Otrok naj bi se po priporočilih strokovnjakov gibal vsaj eno uro na dan, vendar je takšnih v Sloveniji le približno 60 odstotkov 10-letnikov in le še 30 odstotkov 15-letnikov. Vse preveč otrok namreč obsedi pred televizijo, računalnikom in tablico, za športne aktivnosti pa jim tako ne ostane niti dovolj časa niti energije in motivacije. Kako torej spodbuditi otroka k športnemu udejstvovanju?
Zakaj bi se morali otroci ukvarjati s športom?
Telesna dejavnost ni le najboljša preventiva pred različnimi boleznimi, kot so bolezni srca in ožilja, osteoporoza, diabetes, tesnoba, depresija itd., temveč nam tudi pomaga sproščati nakopičen stres in nas osrečuje, po športni aktivnosti pa se počutimo kot prerojeni. Znano je tudi, da imajo šolarji, ki se ukvarjajo s športom, boljši učni uspeh od tistih, ki na svojem urniku nimajo športnih aktivnosti. Šport (v smislu rekreacije) bi moral zato biti oziroma postati sestavni del življenja celotne družine.
Ukvarjanje s športom pomaga otroku krepiti delovne navade, uči ga soočanja s stresom, postavljanja ter doseganja ciljev z lastnim delom in trudom. Otrok s športom pridobi samodisciplino in samozavest ter se nauči zanašati se nase. Dokazano je, da navade, ki jih pridobimo v mladih letih, ostanejo del nas in našega življenja tudi v odrasli dobi, zato je tako pomembno, da je šport način življenja posameznika že od mladih nog.
Šport kot igra
Otroka lahko začnete uvajati v šport že zelo zgodaj. Pri tem pa je mišljen šport v smislu rekreacije in nikakor ne profesionalno ukvarjanje s športom. Na začetku greste lahko z malčkom na sprehod, si podajate žogico ali balon, lovite milne mehurčke, se skrivate in lovite, malčku kupite tricikel, s katerim se lahko vozi tako zunaj kot v stanovanju, ali pa se odpravite na družinski kolesarski izlet, malček pa naj se vozi v kolesarskem stolčku. Vsak izlet izkoristite tudi za gibanje (na prostem), tudi če to pomeni le postanek na otroškem igrišču, kjer si malček lahko da duška. Bistvo športa oziroma gibanja v ranem otroštvu je torej igra, s katero otrok spoznava različne vrste športa ter se uri v gibanju in razvija motorične spretnosti, ki mu bodo prišle prav kasneje v življenju.
V zgodnjem obdobju je dobro, da otrok spozna in preizkusi več športov (poleti naj plava, kolesari, hodi v hribe, pozimi se smuča ali sanka itd.), saj bo le tako lahko ugotovil, kaj ga veseli, vi pa boste lažje odkrivali njegove športne potenciale. Znano je, da tisti otroci, ki prehitro začnejo specialno trenirati, pozneje ne dosegajo uspehov na visoki tekmovalni ravni, četudi so nadarjeni. Pozneje, ko bi treningi res morali postati zahtevni, namreč zanje nimajo več motivacije.
Kasneje, približno ob vstopu v šolo, pa lahko otroka že usmerite v posamezen šport. Tudi takrat mu dovolite, da preizkusi več športov in se šele potem odloči, s katerim se bo ukvarjal. In tudi če si kasneje premisli in želi opustiti izbrano športno dejavnost, mu tega ne preprečite, temveč se z njim najprej odkrito pogovorite in ugotovite, zakaj želi odnehati - morda se je sprl s trenerjem ali prijateljem, morda pa ga šport dejansko ne veseli. Če bo vaš šolar pogosto opuščal športne dejavnosti, pa verjetno nima prave motivacije ali samodiscipline, ki ju šport zahteva.
Pomembna je notranja motivacija
Stvari, ki jih želimo doseči oziroma opraviti, se lotimo z veliko večjim veseljem in zagonom, če imamo notranjo motivacijo. To pomeni, da jih delamo zaradi sebe in svojega veselja, ne pa zato, ker to od nas pričakujejo drugi. To velja tudi pri otrocih; otrok, ki trenira na primer tenis zato, ker v tem uživa, bo pri tem veliko uspešnejši, tenis pa bo zanj razvedrilo in ne obveznost.
Notranjo motivacijo v otroku na žalost pogosto ubijejo starši, ki svoje neizpolnjene ambicije prenašajo na otroka. Če so si na primer sami želeli trenirati košarko, pa jim to ni uspelo ali niso bili uspešni, si želijo, da bi to dosegel njihov otrok. Škoda, ki jo pri tem utrpi otrok, pa je seveda nepopravljiva. V prvi vrsti so zatrte otrokove potrebe, njegovi talenti pa morda spregledani. Namesto da bi otrok užival v športu, ki ga veseli in v katerem bi morda blestel, se muči s tistim, ki mu ne ustreza. Posledično to tepta njegovo samozavest, v njem pa se krepi občutek, da ni dovolj dober in da je razočaral starše.
Starši smo najboljši motivatorji
Vse se začne s starši. Starši smo namreč otrokov prvi zgled in od nas je odvisno, ali bo otrok vzljubil šport (pa tudi druge dejavnosti, na primer knjige oziroma branje). Če je šport vpet v življenje vaše družine, ima vaš otrok veliko več možnosti, da bo tudi sam vzljubil športne aktivnosti. Pri tem pa je najpomembnejše, da otroka ne silite v nič, česar sam noče, ter mu prepustite izbiro športa. Tudi visoka pričakovanja (na primer po rezultatih) lahko ubijejo željo po ukvarjanju s športom. Uspeha ni brez porazov in ti so potrebni, da se otrok nauči vedno znova pobrati in nadaljevati pot. In takrat nastopimo starši, da otroka spodbujamo, mu vlivamo samozavest in pogum ter mu vedno znova povemo, da je treba za uspeh ne le garati, ampak tudi vztrajati.
V zgodnjem obdobju imamo torej starši pomembno vlogo motivatorja, kasneje pa se vloga spremeni. Starši naj bi se takrat nekoliko umaknili ter ponujali otroku »le« podporo in oporo, vlogo motivatorja pa naj bi prevzeli predvsem trenerji, pa tudi vrstniki, učitelji, športni in drugi vzorniki.
7 zlatih pravil
1. Otroku razložite, da je šport zdrav in koristen, poleg tega pa tudi odlična priložnost za zabavo, spoznavanje novih prijateljev in sklepanje trajnih prijateljstev.
2. Otrok naj najprej ugotovi, ali mu bolj ustrezajo ekipni ali individualni športi.
3. Otrok naj si izbere šport, ki mu je všeč, mu ustreza in s katerim se bo rad ukvarjal. Neustrezna izbira namreč povečuje tveganje za poškodbe, vodi v izgubo interesa za šport ter nezadovoljstvo in razočaranje.
4. Ne izbirajte športa glede na visoke zaslužke profesionalnih športnikov, saj je verjetnost, da bo vaš mali nogometaš nekoč drugi Ronaldo, izredno majhna.
5. Otrok naj ne bo preobremenjen s športom oziroma z interesnimi dejavnostmi. Raje izberite eno ali dve, da bo imel čas tudi zase in za prijatelje.
6. Ne vmešavajte se v delo trenerja, saj s tem ne škodite le njemu, temveč tudi in predvsem svojemu otroku.
7. Otroka pri športu spodbujajte, na tekmah pa navijajte zanj. Ostanite pozitivni in optimistični, ne glede na rezultate.
