalno, da se storilci telesno kaznujejo, ali pa se agresija, ki jo izvaja država ali neka družbena skupina, poskuša prikazati kot sprejemljiva, ker naj bi šlo za zaščito pred širjenjem agresije od nekod drugod (denimo vojna proti terorizmu). Neka institucija lahko torej izvaja agresijo le, ko jo večina ljudi sprejme kot ustrezno in skladno z družbenimi normami - tu veliko vlogo igra medijska propaganda.
